Irena Cigale: Sence spomina (3. del)

Danes sta šla mož in sin v Ljubljano. Med potjo sta premišljevala, kako bi mi, ubogi revi, pomagala, da bi šla na šamansko delavnico. Tam bi mi morda omogočili „skreiranje“ sanj, vstopanje vanje, zaživeti življenje, kakršnega si želim. Sliši se mistično, neuresničljivo. Pa je. S pravo mero razuma, znanja, hotenja, dosežemo marsikaj. Od daleč z veliko mero skeptike gledata na vse to. Vesta pa, da jaz rada spoznavam novosti, da imam vse za veliko modrost življenja, življenja, ki ga moramo sami "vzeti v roke". V vseh teh, na videz religioznih in mističnih navodilih je veliko resnic, če jih želi človek spoznati in jih vsaj do neke mere razumeti. Poleg tega mi vsi ti, skozi tisočletja človekovih izkušenj nakopičeni nauki pomenijo umik iz otipljive stvarnosti, ki jo pogosto jemljem preveč tragično. Delavnice me napolnjujejo z možnostmi. To ni več brezizhodnost. Najbrž je mojima dragima nerazumljivo, zakaj zapravljam denar za take neumnosti in za terapije pri zdravilki. Ne vem, kako ji uspe, toda zdi se mi, da v meni prebuja nezavedano in pri tem odpira moje oči za stvari, ki bi jih morala že zdavnaj domisliti sama. Zakaj jih nisem? Ker si nisem vzela časa za razmišljanje o sebi. Ker znam pozitivno misliti za druge, do sebe pa sem mačehovska. Mogoče mi bo uspelo premagati zadržke in ponovno zaživeti.

Ne gre samo za to. Strupena sem. Ker sem bolna. Pri vsakem najmanjšem opravilu potrebujem pomoč. Dovolj sta pametna, moj mož in sin. Vesta, da neprestano razmišljam o drobnih, samo po sebi vsakdanjih radostih, dostopnih večini ljudem, ne morem. Ni mi lahko nadlegovati njiju, saj imata dovolj svojega dela. Kratki sprehodih v naravo, nakupovanja, ki so mi toliko pomenila, pa hoja po stanovanju brez oprijemanja, celo toaleta v zame neurejenih kopalnicah. Samo tarnam, tega nihče ne mara, niti sama ne. Saj se trudim. Seveda se. Delam veliko ur dnevno. Klekljam, berem poučno, poljudnoznanstveno, umetniško literaturo, pišem zgodbice, slikam na platno, blago in svilo, izvajam reiki, se včasih ukvarjam z ifa, tudi nekaj gospodinjstva sodi zraven in še kaj. Zdaj se prvič v življenju učim samo to, kar me zanima. Celo življenje se učimo. Večinoma to, kar zahteva od nas poklic, družbeni sistem ... Koliko učenja pod prisilo, tudi zanimivega, nič ne rečem, toda vse kar moraš preštudirati pod prisilo, postane nezanimivo, odveč. Končno mi to ni več potrebno. In ker ni, me privlači, je zanimivo, potreba po znanju iz dneva v dan večja. In vseeno je vsak dan v mojem srcu dovolj prostora za svetobolje in stresanje slabe volje, in zastrupljanje z vsem tem tistih, ki jih imam najraje.

Se trudim zaman? Branje vrhunske literature, da bi se izpopolnila na literarnem področju in pisala bolje. Zakaj? Da bom potem prisilila nekatere žrtve in bodo prebrali "umotvore"? Prebiram knjige o alternativni medicini, domačih zdravilih, zeliščih, domačem zdravljenju. Kupujem naravna zdravila, ker sem prepričana, da je treba poskusiti najprej s temi. Antibiotiki so učinkovitejši, imajo pa stranske učinke in sčasoma ne primejo več. Treba jih je uporabljati kot izhod v sili. Toda zdravila na recept so zastonj, jaz pa porabim za naravna celo premoženje. Kaj pa če moji dragi mislijo, da je vse skupaj moja nepotrebna domena? Klekljam. Za domače, kajpak. Pa mojih čipk nihče ne ceni. Zakaj bi jih izdelovala? Saj so ročno narejene čipke tako poceni. Delam reiki, ker mislim, da je pretok energije zelo pomemben za preprečevanje obolenj in za začetno zdravljenje. Nedvomno pomaga pri sproščanju. Pa ni ravno pretiranega interesa za moja prizadevanja. Kar počnem na ifa področju je bolj zasmehovanja deležno. Kvečjemu dokaz, da se mi je dokončno utrgalo. Sprašujem se, kaj bi bilo lahko bolj koristno od razmišljanja o različnih možnostih, od pozitivnih misli, od iskanja stika z naravo in energijami okrog nas? Je res tako noro, če se spomniš umrlih prednikov in se v mislih posvetuješ z njimi? Niso vsakodnevna romanja na pokopališče bolj odtrgana, čisto „odštekana“? Berem tudi duhovno literaturo. Še en dokaz, da se mi je „zrolalo“. Spet nekaj, česar ne razumem, ali pa drugi ne razumejo. To, zadnje, prav gotovo. Le zakaj ne bi spoznavala tudi drugačne plati življenja! Nekateri ji pripisujejo največji pomen. In nikakor ne morem trditi, da so ti ljudje neinteligentni, neumni. Med njimi je ogromno Velikih ljudi. Enostransko misleči se sprašujejo: "Le kaj se s to žensko dogaja?" Jaz pa sem mnenja, da ne vidijo dlje od svojega nosu. Kaj bi še naprej naštevala. Počnem veliko povsem neproduktivnih in neprofitnih stvari, da ne rečem neumnih.

Mislim, da sem se močno spremenila. Včasih sem svet okrog sebe dojemala drugače. Bila sem topla in privlačna oseba. Zdaj prijateljev skoraj nimam. Možna je razlaga, da nimajo časa zame. Mogoče pa se jim zdim preneumna. Včasih sem imela kar dobro mnenje o svoji nadarjenosti. Rezultati so kazali na zgornje poprečje, vanje nisem vlagala pretiranega truda. Psihiatrinja in zdravilka mi sporočata o moji nadarjenosti. Saj. Čutita, da bi mi morali dvigniti samozavest. Kaj pa v resnici mislita? Je pa jasno, da sem drugačna. Oddajala sem toploto, pozitivne misli. Zdaj je ob meni hlad. Brezpogojno verjamem v pozitivne misli, sposobna pa sem jih deliti le drugim. Sebi dopuščam negativne. Kam to pelje, je jasno, če verjameš v moč pozitivnih misli. V izsledke kvantne fizike in kar je še podobnega.

Za kaj torej gre pri meni? Za iskanje smisla življenja. Za iskrico upanja. Vsak jo ima. Pa čeprav se zateka k mistiki, religiji, kvantni fiziki, pozitivnim mislim, ... Nobenega razloga ni, da bi ga pri tem zasmehovali. Naj pomislijo na to, da so morda vredni večjega zasmeha oni. Nočem pomilovanja in usmiljenja. To sovražim. Mogoče sem se prav zato v začetku umaknila na podeželje. Proč od ljudi provincialnega mesteca, kjer vsak vse pozna in vsakogar oguli do kosti.

Za iskrice upanja gre. Kadar se te zameglijo, me zapusti potrpljenje, razsodnost, življenjska radost. Vse je v mojih rokah, skoraj vse. Potrebujem pogum, potrpljenje, svoje in vseh okrog sebe, pa vzpodbudo, kritiko. Pozitivno in negativno. Zlasti ne smem dovoliti, da me priganjajo temne sence spomina. Močnejše so, kot bi si človek želel. Bolečino poglabljajo. Ne smem jim dovoliti, da bi pripomogle k hitrejšemu napredovanju bolezni.

S tem, kaj vse se mi lahko zgodi, kako malo je treba, da se bo moje življenje končalo, se ne obremenjujem. Ko bi se le, nenadoma, brez predhodnega trpljenja in popolne nebogljenosti, izteklo.