DAN, KO ZAČUTIŠ, DA ŽIVIŠ

V zrelih, da ne rečem poznih letih, se je moja slaba samopodoba poglobila. Nekaj depresije me spremlja. Zjutraj se prebujam s tesnobo, kar prisiliti se moram, da začnem nov dan.

Včeraj, 9. oktobra 2018, ni bilo drugače. A hitro me je rešila misel, da bo prišel predsednik KUD JaReM po moje čipke. Razstavil jih bo v Horjulu. Več razstavljalcev bo sodelovalo, ne bo pod vsakim izdelkom napisano ime. Skupaj bomo imenovani. Ugaja mi. Nočem se izpostavljati. Niti ne vem, kaj bo gospod izbral. Bomo videli. Prostora ni veliko. Dva panoja naj bi mi namenil. Prvikrat je naredil nekaj podobnega v rojstni hiši Jakoba Aljaža. Njegov izbran okus in smisel za postavitev me je izjemno presenetil. Vesela sem, da lahko spet prispevam svoj delež.

Naj omenim, da je Roman Veras izjemen človek. Takoj, ko sem ga spoznala, mi je ugajal. Razgledan, pozoren in hkrati preprost. Po poklicu je upokojen umetnostni zgodovinar, v življenju se je ukvarjal, na visokem nivoju, z novinarstvom, slikarstvom in še in še. Upala sem, da bo prišla tudi njegova žena Biserka, ki jo spoštujem in mi je všeč.

Roman se ni zadržal dolgo. Ima opravkov čez glavo in skače naokrog kot najstnik, čeprav ima tudi on že nekaj križev za seboj.

Po njegovem odhodu sem odprla računalnik in pokukala na internet. Že dolgo je, odkar imam „urejen“ svoj življenjepis. Dokončno ne bom nikoli zadovoljna. Vedno se najde še kaj. Popravljanja se ne končajo nikoli. Bila sem presenečena. Matej je objavil prvi del. Njegova ideja je bila objava na YouTube. Zame preveč komplicirana, da bi se je lotila. Seveda sem prej posnela svoje branje in dodala fotografije. Označila, kje naj bi bila glasba. Hotela sem posnetke narave. Toda prav nič se ne spoznam na to, v katerih primerih je treba dobiti avtorjevo soglasje. Aldo Kumar je dober komponist. Tovrstne skladbe bi mi ugajale. Toda kje je ta, zame še mlad fat? Izjemen je podpredsednik KUD JaReM Janez Meglič. Naj vprašam njega? On je dostopnejši, vendar ima zdaj velike težave zaradi poškodbe. Matej je spretnejši. Glasbo sem mu prepustila. Kar je predvajal v prvem delu, mi ugaja. S seboj nisem nikoli zadovoljna. Tokrat ja. Seveda bi se dalo dodelati. Popraviti izgovorjavo nekaterih besed. Ampak konec koncev nisem profesionalec.

Preposlala sem povezavo nekaterim prijateljem, odgovorila na dve elektronski pošti, in že je bil čas za kosilo. Po kosilu sem nameravala počivati. Čakala me je dolga vožnja najprej do Kromberga in potem do brunarice v Dolah nad Idrijo. Fizično sem počivala, medtem pa razmišljala, kaj vse moram nesti s seboj.

Kot bi mignil, je prišel čas za odhod v Kromberg. Ciljna točka tega dne. Že večkrat sem želela videti dokumentarni film PENTAPTIH pa se sliš … Scenarij in režija je delo podpredsednika našega KUD-a Janeza Megliča. Vedno mi je kaj preprečilo. Odsotnost od doma, težak dostop do dvorane, ker sem invalidka. Tokrat je bilo vse na popolnem nivoju.

Privlačijo me zvonovi. Razlikujem dobro od poprečnega zvonjenja. Sploh mi j všeč glasba, še posebej nevsakdanji inštrumenti kot so tudi gongi, igranje na trave, steklenice, s kamni, kravjimi zvonci in podobno. Poleg tega sem pričakovala nekaj Megličeve glasbe narave.

Film me ni v ničemer razočaral. Že uvodni del, Janezovo ponavljanje besedne zveze pa se sliš ob posnetkih pokrajine in mest posameznih cerkva s pravimi, tradicionalnimi zvonovi, ki so jih na žalost v kriznih časih pretopili in jih je malo, je bilo močno učinkovit. Predstavljeni so bili zvonovi z umetniškimi podobami, odprlo nam je oči, zakaj so prav tako oblikovani. Kje posamezni toni, zakaj je procent določenih kovin predpisan in tako naprej. Zvonarji pritrkovalci morajo obvladati veliko glasbene teorije. Potrebnih je ogromno vaj, da se uskladijo, kadar je zvonov več. Intuicija in posluh sta delček, na vsak način prideta bolj do izraza, kadar je zvonar en sam.

Da je za snemanje takega dokumentarnega filma potrebno znanje in raziskovanje, mi je bilo jasno. Ob ogledu filma mnogo bolj. V ozadju je bila glasba, ki je dodatno božala mojo dušo. Glasba moje narave. Gotovo Megličeva.

Film so lahko ustvarili Veliki ljudje. Kako dobro jih je poznati! Bogata zapuščina za prihodnje rodove je. Za vse nas doživetje, ki ga ne smemo zamuditi. Toplo ga priporočam vsem.

Zame je hkrati izziv, da si bom vsaj nekaj zvonov, ogledala. Obiskala nekaj cerkva, kjer se nahajajo. V cerkvah človek čuti veličino, čeprav ni veren. Še bolj, če si jih ogleda ob strokovnem vodstvu. Kako bi sami našli, zaradi pogledov družbe v različnih obdobjih preteklosti, nekatere skrite, izpovedno močne, freske in še marsikaj, kar nas notranje obogati.

Hvala ustvarjalcem. Njihovo delo ni nagrajeno z denarnim bogastvom. Občutek, da so obogatili našo notranjost, je vrednejši.