Aljaž in dinozaver v družbi s škrati

Pripoved se dogaja sredi idrijskih gozdov. Okolica je čarna. Privablja planince s svojimi mogočnimi drevesi in drugimi rastlinami. Koliko botanikov in zeliščarjev je mogoče srečati! Sredi narave so sproščeni in prijazni. Povedo marsikaj koristnega, če človek pokaže nekaj zanimanja.

V gozdu lahko naletimo na majhne ljudi. Urni in spretni so. Dobri in pripravljeni pomagati. Opazijo jih samo otroci. Nagajivo bliskajo z očmi, skočijo prednje in se v hipu skrijejo. Čisto zraven pridejo le takrat, ko se mali poškodujejo ali izgubijo. Oskrbijo njihove rane in jih pripeljejo domov.

Aljaž in dinozaver sta jih srečala. Povedala sta mi. Te zgodbe drugače nikomur ne zaupata. Ne marata, da bi ljudje mislili, da je izmišljena. Vse je popolnoma res! Zato sta mi dovolila, da jo zapišem. Bralci naj razmišljajo po svoje.

Nekega pustega dne sta se naša junaka odpravila na sprehod. Hiša malega je bila polna gostov. Nekaj so praznovali, nihče se ni zmenil zanj. Užaljen je oblekel jopico in si nadel pelerino. Nataknil je škornje. Po svoji navadi. Levega na desno in desnega na levo nogo. Nameravala sta nabirati gobe. Dinozaver je vsako pogledal, jo poduhal, in presodil, če je užitna. Aljaž je metal v košaro vse po vrsti. Pozneje bo dinozaver gobe pripravljal za jed. Neužitne bo izločil.

Toda tavala sta v vse smeri. Izgubila sta se! K sreči je dinozaver naravo poznal in znal je najti hrano. Zanj je bilo preživetje enostavno. Aljaž mu je zaupal. Ne zastonj. Dinozaver je znal skuhati vse. Uredil je udobno ležišče, Aljaž se je naslonil nanj. Sladko sta zaspala.

Zjutraj se jima ni mudilo. Se bosta že znašla. In sta se. Tavala sta po gozdu. Sredi njega je bila osamljena hiška. Ni bila zaklenjena, zato sta brez težav vstopila. Notri je bilo vse, kar sta potrebovala, in še kaj, čemur sta se čudila. Dinozaver je zakuril v štedilniku. Odločil se je, da bo skuhal okusno enolončnico. Zalog hrane je bilo dovolj, poleg tega je vrt pred njo ponujal vseh vrst zelenjave. Med kurjenjem se je bajtica segrela, voda v bojlerju tudi. Uredila sta še za udobno prenočevanje. Čisto posteljnino sta našla. Prijalo jima je tuširanje. Jed je iz lonca prijetno dišala, toda še malo sta počakala in si medtem podrobneje ogledala bivališče. Po okusni hrani sta legla in odpočila želodčka. Pozneje je dinozaver, ki ga je Aljaž poimenoval Dino, pripovedoval zgodbe. Ne ravno dolgo. Za njima je bil naporen planinski dan. Poln imenitnih doživljajev ju je zazibal v spanec.

Zjutraj sta prav gosposko zajtrkovala. Pogrela sta mleko, dodala kakav, na prepečenec namazala maslo in domačo marmelado. Bilo jo je ogromno. Sklepala sta, da je bila letina sadja dobra, gospodinja pa pridna. Kozarček okusnega posladka sta dala med svoje stvari. Priložila sta nekaj prepečenca, mleko in kakav. Stanovalcem se ne bo poznalo. Vseeno sta napisala sporočilo z opravičilom in v zahvalo. Pospravila sta temeljito. Tudi stvari, ki so jih lastniki površno. Zadovoljna sama s seboj sta odžvižgala v nov dan.

Pozdravilo ju je vzhajajoče sonce. Veselo sta jima utripali srci.

Aljaž je, po svoji stari navadi, skakljal naokoli. Dinozaver ga je še z očmi komaj lovil. Naj bo bolj pazljiv, ga je opozarjal. Zastonj! Naenkrat je nepridipravček padel, kot je bil dolg in širok. Glasno je zastokal in niti vstati ni mogel! Dino je ugotovil, da si je izvil gleženj. Oteklina ni dopuščala nadaljevanja hoje. Položil ga je na ramena in nesel. Na potki je zagledal poseben elastični povoj. Prav narejen za varovanje gležnjev. Začudil se je! Strastno ga je pograbil in namestil Aljažu. Šlo je kar dobro. Aljaž je hodil in se zavedal, da ima ob sebi pomočnika. Ko se bo naveličal korakati, bo jamral. Dinozaver ga bo ponovno vzel v naročje in položil na ramena.

Postala sta pošteno lačna. Oba sta želela do ljudi in do hrane, vendar ni bilo na vidiku nobene hiše, niti brunarice, niti majcenega ognja, ki bi obetal topel obrok. Kar iznenada sta na potki zagledala lonček z golažem in polento. Pa zajemalko in dva krožnika zraven, in še žlici. Tokrat sta bila ras prijetno presenečena. Le kdo jima je prinesel dobrote? Od daleč sta slišala cepetanje in pritajen hehet. Nikogar nista videla, a sta se vseeno glasno zahvalila.

Po slastnem obroku sta legla v mehko travo. Bilo bi enkratno, če se Aljažu ne bi stožilo po domu. Dino ga je tolažil. Kmalu bosta doma. Zdaj morata uživati v pustolovščini. V življenju jih je malo. Poleg tega bi sam rad spoznal tistega, ki ju spremlja in jima po potrebi priskoči na pomoč. Dober in bister je, zagotovo!

Nista se dolgo potikala po gozdu, ko je pred njiju za hip skočil majhen možic. Tokrat sta ga dobro videla. Pred njiju je položil nekaj jabolk. Z užitkom sta zagrizla vanje. Slastna, najslastnejša, kar sta jih dotlej okusila. V bližini jabolk se je nekdo oglašal. Videla sta, kako je odnesel pete, ko sta prišla do jabolk. Postajalo je temno in hladno. Kako prav bi jima prišlo toplo zatočišče! In glej! Zagledala sta drobno lučko, ki se je pomikala naprej. Sledila sta ji, se na njo zanesla. Vse njune izkušnje so dokazovale, da jima je narava naklonjena. Morda ju bo pripeljala do domačih? Zdelo se jima je, da lučko nosi majhen človek. Tisti, ki ju že dolgo spremlja? Škrat je, gotovo, sta sklepala.

Res. Pred njiju se je postavil nasmejan škrat. Nakazal je, naj mu sledita. Prišli so do šotora. Udobno ležišče je vabilo. Aljaža še bolj skrinja. Škrat je želel, da se najprej naspijo, skrinjo bodo raziskali zjutraj. Za Aljaža povsem nesprejemljivo. Ne da bi ga poslušal, jo je odprl. V njej so bile igrače, ki jih dotlej še ni videl. Pasel bi oči do jutra, če ne bi škrat odločno zahteval naj neha. Samo eno naj si vzame in gre v posteljo. Fantek je vzel plišastega dinozavra. Tako všeč mu je bil, da ga je stisnil k sebi in z njim zaspal. Zjutraj sta zaman iskala škrata. Našla sta sveža oblačila in slišala žuborenje potoka v bližini. Bilo je že toplo. Stekla sta k vodi, da bi se umila. Ker je bila topla, sta zaplavala in se lep čas poigravala v njej. Nato sta se obrisala s priloženo brisačo in si nadela sveža oblačila. Zajtrk jima je nudila narava. Sadeži so se ponujali, v kanglici ju je čakal topel čaj.

Nadaljevala sta pot v upanju, da bosta našla dom. Čez čas se jima je pridružil škrat. Povedal je, da jima bo pomagal, do ljudi ne bo šel z njima. Veliko hudega so naredili škratom. Vse so jim pokradli, si prisvojili njihove izume. Samo pridnim otrokom zaupajo. Pripeljal ju bo do Dol, kjer imajo Aljaževi stari starši brunarico. Tik nad njo je zaklad. Nihče ga še ni odkril. Ljudje so večkrat poskusili. Čutili so, da je tam posebna energija, da kraj skriva skrivnosti. A med iskanjem zakladov je potreben popoln mir. Govorjenje ni dovoljeno. Ljudje tega ne znajo. Vsaj dlje časa ne, zato jim ni nikoli uspelo. Zadnja sta bila soseda Aljaževega dedka. Vztrajala sta dolgo, to je treba priznati. A naenkrat se je eden zasmejal, sledil mu je drugi. Zemlja pod njima se je začela tresti, slišalo se je bobnenje. Ucvrla sta jo, kolikor so ju nesle noge. Doma od strahu nista mogla kmalu spregovoriti. Osivela sta, lasje in brada sta jima stali pokonci. Odtlej si nihče ni upal več raziskovati tam naokrog. Dedi včasih pride, ker čuti prijetno energijo. Kadar ima skrbi, je slabe volje, in takrat, ko nima prave moči. V vseh primerih mu obisk tega prostora pomaga.

Škrat jima je povedal, da jima bo zaklad razkazal. Toda tiho morata biti, dokler ne bodo prišli na cilj. Pot je postajala malemu junaku vedno bolj znana. Zazijal je ob pogledu na slap. Videl ga je že. Dedi je peljal Aljaža in atija tja. Očarana sta bila. Vse bi dala, da bi ga videli tudi mami in starejši bratec Borut, pa vsak, ki ga ima Aljaž rad. Dedi mu je obljubil, da bo pripeljal tja vse, ki si bodo tega želeli. Pokazal mu je komaj viden, močno z zelenjem prerasel mlin. V njegovem otroštvu so vanj nosili mlet žito. In razposajeno so se vrgli v bazenček pod slapom, čeprav je bila voda ledeno mrzla. Zgodilo se je, da je moral stopati nekaj korakov najprej po ledu, preden je prišel do jezera. Še sreča, da njegova mama ni vedela! Bila bi zelo jezna.

Malo dalje so zakorakali. Prišli so do kamnite gobe. Obliko lisičke je imela. Mali je bil z dedijem večkrat pri njej. Dedi je prepričan, da ima posebno moč. Pogosto zleze na njo in se uleže na mah, ki gobo prekriva. Včasih začuti prijetne vibracije. Napolnjujejo njegovo telo in ga pomlajajo. Ne vedno. Običajno ob polni luni in seveda pozno zvečer in ponoči. Ne pozna je samo on. Precej ljudi jo občuduje in proučuje. Nekateri trdijo, da ni naravna. Da je delo nezemljanov, ki so živeli mnogo tisočletij pred ljudmi. Kakorkoli. Dedi takim zamislim ne nasede, ker ni nič dokazano. Lahko le trdi, da se po obiskih gobe počuti dosti močnejši.

Kar težko sta se Dino in Aljaž napotila naprej. Zlasti mali bi rad zvedel še marsikaj. Morda sam odkril kakšno skrivnost. Dino ga je opozoril, da morata do brunarice. Tam ga čaka še večje presenečenje. Za raziskovanje gobe bo še čas. Če bo hotel, mu bo pomagal. Kmalu sta prišla do brunarice in do cilja.

Škrat je samo zamahnil je z roko in odprla se je pot navzdol. Vodila je mimo ljubkih majhnih hiš. V njih so živeli škrati, ki so Aljaža in dinozavra pričakovali in ju navdušeno pozdravljali. Sledilo je veliko osvetljeno mesto. Še vedno so bile hiše majhne, čeprav več nadstropne. Ogromno pisanih barv je bilo, toda ne skupaj. Vsaka v enem predelu.

Med hišami se je bohotila izjemno velika steklena palača. Zgrajena za prave prijatelje, njej vredne obiskovalce. To sta zdaj postala Aljaž in Dino. Niti v pravljici si ne bi mogla predstavljati imenitnejšega bivališča. Imela sta vsak svojo spalnico, dnevno sobo, darilno sobo, sobo želja, pa kajpak vsak svoje stranišče in skupno kopalnico z veliko kadjo, kjer je bilo mogoče plavati. Garderobne omare so nudile lepa in udobna oblačila. Avtomat za darila sta tudi vključila. Škrat jima je obljubil, da bosta šla po večerji domov. Pritiskala sta na gumbe z darili. Vsakogar izmed svojih domačih sta želela obdarovati. Aljaž je posvetil največjo pozornost mamici, atiju in Borutu. Ampak na dedija, babici, oba strica in bratranca ni pozabil. Manjša darila je izbral za prijatelje.

Poklicali so ju na večerjo. Slavnostno okrašena dvorana je bila nabito polna. Povabljeni so bili vsi meščani in vsak ju je hotel pozdraviti in spoznati. Bogato obložena miza se je šibila od slastnih jedi. Gosta sta bila lačna, hrana okusna. Gostitelji so spoznali, da imajo taki velikani želodce kot prepade brez dna. Všeč jim je bilo. Zanje je bil pravi čudež. Nosili so nove in nove obroke. Dobrot jim ni manjkalo. Aljaž in Dino sta se zadovoljna smehljala in pogovarjala. Le premikati se nista mogla. Hitro bi s svojo velikostjo in nerodnostjo naredila škodo. Še posebej Aljaž z narobe obrnjenima škornjema. Opazovala sta dogajanje, spoznavala, kako imenitno se znajo gostitelji zabavati, in kako ju občudujejo. Vse pogosteje sta pogledovala h kaminu, ki je dajal prijetno toploto in ustvarjal še večjo domačnost. Občasno je priletela v prostor kakšna iskrica. Da so to iskrice želja, so jima pojasnili. Aljaž je počasi pomikal svojo ritko bližje h kaminu. Dino mu je sledil. Upala sta, da se ju bo dotaknila iskrica želja. Bilo je prelepo, vendar bi si kljub temu želela domov. Posrečilo se je. Iskrica se ju je dotaknila. Izrazila sta svojo željo. Iskrica je pokimala in jima rekla, naj se poslovita in poiščeta vse svoje stvari. Tudi darila za domače.

Ko se je zgodilo to, sta se znašla vsak v svojem domu. Aljaževih je že pošteno skrbelo, kje je. Pomagali so jim ga iskati policisti, gasilci, planinci, krajani, okoličani, voditelji reševalnih psov in kajpak psi, helikopterji. Zdaj so se presrečni zbrali okrog njega. Aljaž se je samo nasmehnil, podal darila in zaspal. Pripovedoval bo pozneje.

Aljaž in Dino se včasih tudi zdaj še dobita s škratom. Redkeje se jim pridružijo drugi mali možički. Skupaj obiščejo zaklad pri brunarici v Dolah. Načrtujejo izlete, celo na druge planete. Nekatere so že obiskali. Najraje gredo na morje. Znajo se pretakniti kjerkoli, in nihče jih ne odkrije. Odraslim še vedno ne zaupajo.

Prav te dni se potepajo, sončijo in kopajo v Klimnu na Krku. Dokler bo lepo vreme in toplo morje, bodo ostali tam.

Napisala Irena Cigale.