Nezemeljsko bitje

Vse naokrog mene je gosta megla. Skoraj ničesar ne vidim. Tu so bitja, ki se premikajo na vse mogoče načine. Visoko poskakujejo, skačejo v daljino, se okrog nečesa ovijajo, zložijo v klobčič. Točno to zmorem zdaj tudi jaz. Večinoma delam s cevastimi rokami. Sem kot gumijasta cev. Enaka drugim. Ničesar ne čutim. Ni bolečin telesa, srca in duše. Niti to me ne moti, da o vsakem početju

ukazujejo nadrejeni. Ne branim se! Popolnoma dobro se zdi. Če ni ukaza, lahko stojim nepremično, kolikor dolgo je treba. Smo brez želja, čustev, potreb. Kdaj pa kdaj peljejo koga v poseben prostor. Nikoli se ne vrne.

To se nekega dne zgodi meni. Sledim brez odpora, brez vprašanj. Znajdem se v svetlejšem prostoru. Brezbrižno gledam. Nobenega vtisa ne naredi name. Zaslišim glasove. Razumem sporočila. Čudno, nikdar še nisem z nikomer govorila! Zvem, da me bodo poslali na nek drug, zelo oddaljen planet. Je v drugem osončju, čisto drugačen od tega. Pokažejo mi slike planeta, ki mu pravijo Zemlja. Razločno vidim neštete podobe, barve, prebivalce. Predme položijo fotografijo ženske. Preuredili me bodo po njeni podobi. Lahko jim povem, če bi kaj želela drugače. Ker so mnoga tukajšnja bitja že sprejela njihovo podobo, se vse pogosteje sliši, da ima vsak človek svojega dvojnika. Povedo mi, da me bodo preurejali dolgo. Medtem bom ločena od drugih. Moje edino delo bo spoznavanje Zemlje.

Razgrnejo načrte. Predstavljajo okostje, notranje organe, kožo, obraz in tako naprej. Začnejo z delom. Razen govorjenja, škripanja in drugih meni neznanih zvokov, ne čutim nič. Počasi nadomestijo spodnji del cevi s stopalom. Dolgo traja. Priznam, je nekaj novega, povsem drugačnega, kot sem bila vajena doslej. Toda ne prevzame me. Vsakokrat, ko me pokličejo v prostor za preobrazbo, dodajo nekaj okostja. In vsakokrat sledi dolgčas. 

Okostje je urejeno. Zdaj mi bodo namestili notranje organe. Postopek je podoben. Neboleč in tokrat skoraj neslišen. Po končanem delu spoznam, da sem čisto drugačna. Ne čutim bolečin, prijeten je dotik, prevzamejo me slike, zanimajo knjige. Vidim zanimivosti, pisane barve. Čedalje bolj mi je všeč. Komaj čakam, da bom odpotovala na Zemljo. Urediti morajo kožo, obraz, lasišče, nohte in še kaj. Poleg tega bodo morali delati še previdneje, kajti zdaj čutim in med prijetnimi občutki so tudi neprijetni. Seznanijo me, da se bom lahko po določenem času vrnila, če mi na Zemlji ne bo všeč. Vendar v obdobju dveh let. Pozneje ne bo več mogoče. Prepričana sem, da se ne bom. Ne bi marala ponovno podobe, kot sem jo imela. Še manj razmer, kjer sem delala na ukaze in nisem čutila niti potrebe po spremembah. Ne bi živela v megli, v svetu brez narave, brez barv. Najbolj bi pogrešala čustva. Radost je ob pogledu na lepote, veselje, pričakovanja, bitje srca, sposobnost mišljenja in razlikovanja. Ne, čeprav se zavedam, da ne bo vedno lahko. Poučili so me o sovraštvu, o vojnah. Vse to ne odtehta tega, da se bom zavedala sebe in delala po svoje, ali pa se upirala, kadar mi ne bo prav.

Vedeli so, da sem odločena in pripravljena. Pokazali so mi, kje bom potovala. Opisali občutke, ki se pojavljajo ob prehodih v posamezna osončja. Opozorili na občasna premetavanja, ki bodo huda kljub temu, da bom varno in udobno nameščena. V takih primerih si bom pripela varnostni pas. Ne sme me skrbeti. Natančno je vse predvideno. Pokazali so mi plovilo in opremo v njem. Nameščenih je bilo veliko naprav, ki mi bodo krajšale čas in me zabavale. Obnovila bom svoje znanje o Zemlji in ga nadgradila. Včasih bom s svojim balonom, spominjal je na velik milni mehurček, prišla v bližino nekaterih planetov. Spremenjeno bo ozračje, hitrost samodejno upočasnjena. Zelo verjetno bom opazila vsaj nekaj stvari, ki se tam nahajajo. Morda bodo nekateri pogledi malce grozljivi. Naj me nikar ne skrbi. Nikjer ni tehnologija tako dobro razvita, da bi lahko balonu škodovala.

Prišel je čas odhoda. Tokrat sem požrla grenko slino. Ni mi bilo lahko. Znancev ne bom več videla. Ni tako kot takrat, ko so me odpeljali od sodelavcev, in ni bilo ne meni ne njim mar. Z obrazov mojih oblikovalcev razberem, da tudi njim ni lahko pri srcu. Drug drugega tesno objamemo in si zaželimo srečo. Tudi oni so ljudje, le da so bili na Zemljo poslani samo za določen čas.