Srce poskoči vsem, ko prispejo v
poletno bivališče. Resda komaj srečajo kakšnega znanca,
prijateljev ni. Pa kaj. Treba je pregledati stanovanje, spoznati novo
peč in opazovati, kako jo oči usposablja. Tam je nova sedežna
garnitura, nove so preproge. Vse dobro in prav. Samo to, da bo treba
na vse paziti, Mateju ne gre v račun. Mamičina in očijeva soba je
prav tako preurejena. Zamenjala sta posteljo, preproge in stene
prebelila. Ena je čudovite srebrno - modre barve, ostale so bele.
Vendar mu tudi to ni povsem všeč. Risanje po njih je prepovedano.
Ker sta kupila stojalo za slikanje na platna, jima odpušča. Tako.
Dovolj časa je namenil notranjosti. Ni res tako hladno. Mali smukne
na balkon. Tam je dokaj velika skrinja. Bila je skupna. Zadnje čase
je samo njegova. Napolnjena z igračami in vsem potrebnim, kar rad
zvleče na plažo. Prazna se mu zdi. Oči jo je jeseni pospravil in
odvrgel nepotrebno šaro in premajhne plavutke, čoln, otroški
šotorček, … Fantka zaskrbi, če je odstranil toliko priljubljenih
igrač tudi v stanovanju. Malce okrega očija. Ko ugotovi, da je
igrače v stanovanju pustil pri miru, se spravljivo vrne na balkon.
Sedežna garnitura ga ne zanima. Ponovno odpre skrinjo. Šotorček,
ki mu dela senco v pasjih dneh, je še notri. Raztegnili ga bodo v
vrtičku, pozneje v stanovanju. Mami je velikokrat prepričal, da sta
ob deževnih dnevih tičala v njem. Maske za plavanje in raziskovanje
morskega dna so ostale, napihljivi bazenčki tudi. Kar čudi se,
koliko vsega je in kako je mogoče, da je bilo v njej veliko več.
Toda naprej bo odkrival, ko bo prava poletna sezona. Očija in mamico
bi kazalo prositi, da skrinje ne pospravljata več. Pravkar sta se
lotila čistke v stanovanju. To pomeni, da bosta veliko odnesla v
smeti.
Na vrsti je majhen vrtiček. Nočeta
tam zelenjave. Kdo bo skrbel zanjo, ko ju ne bo tam? Pa tudi ljubi se
jima ne. Dovolj je vrt v Dolah in sadovnjak v Medvodah, kjer imata
tudi kup rož.
Tu so zelišča. Žajbelj, majaron,
rožmarin, sivka, lovor timijan. Poleg zelišč je ogromna trta. Celo
sezono rodi sladko grozdje. Vsi ga imajo radi, zato sadja ne
kupujejo. Figa je velika, dobro obrodi, samo nihče ne mara fig.
Nekaj jih poje babica, nekaj ptice, ostale pocepajo po tleh. Oljka ga
ne zanima, vendar ima olive na pici ali pa v obari, rad.
Matejevo pozornost pritegne nenavaden
šum med rožmarinom. Dolgo zastonj išče, kdo se je oglasil.
Odnehal bi, če se zvok ne bi občasno ponovil.
Ušesa se mu postavijo pokonci, tako jih napenja. Tisti nekdo mora biti nagajiv, kajti zdaj se mu včasih še hihita. Ko že misli, da sanja, zagleda nekoga. Majhen je, uren in povsem modre barve. Sam sebi se zdi neumen, ko ga začne klicati in ga spraševati. Na dečkovo veliko presenečenje mu nenavadna pojava odgovarja. Toda kje tiči, ne more odkriti, čeprav njegov glas izdaja, na katerem koncu rožmarinovega nasada je. Pokličejo ga domači. Čas kosila je. Da bo hitro prišel, jim odgovori. Ve, da ne bo. Prav zdaj je najbolj napeto. Odkriti hoče tega nagajivca in zvedeti, kdo je in kje se skriva. Mami postane nestrpna in pride na balkon. Ne more razumeti, zakaj Matej ob rožmarinu postopa in govori sam s seboj. Ugotovi, da se očitno pogovarja z nekom namišljenim. Tega zadnje čase ni več počel. „Le kako, da se je pozabljena domišljijska igra ponovila?“ glasno razmišlja mami. Ko ji na vprašanje, s kom govori odgovori, da ne ve, je še bolj začudena.
Naprej počepa, naprej govori in še bolj odločno pove, da bo jedel pozneje. Ozre se k njej. Njen prav zaskrbljen obraz ga prepriča, da nekaj vendarle mora pojasniti. Pove o majhnem, najbolj spominja na zmaja, prijatelju. Vidi se, da mami ne verjame v modro majhno bitje, ki skače med rožmarinom, se hihita in povrhu še govori. Obljubi ji, da ga bo samo še nekaj povprašal. Potem pride h kosilu, a takoj po kosilu spet ven.
Ušesa se mu postavijo pokonci, tako jih napenja. Tisti nekdo mora biti nagajiv, kajti zdaj se mu včasih še hihita. Ko že misli, da sanja, zagleda nekoga. Majhen je, uren in povsem modre barve. Sam sebi se zdi neumen, ko ga začne klicati in ga spraševati. Na dečkovo veliko presenečenje mu nenavadna pojava odgovarja. Toda kje tiči, ne more odkriti, čeprav njegov glas izdaja, na katerem koncu rožmarinovega nasada je. Pokličejo ga domači. Čas kosila je. Da bo hitro prišel, jim odgovori. Ve, da ne bo. Prav zdaj je najbolj napeto. Odkriti hoče tega nagajivca in zvedeti, kdo je in kje se skriva. Mami postane nestrpna in pride na balkon. Ne more razumeti, zakaj Matej ob rožmarinu postopa in govori sam s seboj. Ugotovi, da se očitno pogovarja z nekom namišljenim. Tega zadnje čase ni več počel. „Le kako, da se je pozabljena domišljijska igra ponovila?“ glasno razmišlja mami. Ko ji na vprašanje, s kom govori odgovori, da ne ve, je še bolj začudena.
Naprej počepa, naprej govori in še bolj odločno pove, da bo jedel pozneje. Ozre se k njej. Njen prav zaskrbljen obraz ga prepriča, da nekaj vendarle mora pojasniti. Pove o majhnem, najbolj spominja na zmaja, prijatelju. Vidi se, da mami ne verjame v modro majhno bitje, ki skače med rožmarinom, se hihita in povrhu še govori. Obljubi ji, da ga bo samo še nekaj povprašal. Potem pride h kosilu, a takoj po kosilu spet ven.
Zve, da je čisto
pravi zmaj. Njegovi so izumrli po trčenju velikega kometa v Zemljo.
Spomni se mame, očetov, bratov in sestra. Bil je najmanjši med
njimi. Ob katastrofi se je skril v dobro zaščiteno votlinico. Mama
ga je še globlje pahnila vanjo. Ko je bilo ropotanja in tresenja
konec, je pokukal ven. Opustošenje ga je močno prizadelo. Zjokal se
je. Sledilo je iskanje svoje družine. Zaman se je trudil. Ne le
svojih, tudi nobenega drugega zmaja ni našel. Leta je stikal
naokoli. Prepričal se je, da je ostal sam. Poiskal je kraj, kjer so
bili nazadnje skupaj. Vsaj bolj domače se je počutil. S hrano ni
imel težav. Ni je bilo težko najti. Razmere niso dovoljevale
izbirčnosti. Poskusil je vse. Neužitno hrano je po svoji intuiciji
obšel. In nekaj mu je povedalo, kaj mu bo pozdravilo bolezni. Pred
kratkim se je zbal za svoj dom. Tu so začeli graditi. Plašil ga je
ropot, bal se je ljudi.
Začasno se je umaknil. Dovolj blizu je
ostal, da je opazoval, kako gradijo, urejajo okolico in kako
prihajajo stanovalci. Njegov domek je ostal nepoškodovan. Vrnil se
je. Kmalu so prišli stanovalci novogradenj. Med drugimi dečkovi
starši. Ni se jih bal. Bili so mirni in prijazni. Sčasoma je
ugotovil, da imajo dva odrasla nečaka. Nečakinja si je ustvarila
družino. Njen prvorojenec je bil zvedav. Povsod je stikal, vendar ga
ni odkril. Če bi ga, bi se gotovo sporazumela. Bolj nevarno se mu je
zdelo, ko je začel lastnik urejati okolico. Njegov vrtiček je bil
ograjen tik nad zmajevim domom. Tam je kopal ob celi dolžini.
Najprej je nasadil rožmarin za živo ograjo. To je bilo gotovo
početje, ki je zmaja najbolj plašilo. Pozneje je bilo njegovo
bivališče še bolj zavarovano in predvsem dišeče.
Matej se je na mamin klic končno
odzval in povedal zmaju, da se bo kmalu vrnil. Namrgoden je pohitel v
stanovanje. Med kosilom ni govoril, nič ni slišal, bil je v svojem
svetu. Ko se je po dolgem času le odzval na vprašanje in omenil
zmaja, se je začela najprej krohotati starejša sestrica. Da mu
nihče niti malo ne verjame, je postalo jasno. Le zakaj je bil tako
neumen in jim zaupal svoje srečanje? Navsezadnje bi moral prej
vprašati zmaja, ali lahko. Morda bi on želel ostati za druge skrit.
Ni povsem nemogoče, da bi se komu zdelo zmaja predstaviti raznim
strokovnjakom. Konec bi bilo svobode. Sam sebi se je zdel tepček.
Tolažil se je s tem, da so drugi še večji, ker so prepričani, da
je vse, kar se mu dogaja, njegov domišljijski svet. Pojedel je
hitro. Za posladek so bile palačinke. Vstal je, eno odnesel s seboj
in oddrvel k rožmarinu.
Irena Cigale: Zmaj(1. del)
Reviewed by Irena Cigale
on
11:34
Rating:
No comments: