Pravljični večer v Robedišču

Verjetno vsak izmed nas ve, da je Robedišče najzahodnejša slovenska vas. Kolikokrat sem se odpravljala tja!

Zvedela sem, da stalno živi v njej samo 9 vaščanov. Veliko se jih je izselilo. Največ, več kot 150, ko so dokončno določili sedanjo mejo, ker so bili ljudje gospodarsko znatno bolj vezani na Italijo. Sicer pa, pravijo, meja za njih nikoli ni obstajala.

 

Robedišče. Danes se nekatere ruševine že obnovljene in spremenjene v vikede.


Domačini pravijo kraju Rbišče. Veliko o njem in okolici je mogoče prebrati v knjigi domačina Rudolfa – Rudija Šimaca BRGINCI. Imenitno jo je ilustriral akademski slikar Rudi Skočir, ki tudi izhaja iz teh krajev. V zgodovinski povesti med drugim piše naslednje: „Počasi je odprl oči in pogledal svoje rešitelje: „Bežim! Bežim pred smrtjo. Na Rbiščah so pobili vse stare može in žene, ki niso pravočasno zbežali. Jaz sem preživel, ker sem jim ušel. Verjetno se je z begom rešil še kdo.“ Brginci so najprej obnemeli, potem pa so začeli počasi spraševati: „Pa kdo jih je pobil? Kakšna vojska vas je napadla? Ali so bili razbojniki?“ Mož je na začudenje vseh povedal nekaj drugega. „Mladi Rdbiščani! V vasi je lakota. Naša vas ima manj polja kot vi v Brginu, in mlade matere so naščuvale svoje može in odrasle otroke, da so danes zjutraj iznenada pograbili vse starce - može in žene, in jih zvezane na nosilih odnesli na kras. Tam so jih brez usmiljenja pometali v prepad. Na poti niso poslušali ne joka ne prošnje in niso hoteli poznati ne svojega ne tujega človeka. Tako so prihranili hrano, ki so jo do takrat jedli starci, za otroke. Matere jo bodo dajale otrokom čez zimo in ohranile svoj zarod.“

26. julija je bil dan, ko sem Robedišče končno obiskala. Privabil me je pravljični večer. Zanj smo sin, mož in jaz napisali vsak svojo pravljico.

Strmela sem v majhne vasice ob poti, ki so tako zelo spominjale na Tolminski Lom, rojstni kraj mojih staršev. Tam sem preživljala svoja otroška leta pri starih starših, čeprav uradno nisem nikoli stanovala v tej vasi. Ogledovala sem si kamnito okolico, postalo mi je jasno, zakaj v sušnih letih ljudje niso mogli preživeti.

Robedišča verjetno brez navigatorja ne bi zlahka našli. Prihod je bil veliko presenečenje. Kar lepo število zelo zanimivih kamnitih hiš, resda povečini razpadajočih, nas je pričakalo. 

Še vedno je v vasi veliko razpadajočih hiš.

Prisrčni, odprti, spontani pozdravi ljudi, ki jih dotlej nismo nikoli videli. Kako podobni so bili mojim „Lomljanom“. Začutila sem, da spadam mednje.

Pogled na črno kuhinjo mi je pomenil ogromno. Atova mama, mama Tončka, je imela edina v vasi črno kuhinjo. Kdaj pa kdaj sem pri njej prespala. Neko noč sem se pošteno prestrašila. „Comp, comp“, se je slišalo. Pomislila sem na razbojnika, tatu, celo na medveda. Mama Tončka me je potolažila in mi povedala, da je nepridiprav njen jež, ki živi v pepelu črne kuhinje in ga ima namesto muca, da lovi miši. 

Črna kuhinja.

Stopili smo v izjemno preprost, a prijeten prostor. Kamnite stene, starinska skrinja, miza za moko (menderga po naše), lesene, grobo izdelane police. Povsod številni etnografski predmeti. Uporabnosti vseh nisem poznala, povečini pa, saj je bilo v Tolminskem Lomu veliko ohranjenega, pa tudi z etnologi sem delala leto dni. Zame je bilo srečanje s preteklostjo naravnost otipljivo.

V ta prostor so znesli preproste, doma izdelane lesene klopi. Prav nič drugega ne bi bilo primernejše. Prireditveni prostor se je napolnil. Premalo klopi je bilo. Na tolikšen obisk niso računali. Pa se ni nihče sekiral, če je moral stati. Otroci so sedli spredaj, na preprogo. 

Prirediteljica Marjeta Manfreda Vakar.


Organizatorica MARJETA MANFREDA VAKAR, članica Kulturnega društva Nit iz Tolmina, topla črnolaska, je tekala iz enega na drugi konec. Vem koliko dela je imela, na koliko drobnih stvari mara organizator misliti. 

Naslovnica zbirke pravljic ob letošnji prireditvi.

Ona je poleg tega v glavnem sama uredila knjižico PRAV'CE NA ROBU. Že samo to zahteva ogromno odgovornega dela. 

Prireditveni prostor v Robedišču.

V prireditvenem prostoru se je v hipu razvnel prisrčen klepet. Tak, kot se lahko razvije samo med odprtimi, iskrenimi ljudmi. Med ljudmi v zahodnem delu naše domovine, kjer prihajajo besede iz srca za srca. Kjer ne poznajo nepotrebne zadržanosti, kjer znajo govoriti ne le z besedami, ampak tudi z mimiko obraza, kretnjami, s celim telesom. To vse sem morala v sebi zatreti, ker me je življenje, kakor hitro sem postala šoloobvezna, postavilo v oddaljen kraj.



Zvoki prečne flavte, ki jih je izvajala mlada flavtistka ŠPELA MANIČ, so nas v hipu umirili in preselili v svet umetnosti. Začela se je prireditev. Vodila jo je spretna voditeljica SILVA MLEKUŽ. Osvetlitev, kot običajno na takih prireditvah, ni bila najboljša. Nekateri pravljičarji so preslabo videli in so svoje pravljice podali v branje njej. Občudovanja vredno lepo je, čeprav skoraj neznano besedilo, prebrala. 

Voditeljica Silva Mlekuž.

Drugi smo se odločili za branje odlomkov. Imeli smo možnost ogleda kratke projekcije, nekdo je svoj tekst odigral. Čista petka. Bili smo zadovoljni, zvoki flavte so nas še nekajkrat popeljali v glasbeni svet.

Samo Marjeta, ki je dotlej stala v ozadju, je malo pomišljala. „Še bolj pravljično bi moralo biti,“ je menila. Saj. Redko je prireditelj, po tolikem vloženem delu povsem zadovoljen. In kdaj je tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje? Po svoje je imela prav. Nihče ni računal, da bodo prisotni majhni otroci. Če bi vedeli, bi se temu primerno pripravili. Otroci sprejemajo bolj vizualno. Naslednjič se bomo temu prilagodili. Znamo. Umetniki smo.

Zame je bil zgovoren dokaz, da je prireditev uspela, druženje po njej. Dotlej popolni neznanci smo se med seboj poznali. Vasi v zahodnem delu Slovenije so povezane, čeprav so razdalje velike. Ljudje so se med seboj spoznavali, se pomešali, zdaj dihajo skupaj.

 

Pogovor po prireditvi in ob pogostitvi je stekel.

Minila so leta, odkar sem poznala ljudi Tolminskega Loma. Hrepenela sem po tem, da bi jih spet videla. Redko je prikapljala kakšna novica. Ta pravljični večer je bil zame prava pravljica. Srečala sem ljudi, ki poznajo moje nekdanje prijatelje in sorodnike ljubljene vasice. Kadar se me kaj posebno dotakne, rada narišem. Že ta večer bi, če se ne bi vrnila tako pozno. Naslednji dan je že zjutraj nastala skica hiše iz Robedišča, podnevi sem jo narisala z ogljem.

Mislim, da lahko v imenu vseh, ki smo se zbrali, tam v robediškem etnografskem prireditvenem prostoru, rečem: „Radi se bomo vrnili!“ 

Irena Cigale