Beli srnjak sreča divje babe

Poglavar roda Belega srnjaka je ob tabornem ognju, po končanem srečanju pri kamniti mizi, zamišljeno poslušal pripoved o nahajališču odličnega kamna za izdelavo kamnitega orodja. Najdišče naj bi bilo v hribih nedaleč od kamnite mize, čuvajo pa ga divji ljudje. Veliki, močni, hudobni. Predstavniki vseh rodov, ki so živeli v krajih, koder sonce zahaja, so vedeli povedati veliko strašnega o teh divjih ljudeh. Z vsako pripovedjo so postajali večji, grši, močnejši, hudobnejši ...

Mlajši sin Belega srnjaka Lisjak, ki je bil nenavadno spreten pri izdelavi orodja, je takoj naslednje jutro naznanil, da bo šel in poskušal najti nahajališče kremenjaka. Prepričan je bil, da se iz njega da izdelati boljše orodje in orožje za lov. Njegova mama, Plašna srna, se je vsa v strahu sesedla na tnalo ob ognjišču. »Divji ljudje, ki ga čuvajo, te bodo ubili in pojedli!« je vsa zaprepadena govorila bolj sebi kot drugim. Beli srnjak je vedel, kako se njegova družica boji za svoja sinova, vedel pa je tudi, da mladega kamnarja ne bo mogel odvrniti od načrta, zato se je dvignil in preprosto rekel: »Jutri, še preden sonce vzide, gremo na pot. Z divjimi ljudmi pa lahko strašiš le vnuke, » je navrgel obupani Srni.

Naslednje jutro so Beli srnjak in njegova sinova Hrast in Lisjak vzeli orožje, nekaj hrane, in zapustili domačo jamo ter objokano Srno. Dokler so poznali okolico, so potovali hitro, a ko so se spustili v globoko strugo reke, so se podali v neznano. Iz pripovedi, ki so jo ponovno slišali pred dnevi, so približno vedeli, kje naj bi bilo nahajališče. Še preden je sonce zašlo, so našli prve kose kremenjaka. Lisjak je takoj ugotovil, da je odlične kakovosti. »Naspimo se, jutri, ko bomo spočiti, bomo iskali naprej,« je odredil Beli srnjak. Kljub temu, da niso verjeli pripovedim, ognja niso upali zakuriti, in so se dogovorili, da bo eden vedno na straži.

Zjutraj, ko so nabrali toliko kremenjaka, kot so ga lahko nesli, in so se že odpravljali, da odidejo proti domu. Tedaj so zaslišali nenavaden, a zelo lep zvok. Niso vedeli, kaj je. Radovednost je bil večja od strahu. Brez besed so pograbili preprosto orožje in se neslišno odplazili proti tem vabljivim zvokom. Na majhni jasi ob potočku so zagledali tri sklonjene, na pogled res divje postave. Kaj hitro so ugotovili, da so to divje žene. Najmlajša je v ustih držala kost in iz nje izvabljala božajoče zvoke. Začarani so obstali in pozabili na previdnost. Nenadoma so na sebi začutili njihove poglede. Vsi so bili presenečeni. Zvoki so utihnili. Po nekaj trenutkih, ko so se le nemo opazovali, jih je najstarejša žena s kretnjo roke, preprosto povabila naj prisedejo. Obotavljajoče so se približali in pozorno opazovali čudežno trojico. Bile so višje od njih, močno poraščene, skoraj brez oblek. Takoj so opazili nenavadno velike gole prsi. Glave neznank so bile večje od njihovih, z nenavadno visokim čelom, močnimi ličnicami in naprej potisnjeno spodnjo čeljustjo in širokim nosom. Oči udrte in strašno žalostne. Črni, gosti, dolgi in razmršeni lasje so zakrivali večji del obraza. Tršato telo so imele močno poraščeno, grobo in prav nič po žensko nežno. Roke in noge dolge, močne. Roke so zaključevale nenavadno velike dlani in noge ogromna stopala. Spuščale so le nerazločne glasove. Res so bile strah vzbujajoče, ko so urno pograbile preprosta kopja. Po nekaj trenutkih, ko so se le nemo opazovali in se je zdelo, da je spopad neizbežen, je najstarejša žena povesila kopje in jih s kretnjo roke, preprosto povabila naj prisedejo. Obotavljajoče so se približali in z nezaupanjem opazovali. Počasi je napetost popustila. S težavo so se sporazumeli s kretnjami rok. Lisjak je z zanimanjem ogledoval nenavadno kost, iz katere je »divja« mladenka izvabljala tako čudovite zvoke. Pokazala mu je kako, vendar mu je iz preluknjane kosti uspelo izvabiti le posamezne zvoke. Najstarejša, bila je očitno mama obeh mladenk, je Belemu srnjaku na njegovo vprašanje, kje so moški, pojasnjevala, da so odšli na lov in se niso vrnili. Ostali člani rodu pa so umrli. Vsaj njemu se je zdelo, da mu to dopoveduje. Čeprav drugačne in na prvi pogled strah vzbujajoče, so bile žene prijazne in gostoljubne. Ponudile so jim pečeno meso, ki so ga spekle skupaj z veliko raznovrstne zelenjave v jami pod ognjem zavitega v glino. Bilo je na moč okusno. Ko so pojedli, jih je mati odločno povabila, naj prespijo v njihovi jami. Niso popustile. Beli srnjak se ni mogel odločiti. Odkloniti bi bilo žaljivo do gostiteljic, sprejeti pa nevarno. Kaj če je past, je razmišljal. Ko je svoje pomisleke povedal sinovoma, je bil Lisjak takoj za to, da sprejmejo povabilo. »Če bi nas hotele napasti, bi nas še lažje, če se utaborimo zunaj. Zaupam jim, da ne naklepajo nič žalega, le poglejta njihove oči, v njih ni zlobe, temveč žalost,« je dejal.

Njihova jama je bila zelo prostorna, in s čudovitim razgledom na reko v soteski globoko spodaj. Pred jamo so zakurili ogenj in tiho sedeli okrog njega. Vsi polni vtisov in novih spoznanj. Ko je sonce zašlo in se je iz doline prikradla noč, so jih povabile v notranjost jame in jim pokazale pripravljena ležišča.

Beli srnjak jim še vedno ni povsem zaupal. Sklenil je, da bo bedel in se le delal, da spi. Trdno je stiskal svoj kamniti nož in vsi njegovi čuti so bili povsem budni. Slišalo se je le močno smrčanje. Nenadoma je opazi senco, ki se mu je neslišno približevala. Še vedno je povsem miroval, kot da trdno spi. Senca je narahlo odgrnila kožo medveda, s katero je bil pokrit, in se privila k njemu. Takoj mu je bilo jasno, kaj si »divja baba« želi, in da mu ne preti nobena nevarnost. Zjutraj, ko je bila še tema, se je odplazil iz jame in kmalu so se mu pridružili ostali. Divja mama jim je hitro postregla z zajtrkom. Zahvalili so se za gostoljubje in odšli na dolgo pot domov. Otovorjeni s kamenjem so tiho hodili zatopljeni v svoje misli. Belemu srnjaku je bilo sedaj jasno, zakaj so imele vse tri tako žalostne oči. Vedele so, da so zadnje predstavnice svojega rodu. Ko so počivali že na robu svojega lovišča, je Lisjak potegnil na svetlo medvedovo kost z luknjicami, in vedno znova poskušal zaigrati melodijo, kot mu je pokazala »divja« mladenka.

Ko so se vrnili v domačo jamo, so pripovedovali o srečanju z divjimi ženami. Le dogodkov, ki so se zgodili tisto noč, ko so spali v njihovi jami, ni nihče omenjal. Lisjak se je naučil igrati na medvedovo kost in je ob vsakoletnih srečanjih pri kamniti mizi, na veliko začudenje vseh udeležencev, iz nje izvabljal čudovite zvoke. Njihovo zgodbo so pozneje pripovedovali drugi. Vsak je še kaj dodal. Zgodba se je širila in v njih najdišča. Kremenjaka niso več stražili divji ljudje, temveč divje babe. Zaradi grozodejstev, ki naj bi jih le te počele, so se tistim krajem vsi izogibali v velikem loku. In mame so iz generacije v generacijo strašile z njimi otroke, tako kot je napovedal Beli srnjak. Divjih varuhinj pa ni videl nihče več. So pa menda v nekem rodu daleč na zahodu našli dojenčka, ki je imel nekatere značilnosti divjih ljudi. Zaradi svoje moči je postal spoštovan lovec, si dobil družico in njuni številni potomci so se le še malo razlikovali od običajnih ljudi. Rod divjih bab tako ni povsem izginil. Beli srnjak, Lisjak in Hrast so bili zadnji, ki so se srečali z Divjimi babami.

Marko Cigale