Irena Cigale: Sence spomina(1.del)

Nočem ga obnavljati. Nočem, da bi kdo vedel, kako ničevo je včasih. Težave so se začele pred rojstvom, se nadaljevale po njem, skozi otroštvo in mladost, v zrelih letih. Naj omenim le nekaj spominov tega nevrednega življenja.



Sence spomina

Svetle dneve včasih prekrijejo temni oblaki. Meni jih je bolezen. Vnetja trebušne slinavke se vrstijo. Izčrpana sem. Jasno je, da bo treba odstraniti žolčnik, da prej ne bo miru. In vendar odhajam s hudimi bolečinami v bolnišnico. Zdaj se odločijo, da mi ga bodo sčistili s sondo. Hudo boleč poseg. Medtem pripeljejo v bolnico še ata. Na drugo kliniko. Le po telefonu se slišiva. Slabo. Oba sva naglušna. Njega čaka operacija na srcu. Vzpodbujevalnik mu dajo. Naključje hoče, da sva oba odpuščena iz bolnice na isti dan. Ta dan ne morem k njemu na obisk. Naslednji bom prišla, mu obljubim po telefonu. Toda naslednji dan lahko pridem le k mami. Ata je izkrvavel.

Izguba ljubljenega človeka je vedno zelo boleča. Koliko spominov nas veže nanj. Koliko nam pomeni vse, česar se je dotikal, imel rad. Kako lepi so spomini na vse, kar je delal.

Mojega Ata ni več. Ostali so le spomini nanj. Največkrat imam pred seboj njegove nežne roke. In tanek poročni prstan na levici. Ata je bil blag človek. Nikoli me ni udaril. Vendar je znal nastopiti ostro. Z besedo. Včasih sem, ker sem bila občutljiv in bolehen otrok, kar odrevenela. Toda udaril me ni. Njegove roke so bile ustvarjene za božanje!

Če prav pomislim, je vse, česar se je dotaknil, božal. Celo zelenjava, ki jo je v levici držal, z desnico pa rezal, je bila prej pobožana. Z levo roko, na kateri se je svetil tanek prstan. Prav vsaka stvar, ki se jo je dotaknil, je bila deležna nežnosti! Na vseh predmetih, ki se jih je dotikal, so ostali sledovi njegovih rok. Kozarci v moji omari so vredni posebne pozornosti. Največkrat sem mu namreč ponudila le kozarec mineralne vode z limono. Moj skromni Ata je potreboval le to, kadar je prišel na obisk. Plastične posodice za pecivo so velika dragocenost. Ko jih pogledam, se mi zdi, da vidim njegove roke. Nežno mi podaja posodico. Vsako nedeljo je v njej z velikim veseljem prinesel pecivo, ki ga je spekla mama. Posodico sem pomila in mu jo vrnila. Spet imam pred seboj Atove roke. Nežno polagajo posodico nazaj v vrečko. Počutila sem se prazno. Nisem mu imela kaj ponuditi. No, ja. Včasih smo v Ljubljani kaj kupili za moje starše. Še več za njiju pa smo nabavili v Gorici. Takrat ni mogel vsega nesti peš domov. Potreben je bil avto. Ata je zelo rad kaj dal in vesel je bil, kadar smo ga mi obdarovali.

Res, toliko stvari se je dotikala njegova božajoča roka! Povsod so sledovi.

Prav poseben odnos je imel do narave. Vse bližnje, še tako zakotne kraje v naši občini, je poznal. Vedel je za številne darove narave. Nabiral je rože in jih nosil mami. Pozimi je izpod snega izkopal prve telohe. Sledile so trobentice, zvončki, mačice in druge spomladanske cvetke. Malo pozneje je stikal za šmarnicami, nabiral ivanjščice. Ob morju je iskal zimzelene okrasne rastline. Jeseni ciklame. Poznal je številne zdravilne cvetove in jagode. Previdno jih je trgal in nežno obračal, ko jih je sušil. Regrat je nabiral že zgodaj spomladi na Tolminskem, potem pa vedno višje, do zadnjih mladih rastlin na Vojskem. Skrbno ga je očistil, preden ga je položil v vrečko, da ga bo dal moji družini. Neutrudno je nabiral borovnice, jagode, maline. Pa lešnike. 

Največja strast je bilo nabiranje gob. Kar mencal je, če smo se obirali in ne bo mogel takoj gobariti. Ves nestrpen je potem pripeljal do želenega kraja in nemudoma oblekel gobarsko obleko, vzel košaro in palico, pa zdirjal, da se je kar kadilo za njim. Težko smo mu sledili. Niso se mu smejala le usta, cel obraz mu je žarel, pravzaprav kar cela glava, ko je dobil želeno. In kako je potem hvalil tisto gobo in jo ljubeče položil v košaro. Nikoli pa ni bil tako srečen kot takrat, ko je zagledal gobo velikanko. Nisem še videla srečnejšega človeka, kot je bil Ata, ko je odkril tega jurčka. Gladil je sadež, ga stehtal in se slikal z njim!

Ustvarila sem si družino. Redko smo nabirali darove narave skupaj. Obraz pa mu je žarel tudi še takrat, ko nam je prinesel gobe za večerjo. Včasih jih je bilo toliko, da sem jih shranila za kasneje. Počasi, ko je bilo gob le preveč, nisem pokazala navdušenja. Celo pripomnila sem, da ne vem, kaj bom z vsemi. Senca razočaranja je preplavila Atov obraz. Bilo mi je žal, da sem skalila tolikšno veselje. Še zdaj mi je. Počutila sem se krivo, kot se je Cankar ob materini skodelici kave.

Na bolniškem dopustu sem. Vsak dan prihajam k mami in ji delam družbo. Še bolj je vesela, kadar pride po službi na obisk mož. Skuha za vse tri. Z veseljem. Drugače pa je postala tiha. Pravi čudež. Prej je govorila in govorila, poslušalca sploh ni potrebovala. Spominja na našo skobčevko, ko je samček poginil. Prej je neprestano vreščala in se zaganjala vanj, potem je tiho ždela na svoji palici in povešala glavo. Mučna je tišina. Delno jo prekinjam z branjem romana in svoje zgodbe ji preberem. Občudujem jo, ker zmore vsaj gospodinjiti. Prizna, da ne bi, če bi bila sama. Meni se na vsak način ne bi ljubilo. Raje bi bila lačna. Kuhanje me ni nikoli veselilo, zdaj poleg tega nimam apetita.

Te sence spomina odganjam, kolikor zmorem. Boleči spomini prebadajo mojo dušo in srce. Toda včasih jim moram dati nekaj prostora.

Pomlad je, porajanje novega življenja. Napolnjevanje z novimi energijami, z veseljem, načrti za prihodnost. Zakaj vsega tega ne čutim? In prav zdaj, ko prihaja v naše življenje res novo, vnučkovo? Zakaj je moja bit prenapolnjena z žalostjo, brezizhodnostjo, jezo? Zakaj raje ne zapolnjujem vsakega dne z veseljem? Veselje je nalezljivo, lahko bi objelo vsakogar okrog mene. Vsi bi bili srečni. Depresija? Mogoče. Pa se ji lahko uprem? Lahko tako kaj naredim zase in za druge? Zelo verjetno. Zagotovo, če ne bi bila prepolna samopomilovanja.

Mož in sin sta potrpežljiva. Zlasti mož. Pa sejem okrog sebe le strupene besede, besede, ki uničujejo dušo in telo nam vsem. Rada bi mi v vsem ustregla in me potegnila iz temnega brezna. Utapljam se v njem in s seboj pogrezam še njiju. Ne bi se smela pustiti, morala bi biti bolj odločna.

Opravičujem se s težavami, ki mi jih je prineslo življenje. Vendar se mi je zgodilo tudi veliko lepega. Koliko mi je prinesla ljubezen, koliko radosti otroka! Kaj si mislijo? Upravičeno bi bili lahko jezni, užaljeni. Razmišljali o moji nehvaležnosti. Ali pa bi vsaj ne priskočili ob vsakem trenutku, ko rabim pomoč. Me postavljali na trdna tla in mi očitali, da se vsega dobrega, kar imam, ne zavedam. Vse vem in žal mi je, da tega ne znam pokazati.

Mojim možganom se vsiljujejo neprijetni spomini. Z zapisovanjem in s pripovedovanjem se jih delno rešujem. Naslednji spomin ne bo ničesar rešil, če ga bom obnavljala. Naj se za vedno, potem ko ga bom spravila na papir, izbriše! Trezen razmislek bo k temu zagotovo pripomogel.

Bilo je po operaciji na pljučih. Celo življenje sem se izogibala fizičnim naporom, zato je bila moja kondicija na ničli. Zlasti hoje po stopnicah ne bom zmogla, sem razmišljala. Zaradi tega mi utegnejo podaljšati bivanje v bolnišnici, to pa je bil moj strah še iz otroštva. Bila sem večkrat hospitalizirana. Zdravljenja in preiskave so potekale na Otroški polikliniki počasi. Nestrpno sem čakala na veliki rdeči črki DA, kar je pomenilo dam. Domov. Komaj sem dobila novo prijateljico, že je šla domov, jaz pa sem morala ostati. Pozneje v življenju nisem bila pogosto in dolgo v bolnišnici. Vedno pa sem težko prenašala bolnišnično bivanje in sem sitnarila z odpustom bolj, kot se za odrasle ljudi spodobi. Zdaj pa to. Kako se bom postavila na noge? Pretirano sem celo življenje upoštevala navodila specialistov, s tem pa zanemarila telo. Pljuča, srce, da ne govorim o kilogramih, ki sem si jih s tako neaktivnostjo pridobila. Bila sem, kot osnovnošolka in gimnazijka, suhica in so se norčevali iz mene. Twigi, so mi rekli. Zdaj imam dvojno težo. Koliko negativnih misli, že prej naloženih, se je pred operacijo zbralo v meni! V moč pozitivnih in negativnih misli verjamem.

Pred operacijo je bilo treba opraviti vrsto zdravstvenih preiskav. Negativne misli so se v meni kopičile, prepričana sem bila, da je z menoj vse narobe. So tudi te misli vplivale na rezultate preiskav? Zataknilo se je že pri krvi. Na zavodu za transfuzijo krvi naj bi dala kri dvakrat. Enkrat zase in enkrat za darovanje. Zdravnica me je poklicala na razgovor in mi povedala, da mi krvi ne morejo odvzeti. Preveč levkocitov imam. In moj kirurg me verjetno ne bo hotel operirati. Bila sem razočarana, zaskrbljena, osramočena nekako, jezna.

Poleg tega so druge preiskave pokazale kup že zdavnaj odkritih in kot nenevarno potrjenih pomanjkljivosti. Zdravnik me seveda res ni hotel operirati. Zahteval je nadaljnje preiskave in potrdila. Zmajeval je nad menoj in mi je hotel dopovedati, da sem tako in tako vsa zanič in je čisto vseeno, če ne naredi nič. Ni pomagalo, ko sem mu dopovedovala, da je brazgotina na srcu prirojena, že zaceljena napaka. Da imam ponavadi nizek in ne previsok pritisk in srčni utrip. Krvni sladkor je zvišan prav tako zaradi vznemirjenosti. Kako ne bi bila pri vsem tem pod stresom? Kdo ne bi bil? Bil je neizprosen. Zahteval je mnenje kardiologa, hematologa, … Povsem me je prestrašil. Število levkocitov naj bi bilo tako visoko, da imam lahko krvnega raka, zaradi visokega krvnega tlaka in srčnega utripa bi lahko prišlo med operacijo do možganske krvavitve, pa … Dodatne preiskave so potrebne tudi zaradi možnosti sladkorne bolezni. Kar odpisal me je. Ni mi preostalo drugega, kot da pokličem moža in se vrnem domov.

Začelo se je romanje od specialista do specialista. Strahu med vsemi izvidi in mnenji specialistov se ne da opisati. Preprosto je stres sledil stresu in moji, že tako slabi živci, so bili povsem na dnu. Goltala sem pomirjevala in se spraševala, kdaj bo more konec. Končno sem zbrala mnenja strokovnjakov. Nič tako strašnega ni bilo, da bi me ne mogli operirati. Vse skupaj sem poslala na kliniko in v doglednem času dobila nov datum operacije.

Pred posegom je bilo znova treba pregledati kri, urin, narediti EKG, meriti pritisk in podobno. Nisem še pozabila na vznemirjenja, vse je potekalo v morju negativnih misli. Temu podobni so bili rezultati. Ponoven dokaz, kako močna je energija misli.

V bolnišnici me je kirurg sprejel skrajno hladno. Nič kaj vljudno mi je povedal, da je mislil, da se me je znebil. In da so mnenja drugih specialistov pač njihova mnenja, ki jih lahko upošteva, ali pa ne. Odgovornost je na njem. Počutila sem se kot izmeček. Popoln niče. Spet nisem vedela, kaj bo konec koncev naredil. Čutil je mojo nemoč in se je izživljal. Kakšen sadist in samovšečnež! Kako negativne so bile vibracije med nama! Redko v življenju začutiš kaj takega. Za operacijo pa se je vendarle odločil. Nisem se bala. Niti malo. Čeprav verjamem v moč negativnih misli, sem bila prepričana, da bo operacijo opravil strokovno. Pred anastezijo so mi izmerili pritisk in bil je skoraj povsem normalen.

Po operaciji je bilo na intenzivni negi vse v redu. Bila pa sem polna skrbi. Rehabilitacija. Kako bom tak niče, kot sem, vse skupaj zmogla? Spet se je v polni meri izkazala moč negativnih misli. Z intenzivne nege naj bi stopila do svoje postelje ob berglah sama. Pa ni šlo. "Zakaj ne," so se čudili fizioterapevti. "Poglejte, drugim gre čisto dobro." Nič ni pomagalo. Morali so mi pomagati. Na oddelku je nekako šlo, dokler nisem zdrsnila ob postelji na tla. Nisem dovolj velika za take postelje, tako majhna pa spet ne, da bi mi dali pručko, kot so jo dali izrazito majhnim ženskam. Torej, znašla sem se na tleh. Medicinski sestri sta mi hoteli pomagati na posteljo, pri tem pa sem eno izmed njih nerodno prijela za rame. Trdili so, da mi je uspelo njeno rame izpahniti. Nastal je cel cirkus. Moj zdravnik se je rdeč kot rak drl name in vse je kazalo, da bo njega zadela kap. Njegov kolega je z njim tekmoval. Kajpak, moj zdravnik je bil primarij, šef, šefa pa je treba posnemati! Kako gnila inteligenca! Najraje bi še sama kričala na razkurjena mogočnika. Mogoče bi ju to streznilo? Pa v svoji ponižanosti in majhnosti nisem imela moči. Seveda je bilo takoj jasno, da izpahnjenega ramena ni, da je sestra hotela samo malo počivati in mi še dodatno zagreniti življenje.

Vse se je zarotilo proti meni. Ko bi imela vsaj koga, da bi mu potožila. Kako se je moglo zgoditi, da je bila prav tedaj prepoved obiskov? Zaradi viroze. Moč negativnih misli je postajala vse močnejša. Strah mi je preprečil, da bi se dvignila ob bergli in šla na stranišče. Telesna teža se je še zvišala, zadnjica je postala težka kot svinec in me je tiščala k tlom. Popolnoma sem popustila in spet, po nekaj korakih, zdrsnila na tla. Sestri sta poklicali pomoč. Pridrvel je „ritolizniški“ specialist in mi grozil z invalidskim vozičkom. Peljali so me na slikanje, da bi se prepričali, ali ni prišlo do poškodbe. Zdi se mi, da še nikoli v življenju nisem bila taka smet. Razčlovečena in nemočna sem se branila. "To je psihično," sem izdahnila. Mojega mogočnika, ki je bil s svojimi poslasticami vedno pri roki, je razsvetlilo. Zdirjal je skozi vrata in se čez čas vrnil ves pomirjen. Da bo še vse v redu, je govoril, da je govoril z mojim osebnim zdravnikom, da bodo v psihiatrični bolnici poskrbeli zame. Kakšna rešitev zanj, in kako temni oblaki nad menoj! Pa sem jih sama priklicala v brezupnem iskanju rešitve.