Irena Cigale: Prvo življenje na Zemlji

Mama in ata preživljata najlepše trenutke življenja. Tako želenega otroka bosta imela. Še bolj kot prej pazita na prehrano. V bližini stanuje prijatelj zdravilec. Že prej so se obiskovali, zdaj še večkrat. Zdravilec spremlja vse, kar je v zvezi z nosečnostjo in porodom. Na področju prehrane ni veliko sprememb. Skoraj natančno izračuna, kdaj se bom rodila. Mama začuti v trebuhu nekaj podobnega nežnemu praskanju. Vznemirjena je in pozorna. Čez čas se ponovi in pozneje ponavlja. Zdravilec potrdi, da kažem prve znake življenja. Z atom polagata roke na njen trebuh. Božata ga, zavedajoč se, da s tem božata tudi mene. Pride dan, ko mama začuti, da se premaknem. Vzhičena pokliče očeta. Čakata, da se bo ponovilo. Neuspešno. Očitno sem se namestila nadvse udobno in zaspala. Naslednjič imata več sreče. Ata je ob mami, uspe mu zaznati moje premikanje. Seveda nista povsem prepričana, če je res. Zdravilec mora potrditi. S posebno napravico, ki jo premešča po mami, ugotovi, da vse poteka dobro. Zazna bitje mojega srca. Enkrat ga bo slišal tudi ata. Dnevi potekajo mirno in v veselem pričakovanju. Mama se hitreje utrudi in več počiva. Nekega dne jo začne zbadati v križu. Zdravilec pojasni, da se pričenja porod. V hiši potekajo vznemirljive priprave. Vse, kar je treba za rojstvo, prinese zdravilec. Mama in ata pripravita zame in za mamo. Ponovijo kuhanje in likanje perila, prekuhavanje instrumentov, razkuževanje in predvsem nestrpno čakajo. Zdravilec ve, da bo trajalo dolgo in o tem pouči starše. Vseeno sta iz minute v minuto nemirnejša in iz minute v minuto prepričana, da zdaj bo. Tudi jaz se trudim. V „posteljici“ mi je tesno, ne morem se premikati. Še bolj me moti, ker mi primanjkuje zraku in mi postaja slabo. Moram na prostost. Samo zaslutim odprtino, skozi katero bom šla. Odrivam se in potiskam glavo naprej. Moči me popuščajo. Vse pogosteje se ustavim, potem zberem nove moči, za nov potisk. Mama pritiska po navodilih zdravilca, ata jo boža in ji briše pot s čela. Nenadoma izpusti mama živalski krik. V tem trenutku začutim olajšanje. Glava je osvobojena, zadiham. Res je drugačen zrak in zazebe me. Toda olajšanje je tu. Za mamo je še hudo, dokler zdravilec in ata ne obrneta mojega telesa tako, da lahko potegneta najprej eno in potem drugo rame. Ostalo telo zdrkne na prosto brez odpora. Mama je utrujena in hkrati srečna kot še nikoli dotlej. Zdravilec me oskrbi. Umije, namaže z mazilom za dojenčke, povije v plenice in mi obleče srajčko in hlače, ki se spenjajo na ramenih. Ata, ki je medtem ljubkoval mamo, je prost. Mama spi. Vzame me v naročje in dolgo, dolgo pestuje.

Kmalu po rojstvu zdravilec opaža, da moja polt rumeni. Ve, da sem bolna, da imam zlatenico. Slišal je, da je potrebno pri tej bolezni zamenjati kri. Nikoli ni bil prisoten pri takem postopku. Oddirja do prijatelja. Vrneta se z ustreznimi instrumenti. Postopek je dolgotrajen in nevaren. Moja kri odteka, nadomešča jo tuja, človeška. Mešanico postopno zamenja povsem druga kri. Telo se mi umirja, polt postaja lepša. Ni še konec krize. Še nekaj dni bo treba počakati, preden bosta zdravilca prepričana, da sta mi dala ustrezno kri. V nasprotnem primeru postopek ponovijo. Več kot dva navadno dojenčkovo telo ne prenese. Pri meni uspe prvič.

Na vrsti je hranjenje. Običajno mora preteči nekaj ur, preden dobi dojenček prvi obrok. Zdaj je potekal poseg dolgo, treba me je nahraniti takoj. Seveda je moja hrana predvsem mamino mleko. Vse drugo se mi ne zdi preveč okusno. Branim se ne. Očitno sem že radovedna, kaj mi bodo privoščili.

Nekega jutra me mama vzame v naročje. Vroča se ji zdim. Preplašena pokliče ata. Tudi on ima občutek, da sem vročična. Nočem jesti. Pozneje bruham. Preplah je popoln. Ata zdrvi po ranocelnika. Ta mi zbija temperaturo s sirupom in kopeljo. Skrbno me pregleda. Ničesar posebnega ne ugotovi. Starša potolaži, ko jima razloži, da dojenčkom temperatura hitro naraste, ne da bi ugotovili, zakaj je do tega prišlo. Kadar se kmalu spet pojavlja, so potrebni temeljiti pregledi. Malo se še igra in pogovarja z menoj. Prirasla sem mu k srcu. Če le utegne, pokuka k meni. Tokrat se mu mudi. Čakajo ga bolniki. Mami in atu naroči, naj ne oklevata, če se bo temperatura vračala in bom videti bolna. Tokrat ni več potrebno. Toda bolezni se vrstijo ena za drugo. Povečini ranocelnik ugotovi, kaj je narobe. Vnetje grla, ušes, prehlad, včasih ga spremlja piskanje v pljučih, plitvo dihanje, bolečine ledvic in mehurja, trebuha in podobno. Prebolevam eno za drugo otroške nalezljive bolezni, čeprav nisem v stiku z otroki.

Prvo leto življenja je mimo. Napredujem. Predvsem govorno nadpovprečno. Zaskrbljujoča je hoja. Moji vrstniki veselo koračijo, jaz ne naredim niti koraka. Če me vzpodbujajo, se hitro opotečem in padem. Nerodno zakoračim, če mi podajo roke. Pritožujem se, da me boli. Ranocelnik me opazuje. Skrbi ga, vendar tega ne prizna. Doma brska po knjigah in poskuša ugotoviti vzrok. Najprej pomisli, da sem prešibka. Saj sem res, vendar ne tako zelo. Sumi krhke in drobne kosti. Ne dolgo. Pozneje se omeji na kolke. Na otip se mu zdi, da niso nameščeni pravilno. Bolj kot prebira o izpahu kolkov, bolj je prepričan v to. Ponovno ga pelje pot na posvet k prijatelju. Ta dela v bolnišnici. Primerov otrok z izpahnjenimi kolki ni malo. Po opisu ranocelnika sodeč bi rekel, da je diagnoza pravilna. Ponovno prispe k meni. Prepriča se, da je tako. Z zdravilcem izdelata načrt, kako mi bosta pomagala. Veliko izbora ni. Kolkom posvečajo premajhno pozornost, zato postanejo okvare očitne v poznejših letih, ko ne morejo več pomagati. Ljudje težko in opotekajoče hodijo, boli jih, pogosti so padci, niso sposobni delati stoje, nekateri nikoli ne shodijo. Moj ranocelnik je odločen. Popravil bo napako, moja hoja se ne bo v ničemer razlikovala od hoje zdravih ljudi. Samo delati bom morala stvari, ki zahtevajo manj stanja in hoje. Prijatelja se odločita za vedno tesnejše povijanje od bokov do kolen. Dolgo traja. Moj ranocelnik rahlo obupuje. Končno se mu zdi, da je glavica vendarle bolje nameščena v skledico. Ni povsem prepričan. Vsak dan me pregleduje, zato bi spremembo težko opazil. Pokliče prijatelja. Ta v izboljšavo ne dvomi. Siguren je, da sta izbrala dobro pot. Kolkoma ne manjka veliko in njuna lega bo povsem pravilna. Ko se bo to zgodilo, se bo trdno povijanje nadaljevalo, samo manjši obseg bo zajelo in prvi koraki bodo tu. Vsi se veselimo. Več bi rada hodila, toda ne gre prehitevati. Sčasoma mi je dovoljeno samostojno gibanje v hiši in na dvorišču.
Pride dan, ko me mama pelje s seboj na tržnico. Kako sem presenečena! Tam se podijo moji vrstniki. Radovedno in prijateljsko me ogledujejo. Sprašujejo me, od kod sem. Povabijo me medse. Tako mi je lepo. Včasih se lovimo. Pri tej igri večkrat padem. Rane na kolenih so velike. Kri teče iz njih. Nič me ne zasutavi. Doma se rane spremenijo v kraste. Trudim se, da bi se jih znebila. Luščim jih stran. Da velikokrat izzovem novo krvavitev, ni treba poudarjati. Preden se vse zaceli, sem spet na tržnici. Mama me opozarja, naj pazim. Sicer poslušna ušesa so v takih primerih gluha. Domov se vračam polna novih ran. Vedno znova. Želim si imeti enkrat cela kolena. Nikoli mi ne uspe. Črna od krast so celo otroštvo. Ranocelnik mi priporoči arniko namočeno v olju. Nič ne rečem. Učinkuje. Ampak nikoli tako hitro kot uspem nabrati nove . Pravijo mi, da bodo izginile, ko me bodo res motile. Dotlej moram samo paziti, da jih čistim in jih razkužujem. Zares nevarna bi bila infekcija. Visoka temperatura, bolečine, počivanje v postelji. Vse, kar mi resnično ni všeč. Kraste so še najmanj, kar me jezi. Igre z vrstniki se nadaljujejo in so čudoviti trenutki. Otroci rastemo. Med nami je več pogovorov in vse manj lovljenja. Kraste postanejo preteklost. Spomin. Niti ne neprijeten. Seveda sem v nogah tudi pozneje nerodnejša od večine. So pa zato roke spretnejše. Vrstniki me začudeno gledajo, ko jih nenavadno premikam. Prav smešno krožim s palcema. Upognem vse prste nazaj in se z vsemi dotaknem podlakti. Trudijo se, da bi me posnemali. Ne gre jim. Doma pomagam staršem pri nabiranju, čiščenju, prebiranju in sušenju zdravilnih rastlin. Moji prsti so spretnejši. Počutim se koristna, starši so zadovoljni z menoj. Deležna sem občudovanja. Vse več mi pomeni. Starši se z menoj neprestano pogovarjajo. Naučim se več kot drugi. Zavedajo se, da bo prav, če se šolam. Do šol je daleč. Vsega, kar se naučijo učenci v nižjih razredih, me naučijo doma. Gladko berem, lepo pišem. In pravilno. Posegam po zanimivih knjigah. Domačih ni veliko. Izposodim si jih pri zdravilcu. Njihova vsebina me privlači. Zgodb, ki so za moja leta najprimernejše, tudi on nima. Mama mi jih pomaga poiskati na tržnici.

Mama in ata vesta, da moje roke niso samo spretne. Tudi nenavadno tople so. Še posebej če pomislita, da me vedno zebe, da imam ledena stopala. Kaj vse navlečem nase ob mrzlih dnevih! Kako segreta mora biti hiša! Kot bi pripadala nekemu drugemu planetu, se šalita. Meni je meglica prišepnila, da sem v resnici z drugega planeta. Planeta gumenjakov. Od tam so me poslali na Zemljo. Preuredili so me v človeka po svojih najboljših močeh. Popolna nisem, odtod toliko bolezni in prirojenih napak. Podobno tople so ranocelnikove roke. Ob tem se spomnimo, da ga že nekaj dni ni bilo naokoli. Sklenemo, da ga bomo obiskali. Morda potrebuje našo pomoč. (Se nadaljuje.)