Punčka

Punčka je bila lepa, vse dimenzije pravšnje. Pravili so, da je moja Kitajka. Črnolasa, z malo poševnimi očmi in precej temno poltjo. Imela je namreč blago zlatenico. S to so opravili takoj. Ko so jo napravljali za odhod domov, se je iz previjalne sobe zaslišalo glasno čudenje. Sestre so me pohitele poklicat. Naj vidim, kako trdoživa je. Dvignila je roke in „pasla kravice“. Ko sva odhajali, je nemara kričala kot zmaj. Marko jo je, kar malo preplašen, nosil. Jaz nisem zaznala nič posebnega. Doma so nas pričakali sorodniki s čestitkami in poljubi, šopom rož, Markova mama je uredila košek za njeno ležišče prve mesece. Bila je simpatičen in spreten nepridipravček. Prehitevala je v vseh pogledih. Govorno in gibalno posebno. Če je za hip utihnila, je bilo nujno pogledat, kaj počne. Hranilniček so ji dali na banki. Lepo pikapolonico. Ob neki taki tišini jo je olupila. Spala je in jaz sem urejala pralne pleničke, da jih bom dala v stroj. Naenkrat je pricapljala k meni. Po vseh štirih, seveda. Kar sesedla sem se od presenečenja. Potem sem ugibala, kako ji je uspelo. Ni moglo biti drugače. Zlezla je iz gajtrovčka, k sreči padla na mojo zraven ležečo posteljo, potem iz nje na tla in k meni v kopalnico. Nekega dne, v trenutku, ko sem šla na stranišče, je meni neznano kako, zlezla na kavč. Od tu se je povzpela na naslonjalo tega, hip za tem na okensko polico. Okno je bilo odprto. Z veliko previdnostjo sem jo spravila stran. Balkon je imel nad tlemi nizko ograjo. Nemogoče se mi je zdelo, da bi vtaknila spodaj glavo. Pa jo je. Nadaljevala bi, ostali deli telesa so bili tanjši. K sreči sem prišla pravočasno. Simpatičen in nevaren dojenček je rasel.

Fotografija: Samo jedla je malo. Neskončno izbirčna je bila. Na fotografiji je razvidno, kako zavrača špinačo.

Proti koncu prvega leta je moral oči na služenje vojaškega roka. Vojsko sem od nekdaj sovražila, vedno sem menila, da je izguba denarja in časa. Marko je bil dodeljen v Sarajevo. Kako me je prizadelo! Šla sem na vojaški odsek in tamkajšnjemu šefu očitala veliko. Najprej, da je pristranski pri dodeljevanju nabornikov po vsej Jugoslaviji. Blizu, v Slovenijo, so bili poslani bodoči vplivneži. Zakaj sem tako menila? Ker so ti imeli mogočne in bogate starše. Takim so bile v našem malem mestu odprte vse poti. Seveda so bili člani Komunistične partije. V tem ne bi bilo nič posebnega, če ne bi ta organizacija izrabljala svoj položaj in postajala iz dneva v dan močnejša, pridobitniška, na celi črti negativna. Pošteni člani so so bili le še naivneži. Tudi nekaj od tega sem izbruhala. Birokrat je postajal vse bolj rdeč, vse bolj jezen. Da je mojemu možu že zdavnaj predlagal, naj gre v vojsko, vendar je odklonil, ker je želel prej dokončati magisterij. Branila sem se, da to drži, vendar je kup okoliščin, ki so še vplivale na njegovo odločitev. Reven kmečki sin vernih staršev. Jaz s svojo aroganco, izrečene resnice obeh. Če drugega ne, bi moral prezreti malenkosti, ki so bile poleg vsega resnica, zaradi najinega majhnega otroka. Kdo izmed takih je bil dodeljen v vojsko daleč! Do konca užaljeno veličanstvo mi je zagrozilo, da me bo prijavilo. Potrdila sem, da ima tako moč. Spravljati se na nemočne ženske. Naša gnila družba bi me v resnici kaznovala. Brez nadaljnjih komentarjev in brez pozdrava sem zapustila pisarno. Z Mojco sva se prebijali po svoje. Včasih sem vzela v roke Markovo fotografijo in nanjo pritisnila poljubček. Mojca me je posnemala. Fotografijo si je prilastila. Mečkala jo je z rokami, poljubljala s slinastimi usteci in govorila: „Oti, oti ...“ Postala je skoraj neprepoznavna toda dragocena.

Fotografija: Dragocena fotografija. Polna mojih in še več Mojčinih poljubov.

Marko se je v vojski obnašal prav tako neumno. Podporočnik je bil mlajši od njega, imel je le srednjo izobrazbo. Neumen se mu je zdel, zato mu je ob vsaki priložnosti nagajal. Njegov „prijatelj“ je ubral lažjo pot, čeprav se je poniževal. Lezel je podporočniku v rit. Ne zastonj. Pridobil si je njegovo naklonjenost. Delati je pričel v pisarni. Tam je imel čas za študij, ker veterinarske fakultete še ni končal. Kar nekaj nagradnih dopustov si je pridobil in zato večkrat obiskal svoj dom. Predčasno, za nagrado, so ga odpustili iz vojske, kar je doletelo redke. Marko nič od tega. Jaz sem prišla nekajkrat v Sarajevo. Izhode mu je poklicni vojak omejil. Bil je deležen tudi zasliševanja, odkod imam toliko denarja, da lahko pogosto prihajam v Sarajevo. Ne vem, kako bi ravnala jaz. Bi se udinjala moči politike! Bi požrla sebe in svoja načela? Dvomim. Se ponižala in nosila sramoto vse do danes? Zato Marku nisem očitala.