Dragica Čuk-Novak:Kuharica

Hlodi, ki so se sušili na travniku ob poti so bili prijetno topli od poletnega sonca. Na najvišjem sta sedeli ženska in otrok, mati je krpala z volno čez leseno gobo napeto nogavico, dekletce se je sklanjalo nad precej velikim kosom bombažnega platna in vezlo po narisanem vzorcu. Tišino nedeljskega popoldneva je za hip zmotilo brenčanje čmrlja, ki je v mahu na koncu skladovnice skril svoje satovje.

»Le glej, kakšne štihe delaš, le po tri niti, da bodo vsi glih«, starejša se je sklonila nad blago v rokah mlajše, »da naju ne bo sram, ko bo kuharca na zidu. Ahtaj na šteh, da ne bo tak kot od Tine Micne, kod da bi kokoš hodila pa blagu«, snela iz gobe zašito nogavico in nanjo navlekla drugo.

»Ja mama, samo tri nitke, nič več, poglejte, samo tri nitke« je hitela zatrjevati.

»Ko boš končala, bova oprale in obesile nad kišto, ko bo kuhinja pobeljena«, za trenutek umolkne, s škarjami odreže volneno nit, jo vtakne v iglo in naredi vozel.

»Ko ne bo več tolk dela, bom v jesen, po vahtih vzela ta velik rom, ko mi bodo plačali, ti bom kupila blago, pa cvirne,  da si ga boš lahko prt naredila«.

Otroški prsti vbadajo iglo v narisan vzorec, vbod je enak, tri niti, pa še tri niti. Sukanec je moder, na platnu narisan vzorec štedilnika in lonca, sta že končana, tudi predpasnik na ženski, ki stoji ob njem, le še roka in kuhalnica še manjkata in napis, o dobri kuharici.

Kakšen dolgčas, samo en vzorec, samo v modri barvi, saj bi delala večje vbode, da bo prej konec, pa bo takoj opazila, potem bom morala popravljati, zopet bom poslušala o Tini in kokoši. Saj rada vezem, v barvah, v različnih vbodih, komaj čakam, da to končam, to kuharco,pa še všeč mi ni. Saj vem, v vsaki kuhinji mora biti, nad zabojem za drva na zidu obešena izvezena kuharca. Ne maram tega vezenja, raje bi s slamico srkala čmrljev med, pa nisem videla kam je odletel, prav takrat je pogledala vbode, med bom lahko poiskala kasneje. Še eno nedeljo, potem bom končala, vsaj v prste me ne pika, kot volna, ko moram pozimi  plesti nogavice, toliko parov, nikdar jih dovolj.

Na poti pod čevlji zaškripa pesek, koraki so počasni, slišijo se udarci palice ob tla.

»A ste že nazaj?« Ženska dvigne glavo iznad nogavice in pogleda prihajajočo.

»Ja, ni bilo nobenga doma«, premolkne, naredi dva koraka do hlodov in se usede, »kejšno potrato pa ti delaš«, reče otroku, ki se hoče narediti nevidnega, »šmarnično perje pejt brat, da boš kej zaslužila«.

»Dans je nedelja mati, dans se ne sme delat za denar, bo že šla, ko bomo košnjo spravili, bo dosti cajta«, za hip umolkne in se skloni nad nogavico, »brez dela pa ne sme bit, de ji ne bodo hodile po glavi kejšne grešne misli«.

» Vsaj balo si bo znala narest sama, rjuhe nej šiva, molst se nej navadi, ko sem bla jest dekle, je blo drugač. Pol pa so Pahucove delale luknje v novem blagu, joj kejšna potrata«.

»Bo dost za dans, posprav, mi boš pomagala za kravo nakosit travo, solato boš nabrala za večerjo!«

Hitro pospravita stvari in jih odneseta v hišo, starejša še malo posedi na toplem lesu, maha s palico in ponavlja:

»Joj kejšna potrata, kej bo nucala prte, delat se nej navad«.

Dekletce vzame v klanici koso in grablje, ju naloži na karjolo, iz kuhinje ji mati prinese cajno in jo vrže na orodje. Otrok se počasi odpravi na njivo detelje poleg zelnika, topla trava ji boža noge, orodje se premika in ropota. Hitro pokosi in naloži travo, v kup zapiči koso in grablje, vzame košaro, stopi v zelnik in hiti puliti solato.

O ničemer drugem ne zna govoriti, o delu, o doti, o poroki, o poslušnosti in potrati. Pa saj ni tisti kos bombažnega blaga taka strašna potrata. Kaj hoče,nobene stvari ji ne naredim prav. Nikdar me ne pohvali, še tisto melisnico mi da naskrivaj, ko greva od maše. Prest na kolovrat pa me noče naučiti, pa štruklji, kar naprej govori o tem, kako je kuhala štruklje, kaj štruklji niso bili potrata. In ohceti, komaj čaka, da jo pridejo iskat, kaj vse tiste rihte na njih niso potrata?Komaj čakam da odrastem, potem pa grem od doma,komaj čakam.

Otrok zapelje karjolo z deteljo pred hlev, odnese solato v kuhinjo, v loncu na štedilniku vre voda, ženska odmakne pos

odo na rob in vanjo z žlico meri mleti pražen ječmen, pomeša in zopet porine na sredino.

»Drva prinesi!« ukaže in pokaže na prazno košaro ob štedilniku, »pa vodo, solato je treba oprat, bo za večerjo, jaz grem molst«, stopi v shrambo po golido, iz kljuke za vrati vzame ruto in predpasnik, ter odide v hlev. Dekletce seže po košari, se skrije v drvarnico in počasi nalaga polena.

Ko odrastem bom odšla, za vedno bom odšla, ko odrastem…

S praga hiše kliče ženska:

»Prinesi že tista drva, kje hodiš?«

Kuharica- izvezen kos bombažnega blaga, s prizorom iz kuhinje in napisom    

Šteh, štih- vzorec pri vezenju

Luknje v novem blagu- vezenina pri kateri se del tkanine izreže

Rom-klekljani del prta, v katerega se je všilo platno

Potrata- nekontrolirano trošenje, zapravljanje

Klanica- pokrit manjši-prostor na kmetijah v katere se je spravljalo orodje

Cajna-košara

Vahti- dan spomina na mrtve

Cvirn-nit, v tem primeru nit za vezenje

Ahtaj-pazi,

Cajt čas

Glih-enaki

Kišta-zaboj za drva