Tih deževen dan je bil
28. novembra. Čemeli bi doma, se morda lotili česa nepomembnega in
pritiskali na daljinski upravljavec v upanju, da bo po televiziji kaj
zanimivega prekinilo dolgčas.
Toda ta dan ne bo minil
brez lepega kulturnega dogodka v Polhovem Gradcu. Pozno popoldne smo
odšli mož Marko, sin Matej in jaz proti kraju prireditve, kjer ni
bil še nihče izmed nas.
Ljubljana z visokimi
mogočnimi stavbami se je oddaljevala. V njenem predmestju so se
stiskale manjše urejene privatne hiše z ljubkimi vrtovi. Še malo
dlje redkeje posejane, vrtovi v zavetju dreves. Potem so sledile
gozdnate površine. Pogled se je ustavljal na pisanih jesenskih
barvah. Vpijale so se vame rumene, rumeno rjave, vseh vrst odtenkov
rjave. Ob rdečih je zaigralo moje srce. Med vsemi se je prepletala
zelena. Temni odtenki iglavcev, svetlejši zeleni listavcev. Mogoče
je bilo prepoznati liste jesena, hrasta, leske in vrst, ki jim ne vem
imena.
Zamikalo me je
slikarsko platno. Toda nisem sposobna zajeti vse te barvitosti.
Zataknilo bi se, če bi hotela naslikati oblike posameznih. Narava me
prekaša. Ne le mene, novinca na slikarskem parketu. Tudi največje
slikarje. Včasih je za hip pokukalo sonce in mi razkrilo čudeže
poigravanja barv. Vse sem hotela posrkati takrat, kajti vračali se
bomo v temi.
Polhov Gradec je bil
pred menoj. Polhograjske graščine ni bilo težko najti. Prireditev
196. Mozartovi družinski dnevi nas je čakala.
Do prireditvenega
prostora nas je čakalo zame nešteto stopnic. Naravnost v NEBESA
gremo, sem pomislila. Prizorišče je bilo ljubko, a majhno, prav nič
akustično se mi ni zdelo. Motila sem se.
Nastop Lovskega
pevskega zbora Medvode me je prepričal. Izbor pesmi, predvsem
pa izvedba, sta mi ugajali. Za svoje izjemne dosežke je prejel
številne nagrade.
Sledila je Pesnica
DARINKA GRMEK ŠTRUKELJ ustvarja že vrsto let, toda zbirka je
njen prvenec. Povzemam besede njene mentorice,
mag. Ane Porenta, iz spremnega besedila: Gorečke
očarajo z oklesano, natančno pesniško govorico, ki ji je vsaka
beseda pomembna, hkrati pa sta pomenska tudi njena zvok in ritem.
Očarala me je
Performans KAJ PA TVOJA
VEST? Govori o vesti, ki jo zbudi skodelica kave, in
navaja k razmišljanju o lastnem ravnanju. Pripravili so jo člani
avtorskega kolektiva KONSTKOLLEKTIV, ki deluje v okviru LIKOVNEGA
DRUŠTVA 2002, ŠKOFLJICA.
Zadnji, vendar
nikakor ne najmanj pomembni, smo bili člani KULTURNO UMETNIŠKEGA
DRUŠTVA JaReM.
Naš predsednik,
ROMAN VERAS, je odprl razstavo z naslovom STARA SEM, AMPAK Z DUŠO. S
svojim izjemnim estetskim čutom jo je uredil. Vsak izdelek je z
njegovo postavitvijo zažarel. Med drugim je popeljal obiskovalce po
razstavi z naslednjimi besedami:
Pričujoča razstava
prikazuje le delček te bogate kulturne ustvarjalnosti. Z njo želijo
člani društva obiskovalcem pričarati duh dobe, v kateri so živeli
naši predniki na podeželju, tudi v času, v katerem je deloval
Jakob Aljaž. Zavedajo se namreč, da je pomnikov naše kulturne
dediščine vedno manj. Povozil jih je čas in tudi drugačne
življenjske navade, zato jih želijo ohraniti za naše zanamce s
svojimi slikami in izdelki domače in umetnostne obrti.
Razstave niso
naslovili kar tako, ali naključno, temveč so jo zavestno krstili za
STARA SEM, AMPAK Z DUŠO. V razstavljena dela so vtkali in vnesli
sebe, svoje srce in vso svojo dušo. Pa jih imenujmo:
IRENA CIGALE, MARIJA
PODVEZ, SONJA PORENTA, TATJANA KOZJEK, KLAVDIJA ŠPENKO, TOMI
ALBREHT,
TONE GABER, BORIS
KUBELJ, LUKA MIKLAVŽIČ in ROMAN VERAS.
Vesela sem, ker
lahko delam v tako pomembnem društvu.
Prilagam nekaj
fotografij svojih čipk. Idrijskih čipk. So spomin in dediščina
pet desetletij, ki sem jih preživela v Idriji.
TIH DEŽEVEN DAN
Reviewed by Irena Cigale
on
15:38
Rating:
Čudovit dogodek, hvala tudi a fotografije izdelkov
ReplyDelete