Irena Cigale: Sence spomina(2.del)

Polna bojazni sem čakala na reševalno vozilo. Psihiatrične bolnice me je bilo prav groza. Predvsem sem se je bala zato, ker je bilo znano, da je ponavadi zdravljenje v njej dolgotrajno. Pričelo je močno snežiti. Bilo je hladno, jaz pa še plašča nisem imela. Mož ga je ob sprejemu nesel domov, da ne bo v napoto v majhni omarici. "Brez moža," je rekel, "tako ne moreš nikamor." Pa se je drugače zasukalo. Ko je reševalec prišel in me odpeljal v vozilo, sem takoj ugotovila, da me ne bo le zeblo, temveč celo hudo zeblo. Vprašala sem ga, če ima kakšno odejo. Imel jo je, toda vse pretanko, da bi me zares ogrela.

Dolgo je trajala vožnja v tako nemogočih cestnih razmerah. Strtega srca in premrlega telesa sem razmišljala, kaj me še čaka. Negativne misli so me preplavljale, na trenutke se mi je zdelo, da mi niti dihati ne pustijo. Pred psihiatrično bolnišnico me je čakal mož. Še z verigami na kolesih je komaj priril tja. Prosila sem ga, naj mi pomaga, da me ne bodo obdržali. Ni se trudil. Niti najmanj. Sprejemna zdravnica me ni niti poslušala. Vse je bilo dogovorjeno z mojim osebnim zdravnikom, primarijem bolnišnice, kirurgom, možem. Začela sem se spraševati, ali res vsi mislijo, da sem premaknjena? Ujela sem se, da vsako besedo pretehtam, da jih ne bi vzpodbujala k takim mislim. Postala sem dosti manj kot nihče, celo manj kot smet. Iztrebek. Pobrali so mi vse osebne stvari, tiste pa, ki sem jih obdržala, dali pod ključ. Na koncu sem bila z močmi, fizičnimi in psihičnimi. Pritisk je bil spet visok, poleg tega so namerili še zvišano temperaturo. Vsekakor višjo, kot bi jo lahko povzročila živčnost. Bilo je jasno, da sem zbolela. Dodelili so mi sobo, posteljo. Da bi zaspala, pa ni bilo misliti. Razjedala me je bolečina srca, slabo počutje, zvišana temperatura, rahla slabost, najbolj pa jeza. "Nikoli ne bom odpustila vsem, ki so me spravili sem," sem razmišljala. "Tudi možu ne, čeprav so ga verjetno prepričali, da je tako najbolje." Sprejeta sem bila na zaprti oddelek. Ker je bila potrebna nega. Ponoči me je bolel trebuh. Zaman sem klicala sestre. Nihče me ni slišal, ali pa me ni hotel slišati. Sama nisem mogla na stranišče. Že prejšnjo noč sem imela drisko, zdaj ni bilo sestre z nočno posodico in sem se malo ponesnažila. Kako sem se gnusila sama sebi, kako močno da zaudarjam, se mi je zdelo! Jutranja toaleta je vso sramoto popolnoma razkrila. V kopalnico sta me peljali dve sestri, da mi bosta pomagali. Ne vem, če lahko človek prenese še večje razčlovečenje. Zdaj res nisem bila niti smet, še manj kot smet. Iz niča sem stopila v negativni nič. Po zajtrku, ki je bil zame spet stres, vendar o tem pozneje, je bila vizita. Oddelčna zdravnica mi je povedala, da imam zelo slabo krvno sliko. Poslušala je pljuča in izjavila, da na levi strani nekaj sliši. Predpisala mi je, kot je rekla, najmočnejše antibiotike. Zagotovila pa mi je, da me zaradi težav, ki jih imam s hojo, ne bodo zadrževali v bolnišnici. Pri tem mi ne morejo pomagati. Poleg tega smo se skupaj učili iz knjižice, ki sem jo prinesla iz klinike, kako ravnati po operaciji. Pa nastavka za zvišati stranišče ni bilo in še kaj. Vprašala me je tudi, če me je tiralo. Potolažila sem se pravzaprav, ker je bila driska naraven pojav, ki ga je povzročila bolezen. Glavna sestra mi je pozneje povedala bolj direktno, da imam pljučnico. Bolniške sestre so bile kakor katera. Bila sem obupana, čisto brez volje, pa tudi moči nisem imela ravno na pretek. Nekatere sestre so se trudile, da sem počasi prišla ob berglah do jedilnice in kopalnice. Kako daleč se mi je zdelo vse! Kako nerodno sem hodila. Izza sestrskega okenca sem zaslišala posmeh in pripombo: "Kakšna hoja!" Ja, veliko neprijetnega je bilo. Še zdaj me tišči v glavi, ko se česa, kar se mi je dogajalo, spomnim. Zaželela sem si, da bi kar izpuhtela v nič.

Sneg ni samo pobelil pokrajine, toliko ga je bilo, da že dolgo ne. Ceste so bile težko prevozne. Mož in sin sta se nekako prebila do bližine bolnice. Prav do nje ni bilo varno, zato sta del poti pešačila. Sin je bil poleg tega še bolan. Kadar zboli, sem silno nemirna in zaskrbljena. Kadar sem z njim, že še gre, če pa me ni, dobijo moje skrbi krila. Rada bi ga poklicala in govorila z njim, pozneje, zvečer, ko me je skrbelo. Pa, ne vem po kakšni logiki, dovolijo uporabo mobilnih telefonov le dve uri popoldne. Zvečer je še nekako šlo, ponoči pa ne. Prosila sem nočno sestro za telefon, a je rekla, da mi ga ne sme dati. Naj počakam na jutranjo. Vedno bolj me je skrbelo, stiskalo pri srcu. Nestrpno sem čakala. Končno se je začelo nekaj premikati in raslo je upanje, da bom smela telefonirati. Jutranja sestra, samozadostna „frklja“, me je grobo zavrnila in sploh ni hotela razumeti moje stiske. Čez čas se je dolgonoga in dolgolasa črnolaska vrnila in se drla name, češ da se zaradi mene že ne bo izpostavljala in naj si ne domišljam, kdo da sem. Ni kaj reči. Pripomba na mestu. Kot da ne bi vedela, da tu pač ne pomenim nič. Glavna sestra je bila bolj razumevajoča in mi je milostno izročila moj mobitel. Vendar me je vse skupaj stalo še tri ure naraščajočih skrbi, razmišljanja o razčlovečenju v ustanovi, ki naj bi pravzaprav pomagala ljudem k večji samozavesti, k lepšemu pogledu na življenje. V takem okolju zamre še zaupanje v pozitivne misli, v izsledke kvantne fizike, v iskrice upanja. Saj za to vendarle gre v tem težkem življenju! Za iskrice upanja.

Čakalo me je, tega nesrečnega jutra, še eno presenečenje. Opazila sem, da zaklepajo vrata jedilnice, ko se zberemo. Po zajtrku začno bolnice počasi zapuščati jedilne kote in se zbirati pred vrati. Vse bolj skupaj lezejo in se skoraj prerivajo, preden vrata odpro. Zdelo se je, da se jim zdi vse skupaj na moč vsakdanje, mene pa je pretreslo. "Zdaj vem, sem si rekla, kakšno je življenje v norišnici."

V dneh bivanja v psihiatrični bolnici sem spoznala nekaj bolnic. Kaj vem, oddelek se mi je zdel hudo naporen. Nekaj bolnic je bilo brez denarja in so „žicale“. Rade bi kupile cigarete, kavo,… Vse je kazalo, da za denar lahko dobiš karkoli. Nekaj je bilo shizofreničnih pacientk. Moja cimra je imela prisluhe. Vsa prestrašena se je pokrivala z odejo. Največ je bilo takih, ki so poskusile narediti samomor. Neka mlada muslimanka je hodila v mojo sobo, kjer je bilo ozko okence nezamreženo. "Mogoče bi pa tu skozi jaz lahko zlezla," je preudarjala, "ker sem suha." Nisem je jemala resno, pa tudi uspelo ji ne bi, prijetno mi vseeno ni bilo. Lepo mlado dekle, imelo je univerzitetno izobrazbo, poznala sem jo kot osnovnošolko, me je najbolj presenetilo. Iskrive oči so izražale radoživost. Zakaj neki si je stregla po življenju? Nisem je spraševala. Nobene nisem. Kar so želele same povedati, sem sprejela. Zdele so se mi dobre osebe, pripravljene pomagati, zdelo se je, da v življenju niso naredile slabega. Tri smo imele težave s hojo. Ena je hodila ob hojci, druga z berglami. Čudno zavito nogo je imela. Zdelo se je, da ne bo nikoli shodila, pa je. Kako neki ji je uspelo? Začela sem upati. Mogoče bo tudi meni.

Nekaj nametanih utrinkov teh dni je tu. Moja zdravnica je izpolnila obljubo. Po šestih dnevih „garanja“ me je odpustila iz bolnišnične oskrbe. Ker sem se malo postavila na noge. Predvsem pa so antibiotiki prijeli in krvna slika se je znatno izboljšala. Rekla je, da ni verjela, da se bo tako izšlo. Bala se je, da bom morala v drugo bolnišnico. Kako bi preživela še to? Moja zdravnica je bila prijetna. Le malo premalo živahna se mi je zdela, preveč umirjena, govorila je počasi. Zvedela sem, da je približno mesec dni po mojem odhodu umrla. Imela je raka. Zdaj sem razumela. Kako neznatni smo ljudje!

Doma nisem bila dolgo. Čim se je malo otoplilo, smo se preselili v počitniško hišico. Da sem lahko malo hodila, ne da bi mi bilo treba premagovati številnih stopnic. Še kar je šlo, čeprav sem nekajkrat padla. Dokler nisem nekega dne pošteno zgrmela. Zavrtelo se mi je. Vrtoglavico sem imela že zjutraj, verjetno zaradi prenizkega pritiska, ker je kava začasno pomagala. Res sem grdo padla. Z glavo sem zadela ob steno, na tlakovcih sem potolkla kolena, komolce. Vsepovsod je bilo krvavo. Saj ne da bi kri tekla v potokih, ni pa bilo lepo. K zdravniku nisem šla. Dovolj sem imela beline. Ker me roka le ni nehala boleti, sem morala preverit, kaj se dogaja. Narobe zaceljena nadlaht, pretrgana kita, natrgane mišice, v roki voda. Prepozno za ponovno naravnavo. To ni bilo nič proti strahu. Odtlej si ne upam hoditi sama. Samo oprijemam se. Še ob berglah se mi vrti.

Razmišljam. O človekovih pravicah. O pacientovih pravicah. Bi tožba pomagala? Bi bilo potem v nekaterih zdravstvenih ustanovah grobosti manj, zdaj so same po sebi umevne?