Matej Cigale: Deklica

Ko se spominjam vsega, kar sem imela priložnost doživeti v svojem kratkem življenju se mi nekako zazdi, da sem večino le tega zavrgla. A potem se ozrem po obdelanih poljih in po sužnjih, ki delajo na njih. Potlej si ogledam svoj čudoviti grad in tedaj sklenem, da vse vendarle ni bilo le otepanje stare slame.

Največjo škodo so mojemu mlademu in ustvarjalnemu duhu prav gotovo zadala zgodnja otroška leta. Čeprav so ti spomini megleni, pa so še vedno dovolj čisti, da se lahko spomnim najpomembnejših dogodkov.

Najstarejši dogodek, ki se ga spominjam se je zgodil v mojem tretjem letu. Ne morem se prav odločiti, kateri letni čas je bil, a spominjam se, da je bilo toplo, saj sem bila oblečena le v lahko srajčko. Vse štiri smo stale pred velikim oknom. Jaz, mati in moji starejši sestri. Mati je bila že prej nekoliko raztresena in zmedena. Vse tri so bile zazrte nekam v nebo, v njihovih očeh je bila žalost, bolečina. Zrle so v nebo in materi je po licu pritekla solza. Le kaj so videle? Spominjam se, da sem se zazrla v nebo, a tam ni bilo ničesar. Čez čas so me zabolele noge in obrnila sem se, da bi prosila mater, da me pobere. A ko sem se ozrla proti njej navzgor si nisem drznila spregovoriti. Njene oči so bile rdeče. Spet sem se v svoji otroški radovednosti zazrla v smer, kamor so vse tri strmele. A tam ni bilo ničesar. Podrobneje sem pogledala. Tedaj sem s kotičkom očesa zaznala, kako je iz neba na okensko polico kanila drobna kapljica. In ravno, ko sem hitela preusmeriti svojo pozornost nanjo se je mati obrnila ter me potegnila za seboj. Ker sta jo moji sestri ubogali tudi jaz nisem spregovorila. Raje sem ubogljivo odcapljala za njo in si po tihem želela, da bom sedaj imela priložnost, da se usedem in oddahnem.

Šele kasneje sem izvedela, da je takrat, prav v tistem trenutku, nekje globoko v nenavadnih gorah, ki so se dvigale severno od samostana, svoje telo za večno zapustil in odšel v daljno deželo, kjer vlada mir in svoboda, da tam počaka našega prihodnjega snidenja, moj oče. To je bila prva smrt, za katero sem kdaj slišala. In moram priznati, da mi takrat pojem le te ni bil popolnoma jasen. Vsa stvar se mi je zdela nepotreben cirkus, saj so vendar vsi govorili, da nas čaka nekje daleč stran. A že takrat se mi je zazdelo, da ne verjamejo popolnoma temu, kar govore. Če bi verjeli ne bi žalovali za mojim očetom.

Zdaj se mi vsa stvar s smrtjo zdi nekoliko neumna. V zidovih mojega kraljestva je vzidanih toliko trupel, da si le s težavo predstavljam, koliko ljudi je že umrlo, kar sem se rodila. Nekaj časa, ko sem bila mlada, sem štela, a kmalu sem se izgubila med številkami. Toda spominjam se prve smrti, ki sem jo doživela kot tragično.

Kmalu po očetovi smrti nas je pod okrilje vzel očetov prijatelj. Ta je bil prav tako menih. Mislim, da od nas ni zahteval ničesar. Morda le to, da je smel preživljati noči z mojo materjo. A nisem prepričana, da je bil to njegov pogoj. Če je bil, potem moram priznati, da se z njim bolj ali manj strinjam. Ne bi imelo smisla, da bi nas ohranjal v samostanu, če od tega ne bi imel nobene koristi.

Zagotovo pa vem, da je mati izgubila vso voljo do življenja, ki jo je do tedaj imela. Bila je zelo navezana na očeta. Vedno je govorila, da je bil dober in pogumen človek, a po srcu bojevnik. Žal se svojega očeta ne spominjam, tako da so to lahko bile le blodnje moje matere. Toda naj bo kakorkoli, po očetovi smrti so se stvari začele obračati drugače. Iz sestrinega pripovedovanja vem, da je bila moja mati pred očetovo smrtjo popolnoma zvesta svojemu možu. A ko se je revež poslovil od sveta, so se stvari začele obračati drugače. Kaj kmalu sem se na lastne oči prepričala, da si ni belila glave s tem, kdo je bil ponoči, kasneje pa tudi podnevi v njeni družbi. Od tega svojega poklica je izvlekla marsikaj. V naših dveh sobah so se kmalu začele kopičiti stvari, ki so pripadale ostalim menihom.

Toda v samostanu je bil človek, ki tega početja ni odobraval. Bil je to zelo star menih, ki je bil menda med tistimi, ki so postavili ta samostan. Ko je vsa stvar potekala skrivoma težav ni bilo. Toda kmalu je moja mati postala preveč koketna in stvar je bila vse bolj na očeh ljudi. Kmalu se ni niti trudila, da bi svoja dejanja skrivala. In tedaj je začel stari menih z besedami udarjati po njenih dejanjih. Bil je seveda nadvse prefinjen v svojih dejanjih in ni napadel neposredno. Ko se je s kom pogovarjal je temo v le nekaj trenutkih napeljal tja, kamor si je želel in kmalu govoril dovolj glasno, da so ga slišali vsi, ki so bili v bližini. Če ga je kdo opomnil, naj govori tiše se je opravičil, češ da slabo sliši ter je znižal moč glasu, ki pa je kmalu spet narasla na prejšnjo moč.

Najraje je take stvari počel tako, da ga je slišala mati. Ne spominjam se, kaj natančno je govoril. Le sestri sta mi kdaj namignili, kaj je povedal. Mati si sprva ni gnala k srcu besed, ki jih je izrekal starec. A kmalu so njegove besede bile preveč napadalne zato se ga je začela izogibati.

A menihi imajo voljo, ki je trša kakor njihova. Ko je zbolel je začel razlagati vsakomur, ki ga je poslušal, kako da ga je zavoljo njegovih privatnih pogovorov z ostalimi menihi, ki ji, kakor vsi veste niso bili ravno v prid, zastrupila. Seveda nihče ni verjel tem zgodbam, a ko so menihi opazili, da ima starec vse znake zastrupitve z izvlečkom naprstnika so bili primorani počasi spremenili svoje mnenje.

In na dan, ko je starec umrl so nas pognali iz samostana. Bila je menda pozna jesen, ko so nas postavili pred vrata. S seboj so nam dovolili vzeti le obleke, ki smo jih imeli na sebi in nekaj malega hrane. V culi, ki jo je mati nosila ni moglo biti več, kakor za deset dni.

Toda bila je odločna ženska. Ko so govorili o tem, ali naj ji dovolijo ostati, se je za svoje pravice borila z vsemi štirimi. Z vso požrtvovalnostjo je držala noge narazen, kakor sem slišala prišepniti nekega meniha. Takrat sem mislila, da se je tako upirala, da bi jo porinili skozi vrata.

Toda ko je odločitev, da jo izselijo padla, se ni ozrla na samostan. Postavila se je na čelo kolone ter nas z odločnimi koraki vodila naprej.

Mislim, da sem od nje prevzela jekleno voljo, ki mi je omogočila doseči to, kar sem dosegla v svojem življenju. »Nikdar se ne ukloni.« mi je govorila. »Nikdar!« In tako je delala ona za njo pa sem ponavljala jaz. Brez te sposobnosti bi se najverjetneje ustavila pri gradnji mojega gradu, ko so me rotili delavci. A tega nisem storila. Ves čas sem si govorila: »Nikdar se ne ukloni.« In grad je bil zgrajen in ko so sredi zime pridirjali vojščaki, da bi me pregnali iz mojega ozemlja smo jih brez težav prestregli.

To jekleno voljo sem imela že tedaj, ko smo potovale po neznanem področju. Mati je dva dni nepretrgoma hodila. In sledila sem ji, četudi sem bila še otrok. Niti enkrat se nisem pritožila nad utrujenostjo. Niti enkrat se nisem kljubovalno usedla na tla, kakor sta to storili moji starejši sestri. Ves čas sem pridno hodila. In kmalu smo prišli do vasice. Tu smo se naselili in mati je še istega dne prinesla domov nekaj zlatnikov, ki jih je dobila od vaščanov. Z njimi smo se brez težav naselili v opuščeni kolibi in preživeli zimo.

Toda če smo skoraj do konca zime lahko živeli od zlatnikov, ki jih je domov nosila mati, so se ti tedaj tako skrčili, da je pri nas zavladala lakota. Vse smo bile lačne, skoraj izstradane, ko se je stopil sneg in smo se lahko zopet začele svoje potovanje. Hodile smo mnogo dni. In proti koncu je vse, tudi mati, volja začela zapuščati. In v zadnjem trenutku smo trčili na Pocestnico. Vasico, ki je nastala na križišču dveh trgovskih poti, ki se jima je kmalu pridružila še tretja. Vem, da je ena izmed teh poti vodila do rudnikov nekje daleč stran, kjer so kopali železo iz katerega so bili meči. Druga pot je služila trgovcem z nekakšnim cenenim blagom.

Vas na tako ugodni lokaciji se je kmalu razvila in čez čas se je spremenila v mesto. Tu je mati zaslutila možnost za uspeh. V mestu je kupila hišo, ki ji jo je uspelo odplačati v borih treh tednih. Nato pa je z denarjem, ki ga je prinašala zjutraj začela skrbeti za naše potrebe. Kupila je nove obleke, hrano in pohištvo.

Najbolj žalostno je, da se moram skozi vse svoje, s trni postlano življenje prebijati povsem sama. Kar pomnim sem imela vedno le eno prijateljico. In takrat sem bila še majhna. Pa tudi tisto prijateljstvo ni trajalo.

Bilo je kmalu potem, ko smo se preselili v Pocestnico. Mati in moja starejša sestra sta večino noči preživeli na hladnem nočnem vetru, ki je vel preko ulic, zato sta podnevi našli malo časa zato, da bi se zabavali z menoj. Druga sestra je bila navadna tepka, s katero se ni bilo mogoče pogovarjati. Tako sem večino dni preživela sama. Skakljala sem po kamnih toplih ulic in se nastavljala toplemu soncu.

Dnevi so tako počasi, a vendarle minevali. Dokler nisem nekega dne, ko sem skakljala po velikem labirintu kamnov, kjer je bil vsako drugo sredo semenj, zagledala deklico nekako moje starosti, ki je sedela v kotu med dvema hišama in objemala svoja kolena. Njen obraz je bil drugačen od obrazov ostalih ljudi. Bil je trših potez, nos je bil daljši. Njene oči črne. Bila je mešanica človeka in nečesa. Nečesa zlobnega, sprevrženega.

»Pozdravljena.«

»Jebiveter.«

»Kaj to pomeni?«

»Nekaj podobnega kot pozdrav. To vedno reče moj očka, ko vstopi in ga mati pozdravijo.«

Prikimala sem. Beseda je imela lep zven. Gotovo nekaj lepega. Lepo je šla z jezika.

»Kaj delaš?«

»Nič.«

»Greš malo na sprehod?«

»Prav.« Zravnala se je in si popravila krilce. Bila je nekoliko nižje rasti kot jaz. Njeni zobje so bili krivi in njeni nohti so bili kakor majhna ostra bodala. Prijela se me je za roko in skupaj sva se napotili proti izhodu iz vasi.

Toda najino prijateljstvo je bilo kratko, a plodno. Poznala je mnogo kotičkov v gozdu. Temne dupline, kamor se je lahko skrila in rečice, kjer je poleti plavala. Pokazala mi je zelo njeno opazovalnico vrh hrasta. Skoraj sedem metrov navzgor po debelem hrastu je počivala trdna rogovila na katero je nekdo nanosil starih desk. Na tem skrivališču je bilo dovolj prostora, da sva se lahko udobno namestili. Z njeno pomočjo sem se tudi naučila plavati. Sposobnost, ki mi bo v prihodnosti lahko le koristila.

Toda vse se je končalo nenadoma. In z veliko bolečine. Kakor padec iz pečine. Letiš po zraku, nenadoma pa udariš ob trdna tla. Zelo dobro se spominjam tega dne.

Bilo je vroče in kot že toliko dni poprej sem se odpravila na trg, da se srečam s svojo prijateljico. Tudi danes sem jo našla stisnjeno v kotu, objemajočo svoja kolena.

»Živijo. Se greva igrat?«

»Ne smem.«

»Zakaj ne?«

»Mama je rekla, da ne smem in oče so pritrdili.«

»Čemu?«

»Oče so rekli, da je tvoja mati kurba.«

»Kurba?«

»Da.«

»Moja mati je Pocestnica, kakor so vse ostale ženske v tem kraju. Nič boljša in nič slabša od vseh ostalih žensk.« Postala sem jezna v obraz. Besedico sem sedaj prepoznala. Uporabljal jo je stari menih. In vedno se je tako obračal na mojo mati. To je vodilo do tega, da so nas pregnali iz samostana. To se ne sme ponoviti. Pa ravno sedaj, ko sem se navadila življenja v mestu.

»Oče je rekel, da tvoja mati in tvoje sestre zapeljujejo poštene moške in jim kradejo denar. Rekel je, da me bo natepel, če me še kdaj vidi, da se družim s teboj. Rekel je, da me bo tako natepel, da bom potem umrla.« Požrla sem slino. To ni bilo pošteno! Zakaj se vse to dogaja prav meni. Stresla sem se in se v srdu obrnila. Pograbila sem kamen in ga zalučala v deklico. Tudi moja mati je vedela, za katero deklico gre. Rekla je, naj se ne družim z njo, saj je spočeta v posilstvu. Njeno mati naj bi namreč posililo bitje, za katere večina ljudi verjame, da so izumrla. Bila naj bi hči Orka in navadne ženske. Nisem ji verjela, da je lahko bitje spočeto v zlobi. A sedaj ji verjamem. In takrat sem verjela. Deklica je bila zlobna. Pobrala sem kamen in ga zalučala deklici v glavo. Niti premaknila se ni. Le gledala me je, z nekakšno jezo v očeh. Od takrat dalje je nisem več videla. In je tudi nisem iskala. Spet sem bila sama, osamljena. Izgubljena med številnimi obrazi, ki so me sumničavo opazovali. Je že tako, da se vsi veliki in pomembni umi kalijo v osami in sovraštvu do drugih.

Neredko se mi primeri, da ne morem zlesti pod odejo. Še zdaj, po vseh letih me spreleti grozljiv srh, ki se razširi po celem telesu. Naj je v sobi še tako mrzlo, se ne morem prisiliti, da bi se pokrila, pa tudi ležim lahko, le če sem dovolj zaspana. Če je v meni le kanček moči, se raje sprehajam po praznih grajskih hodnikih ter poslušam otožne odmeve korakov, ki udarjajo ob hladen kamnit pod.

Če sem dovolj sama, se poglobim vase in premišljujem o dogodku, ki me je oropal tako mirnega spanca kakor tudi vseh prijateljskih stikov z moškimi.

Bila sem stara komaj kakih deset let. Pred letom je tudi moja dve leti starejša sestra začela zahajati vsak večer ven iz hiše, tako da sem bila skoraj vsako noč sama. To je seveda pomenilo, da smo imeli več denarja, ki pa ga je mati porabljal za nova elegantna oblačila ter novo, uglednejše stanovanje. V njem sem imela celo svojo sobo.

Tedaj pa se je zgodilo. Nekega večera je prišla v mojo sobo mati in me pogledala. »Obleci svojo najlepšo obleko! Saj veš, tisto, ki sem ti jo kupila.« Prikimala sem ter stekla k omari ter se začela preoblačiti. Mati je medtem neumorno potrkavala s stopalom. »Pohiti!« Res sem pohitela in že v nekaj trenutkih sem stala pred njo. Kritično me je pogledala, me prijela za roko in odpeljala v svojo sobo, kjer mi je, s spretnimi potezami umetnice, na obraz nanesla nekaj barvila ter uredila moje skuštrane lase. Nato me je skoraj dvignila v zrak ter odnesla po stopnicah. V nekaj trenutkih sva stali pred hišo. Ozrla se je na obe smeri in me potegnila za seboj. V le nekaj trenutkih sva se znašli pred veličastnim poslopjem najbogatejšega trgovca. Če sedaj pomislim, kako velika je hiša v resnici bila, lahko sklenem le, da je zasedla nekako dve moji sobani. V njej so stanovale tri generacije moških, ki so se vsi preživljali s tem, da so trgovali. Mati me je počasi povlekla v hišo ter me popeljala po stopnicah navzgor. Tam naju je že čakal moški. Tudi ta me je kritično premeril, tako da sem že posumila, da je morebiti kaj narobe z menoj.

»Je res toliko stara, kot trdite?«

»Me morda imenujete lažnivko?«

»Nikakor ne, gospa.«

»Torej mi verjemite na besedo!«

»Da, da.« Mati je odstopila in moški me je sumničavo obstopil, da bi se prepričal o materinih trditvah. »Videti je, je stvar taka, kot ste rekli.« Nato je nenadoma prijel za konec mojega krila in ga privzdignil. »Da, da.« Spustil je krilo da je zaplahutalo. »Naj bo.« Pograbil je zajetno mošnjo zlatnikov in jih podal materi. »Pridite jo iskat zjutraj!« Nato me je prijel za roko in pred menoj odprl vrata v majhno, temačno sobico, v kateri je bila le postelja in mizica.

Zaprl je vrata za menoj in se usedel na posteljo. Nakazal mi je, naj se premaknem k njemu. Nekoliko je premaknil stenj v svetilki in sedaj sem si ga laže ogledala. Zdel se mi je nadvse star, čeprav je imel najverjetneje le kakih trideset let¹. S svojo veliko šapo me je prijel okrog pasu in me nekoliko obrnil. Nato me je pritisnil k sebi in mi v usta potisnil svoj orjaški jezik, ki je imel okus po nekakšni čudni pijači. Nato se je zagrizel v moj vrat, kakor da hoče iz njega izsesati vso kri. Nato me je posedel zraven mene ter mi v roke potisnil kozarec nekakšne rdeče pijače: »Pij!« Naredila sem požirek. Bila je neprijetnega okusa. Tedaj je mož počasi segel s svojo roko pod moje krilo. Bila je mrzla in nisem se upirala. Tedaj pa je z eno samo močno potezo zvlekel obleko z mene ter me porinil pod odejo. V naslednjem trenutku se je že sklanjal nad menoj. Z eno roko mi je zamašil usta in tedaj sem začutila bolečino, ko je nekaj udarilo v moje telo. Poskusila sem zakričati, a to mi je preprečila roka, ki mi jo je držal nad usti. Poizkusila sem se izviti, a ni mi uspelo. To, da sem se upirala, ga je celo spodbudilo, da se je začel smejati, ko je s svojimi boki raztegoval moje noge.

Tedaj se je ustavil. Na obrazu se mu je zarisalo zadovoljstvo in zvalil se je poleg mene. Začudeno sem opazovala prizor pred menoj. Po vsem telesu sem še vedno čutila bolečino. Nato je nenadoma vstal ter se oblekel. Odprl je vrata v sobo ter zaklical: »Prosta je!«

Da, to je bila najbolj kruta noč, kar sem jih doživela. Ko me je mati naslednje jutro prišla iskat, sem krvavela, bolele so me mišice in komaj sem se premikala. Toda nihče se ni zmenil zame. Bilo je, kakor da se ni zgodilo nič nenavadnega. Vse do naslednjega tedna, ko se je nenadoma na pragu moje sobe zopet prikazala mama. »Obleci se!« Prestrašeno sem jo pogledala. »Nikar me tako ne glej. Tudi ti moraš pomagati, da družina lahko preživi!« Počasi sem odcapljala do svoje omare in iz nje izvlekla obleko. Previdno sem si jo nataknila ter se postavila pred mano. Ta me je zgrabila za roko in me začela voditi proti hiši. Toda tokrat nisem imela namena čakati, da me zvleče v tisto sobo. Z močnim sunkom sem se iztrgala in začela teči. Mati se je obrnila in zakričala: »Pri tej priči se vrni!« Toda nisem se ustavila. Zato se je pognala za menoj. »Ustavi se!« Nisem se. Le tekla sem, kolikor so mi dale noge. Tekla in tekla. Čutila sem, kako se mi pljuča krčijo, a nisem se ustavila. Le tekla sem.

Ne morem reči, da sem kdaj sovražila mamo. Bala, bala sem se je in morda se je še vedno bojim, nekje globoko v sebi. To, kar se je zgodilo meni, se ne sme zgoditi nobeni drugi deklici. Tega ne bom dopustila. Nisem prepričana, ali je krivda res na strani bogatih trgovcev, a če jih ni, tudi ne more biti množičnih posilstev mlade deklice. Edini, ki lahko trgujejo so trgovci, ki sem jih sama namestila ter poskrbela, da ne morejo storiti tega, kar je bilo storjeno meni.

V mojem kraljestvu imajo poleg svečenikov, ki bodo po moji smrti ubijali v glave ostalih smrtnikov, kako mogočna boginja jih je obiskala, najpomembnejšo vlogo zdravilke. Vsaka ženska, ki ima še tako majhen dar zdravljenja je tu, v tem raju na zemlji, dobrodošla. Z vsemi morajo ravnati kakor s kraljicami. To so ženske vredne občudovanja. Njim sem dolžna svoje življenje. In naučila sem se, kako modre so te ženske. Toda to jih ne prevzame. To so po večini skromne ženice, ki ne zahtevajo ničesar za svoje usluge. Tega sem se naučila iz lastnih izkušenj.

Ne spominjam se, kako dolgo sem tekla, a najverjetneje je bilo dolgo. Ko sem se ustavila sem se zgrudila na tla. Bila sem popolnoma izčrpana. Nisem imela niti toliko moči, da bi se skrila pred soncem. V trenutku sem zaspala, čeprav je sonce močno pripekalo. Ko sem se zbudila je bila noč. Mesta, od katerega sem bežala nisem več videla. Nisem vedela, od kje sem pritekla. Počasi sem se dvignila ter se ozrla. Če sem natanko pomislila, sem vedela samo eno stvar. Bila sem lačna.

Toda nikjer nisem zapazila ničesar. Vsepovsod je bila divjina. Nesrečno sem se ozirala okrog sebe in iskala karkoli, ki bi mi pomenilo odrešitev. A nikjer ni bilo ničesar. Zato sem se previdno usmerila v naključno smer v upanju, da bom naletela na kako hišo. A nikjer ni bilo ničesar. Sama praznina. Proti večeru sem naletela na nekakšne jagode. Nisem vedela, ali so užitne, ni me zanimalo. Vse, kar mi je tisti trenutek rojilo po glavi je bilo to, da je to hrana. Šele ko sem obrala skoraj celoten grm sem bila sita.Tedaj sem se zleknila na mehka mahova tla ter zaspala.

Mnogo dni sem potovala, večinoma lačna, a odločena, da nadaljujem. Jeklena volja! A vendar. Ti napori so zahtevali svoj davek, in ko me je nekega dne ujel dež, sem zbolela. Toda nisem odnehala. Bila sem slabotna, a nadaljevala sem pot, dokler se nisem zgrudila.

Zbudila sem se v topli koči. Ob mojih nogah je plamenel ogenj. Videla sem nejasno in v glavi mi je nekaj šumelo. Tedaj sem zagledala postavo, ki se je sklanjala nad menoj in mi obrisala pot s čela. Njen glas je bil prijazen, nežen.

Ko sem si dovolj opomogla, sem se razgledala po skromnem domu svojih rešiteljev. Bila je to preprosta lesena hiša. Zidan je bil le preprost kamin, v katerem je gorel edini ogenj v hiši. Na njem je vedno visel velik lonec v katerem je kaj brbotalo. Ležala sem na živalskih kožah, pokrita z debelo volneno odejo.

Lastnici hiše sta bili starka in mlajša ženska, ki pa najverjetneje ni bila njena hčerka. Imeli sta namreč različne barve oči.

K njima naj bi me prinesel okoliški kmet, ki me je našel na svoji njivi. Starka je bila namreč vešča v zdravljenju ljudi z najrazličnejšimi zelišči. Njuno znanje je moralo biti res izjemno, saj sta me v zelo kratkem času spravili na noge.

Bila sem jima nadvse hvaležna. A nisem jima imela s čim poplačati. Tudi tega nista zahtevali od mene, zato sem se kmalu poslovila od njiju in jo ubrala stran.

Ljudje so naivni. Tega sem se naučila zelo rano v svojem življenju. Lahko jih je voditi, če le veš, na katere strune moraš v pravem trenutku zaigrati. To je sposobnost, ki se razvije z dolgimi leti opazovanja in preučevanja. Toda nekateri to sposobnost razvijejo prej, drugi kasneje. Te sposobnosti sem se priučila že zelo zgodaj. Ni srečo sem imela, da sem se tega naučila. Če se ne bi, bi umrla.

Bilo je kak teden potem, ko sem zapustila zdravilki. Potovala sem po osamljeni pokrajini. Nikjer nisem našla nikogar, ki bi mi lahko pomagal. A to niti ne bi bilo tako slabo, če ne bi začel pritiskati mraz. Njegovi ledeni kremplji so vrtali vame z vso silo. Morala sem najti streho nad glavo, če sem hotela preživeti. In tedaj sem v daljavi zagledala rdečo streho. Našla sem osamljeno kmetijo. In bolj ko sem se bližala, bolj sem bila prepričana. Da me bodo najverjetneje sprejeli kot pomočnico. Bila je to namreč velika kmetija. In bila sem dovolj utrujena, da bi bila pripravljena storiti karkoli, samo da bi me sprejeli.

S strahom v srcu sem potrkala na velikanska vhodna vrata. Bila so velika in okovana. In ker ni nihče odprl se je vame začel zajedati strah, da me ne bodo sprejeli. Tedaj pa so se odprla vrata. Zazrla sem se v oči velikega in debelušnega možakarja.

»Dober dan. Prišla sem se prosit prenočišča preko zime.« sem začela. In dala vedeti, da sem pripravljena tudi delati za prenočišče. A mož me je le pogledal z viška in odvrnil: »Nikogar ne potrebujemo.« Ter zaloputnil vrata pred mojim nosom.

Bila sem užaljena, jezna. Nisem pa odnehala. Počasi sem se napotila v najbližji gozd in začela premišljevati, kako bi prepričala neumnega kmeta, da me potrebuje. A prava ideja se mi je utrnila šele v sanjah. Gotovo mi jo je tja položil sam bog, sprevidevši, da bom drugače umrla.

Naslednjega jutra sem se torej namestila na gričku nedaleč stran od hiše, zobala jagode in opazovala, koliko ljudi dela na tej orjaški kmetiji.

A naj sem se še tako trudila, našla sem lahko le tri. Hlapca, ki je zjutraj odšel past krave, moža, ki me je tako grdo zavrnil, ter majhno deklico, ki je bila najverjetneje njegova hčerka. Moj načrt je bil torej povsem izvedljiv. Naslednje popoldne, ko je mož odšel od doma, najverjetneje na lov, saj je imel pri sebi lok, sem se previdno splazila mimo oken in se skrila v seno. Tako sem sedela in čakala, da se znočilo, nato pa začela izvajati vik in krik na njihovem podstrešju, skrita v majhni jami, ki sem si jo izdolbla v seno. Neumnež seveda ni potreboval veliko prepričevanja, da je verjel, da so njegovo hišo obsedli duhovi in kmalu je začel moliti in prositi bogove, naj ga odrešijo tega prekletstva.

A sklenila sem, da najprej dolgo čakam, preden ga pošljem, da me najde. In ravno noč preden sem se odločila, da zaukažem gospodarju naj sprejme v hišo novo deklo sem nenadoma zaslišala škrebljanje po senu, pod katerim je bilo moje skrivališče. V naslednjem trenutku se je pojavila glava hlapca in čez nekaj trenutkov še njegovo telo.

»Pozdravljena nagajivka. Se mi je zdelo, da te bom našel tu nekje.« stisnila sem se v kot in ga zaprepadeno opazovala. »Nikar se ne boj. Ne bom te izdal. Ne bi imelo nikakršnega smisla. Imam predlog. Gospodar je bolj bogate narave a očitno tudi vraževeren. Tega do sedaj nisem vedel a prišlo nama bo zelo prav.

Zvečer mu zaukaži, naj pripelje v hišo deklico, ki je pred nekaj dnevi prosila za službo, domnevam, da si to ti, in naj z njo lepo ravna ter ji dobro plačuje. In od denarja, ki ti ga bo dal vsak teden je polovica moja. Če seveda nočeš, da te izdam.« Premerila sem ga. Bil je dolgin in njegov izraz je jasno pričal, da je pridanič. A morala sem se sprijazniti s hlapčevimi pogoji. In tako je tudi bilo. To, da mora brž zjutraj osedlati konja in odpotovati, da najde deklico sem mu povedala pozno zvečer, nato pa sem se spustila s podstrešja in stekla stran. Naslednjega dne ob tem času sem bila že udobno nastanjena v isti sobi kot njegova hčerka. Moja naloga naj bi bila, da pomagam njegovi hčerki po najboljših močeh, ko pa me ta ne bo potrebovala moram pomagati njegovi ženi, ki je večino svojega življenja preživela priklenjena v kuhinji, kjer je tudi spala. Čas, ki ga bom preživela tu bo več kot očitno zelo težak.

A svet ni sestavljen le iz zla na eni strani in mene na drugi. Poleg mene so tudi drugi ljudje, ki trpijo. Verjetno sem se tega ves čas zavedala, a do trenutka, ko sem se preko zime preselila v hišo kmeta sem to spoznala na pravem živem primeru. V duhu tega pripetljaja sem v svojem kraljestvu tudi uvedla nadvlado žensk. Kajti kakorkoli si obračal, vedno so bile ženske tiste, ki so potegnile kratko in bile služkinje svojim možem.

Žena premožnega kmeta je bila z močno verigo priklenjena na štedilnik, tako da se od njega ni mogla premakniti več kakor za nekaj metrov. Ravno toliko, da je lahko prišla do krušne peči in vanjo polagala kruh. Kurja polt je potovala po moji koži, ko sem videla nesrečnico. Ves čas je bila v zatohli in vroči kuhinji. Tam je imela svoj kup slame, na katerem je spala. To počivališče je zapustila le, kadar jo je mož odklenil in jo z dolgo verigo krog vratu odpeljal v svojo sobo iz katere se je vedno vrnila objokana in prebičana. Trpela je, zelo.

A bolj kakor veriga jo je zadrževala njena hčerka. A ta, vsaj po mojem mnenju ni bila vredna niti piškavega groša. Tako kot oče je uživala v tem, da je mučila ljudi in nekoč me je med spanjem zvezala ter me, ko sem se prebudila, pretepla z bičem. Kakopak sem ji naslednjo noč vrnila milo za drago in to jo je nekoliko umirilo. Nisem bila taka kot njena mama, ki je brez besed sprejemala udarce in se celo trudila, da bi bila tiho, ko jo je njen mož mučil. A vendar nisem dolgo zdržala v tem domovanju. Že zgodaj pomladi sem pograbila vse svoje imetje in vse, kar sem lahko nakradla, se poslovila od uboge matere in odšla daleč stran. Verjetno je bil kmet jezen zaradi ukradene robe a gotovo se mu je to zdela manjša skrb, kot pa če bi moral še naprej plačevati za moje prebivališče. Moja pot me je vodila naprej, novim ciljem naproti. Proti stvarem, ki še meni sami niso povsem jasne.

Toda poleg jeklene volje, ki sem jo podedovala od matere je obstajala še ena sila, ki mi je pomagala skozi moje življenje. Magija! Morda je to nekoliko širok pojem. Tudi menihi v samostanu so znali magijo. Vsaj tako so trdili. Toda to, kar so oni imenovali magija je bilo nekaj tako preprostega in od pravega poznanja mane tako oddaljenega, da bi se le s težavo imenovalo magija. To kar so počeli oni je le klicanje mogočnih čarovnikov, katerih duh se je vtisnil v tok mane, ki veje preko celotnega sveta. Tak način je hitrejši in se ga laže nauči, a hkrati potraten. Klicar, kakor bi lahko imenovali takega čarovnika namreč namesto mane uporablja svojo energijo, česar čarovniku ni treba.

Pravi čarovnik uporablja mistično energijo ter ji spreminja obliko. Pravi čarovnik je sposoben spremeniti gore ustvarjati vulkane in dvigati morja. Za pravega čarovnika ni meja. In tudi zame jih ni.

Pot me je vodila naprej. A hkrati nazaj. Ne da bi se zavedala, sem napredovala proti samostanu iz katerega smo odšle. Vrnila sem se skoraj na začetek svoje poti, četudi se tega nisem zavedala.

Le kak dan hoda od samostana je prebival puščavnik. Natančneje, šlo je za čarovnika. A nikoli ga nisem videla. O njem sem v samostanu slišala zgodbe, a nič otipljivega. In niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi lahko bila votlina, v katero sem vstopila nekaj dni po odhodu od prijaznih zdravilk, domovanje čarovnika o katerem sem slišala govoriti kot majhen otrok.

Majhna sobica, ki jo je v skalo vklesala voda je bila temačna. V njej ni bilo veliko prostora, četudi je imela visok vhod. Toda takrat sem bila vesela, da sem našla zavetje pred bližajočo se nevihto, ki se je grozeče dvigala na nebu in se nisem posvečala temu, da je bila majhna ter da je bilo v njej vse pripravljeno za ogenj. Zatorej sem se namestila, da mi je bilo čimbolj udobno, glede na okoliščine.

Zbudila sem se v pogledu visokega starca. Imel je belo brado in lase. Velikanske trde obrvi so spominjale na snežne sipine, ki se pozimi izoblikujejo na ravninah. Odprla sem usta, da bi kaj rekla, a besede so se izgubile nekje v grlu. Toda tudi on ni spregovoril. Le gledal me je. Njegov pogled je bil hkrati vzvišen, jezen in sočustvujoč. Le leta tišine lahko ustvarijo take poglede. Dolgo sva tako gledala drug v drugega, ne da bi kdo spregovoril besedo, nato se je nasmehnil in mi podal roko. Bil je eden tistih nasmehov, ki je pomiril vsakogar, ki ima to srečo, da mu je namenjen.

V hipu sem se privadila na to, da sva bila povsem tiho. Niti slutila nisem, da je prijazni starec čarovnik, čeprav se mi je zvečer, ko sva se vrnila v jamo dozdevalo, da je le ta nekoliko večja, kot je bila zjutraj, ko sva iz nje odšla. Brez besed mi je dopovedal, da mu moram slediti. Popeljal me je po bližnji okolici in mi pokazal katere rastline lahko jem. Ter katere naj naberem in odnesem v jamo. Nato, proti večeru pa me je popeljal do lepega tolmuna, ki ga je tvoril potok. Z veseljem sem se osvežila v njem. Voda ni bila ledena, saj je tekla počasi, a hkrati dovolj hitro, da je bila popolnoma bistra. Starec se ni spustil vanjo. Le umil se je v njej ter si zgladil brado. Naslonil se je na palico, me nekaj časa opazoval, nato pa se je obrnil in se umaknil v senco velikega hrasta. Ko sem se izvila iz prijema prijetnega tolmuna, je imel zaprte oči in zdelo se je, da spi. Toda tik preden sem se mu dovolj približala, da bi ga lahko zbudila je odprl oči ter se kot blisk skobacal na noge ter se z urnimi koraki odpravil v nedoločljivo smer, za katero se je izkazalo, da vodi proti votlini.

Starec je bil prijazen z mano. A skrivnost, ki se je skrivala za mučno tišino me je vznemirjala. In ta skrivnost me je najedala ves čas, ko sem prebivala pri njem. A skrivnost sem odkrila. Res mi je pri tem pomagalo naključje.

Bila je jesen, ko sva se spet sprehajala po gozdu. Če prav pomislim, sva se po gozdu sprehajala vedno, kadar nisva spala. V njem sem se naučila najti vse, kar sem potrebovala za preživetje.

Ko sva se tako sprehajala, pa je nenadoma mimo mene švignila nekakšna črna zver ter se v hipu spet zlila z okolico. Navajena na mir, ki je napolnjeval gozd sem se prestrašila ter odskočila. Iz grla pa mi je prihrumel zvok, ki je vsa ta leta prebival v njem. »Kaj je to?«

»Črni volk.« je s hripavim glasom odgovoril starec. Pogledala sem ga. Bil je le nekoliko višji od mene, a vendar dovolj, da se je dvigal nad mano z enim tistih nenavadnih pogledov, ki so izzivali vsakega, naj spodbija njegovo trditev, če si upa.

»Lahko govoriš?«

»Da.«

»Zakaj nisi do sedaj nič rekel?«

»Nič me nisi vprašala.«

»Torej odgovarjaš le na vprašanja.«

Nič ni odgovoril. Zamislila sem se, nato pa sem se spet obrnila k njemu.

»Ali odgovarjaš samo na vprašanja?«

»Da.«

»Zakaj?«

»Besede so nepotrebne, če ne služijo kakemu pametnemu cilju.«

Pogledala sem stran in začela počasi hoditi. Dovolj časa bo še za vprašanja. Nezavedno sem brcnila listje, ki se je nabralo na tleh. Kaj naj vprašam starca? Nesmiselna vprašanja so nepotrebna.

»Kaj si?«

»Čarovnik.«

To mi je dalo misliti. V meni se je prebudil pohlep, ki mi ga je vzgojila mati, in sem ga v tem času, ko sem prebivala pri čarovniku, skoraj popolnoma spravila iz svojega sistema. A ne popolnoma. Pohlep je bil pokopan nekje globoko v meni, a ne dovolj globoko. In sedaj je bruhnil navzven kakor gejzir, ki je leta in leta čakal na svojo priložnost.

»Me lahko naučiš čaranja?«

»Ne vem.«

»Misliš, da nisem dovolj sposobna?«

»Ne.«

»Kaj torej?«

»Ne vem. Ni moje mesto, da ocenim ljudi, kako sposobni so in kakšne sposobnosti so jim naklonili bogovi.«

»Torej me lahko učiš?«

»Da.«

»Kako?«

»Sprašuj.« je bil njegov kratek odgovor. Bil je nenavaden. Ideja, da bi se čaranja naučila samo sem, da sprašujem mi ni bila povšeči. Priznati moram, da sem ves čas pričakovala več mistike. Več skrivnosti. Toda dobila nisem ničesar takega.

»Prav. Katero čarovnijo bi se najlažje naučila?«

»Ne morem te naučiti le ene čarovnije. Lahko te naučim usmerjati tokove mane in tedaj so vse čarovnije enake.«

»Menihi so znali čarati z besedami. Ali ti ne znaš tega?«

»Žal ne znam čarati z besedami, kakor to počno nekateri.«

»Zakaj?«

»Učil me je čarovnik, ki je zaničeval nesposobneže, ki za čaranje uporabljajo moč drugih.«

Pokimala sem. »Kaj me torej lahko naučiš?«

»Lahko te naučim usmerjati in spreminjati tokove mane.«

»Kako?«

»Odgovarjal bom na vsa tvoja vprašanja.«

»Katero bi bilo tvoje prvo vprašanje?«

»Kaj je mana.«

In tako sem se podala na pot učenja obrti, ki se navadnim smrtnikom zdi najbolj skrivnostna. In v njej sem uspela. V manj kot letu sem tudi sama lahko ustvarjala orjaška gorovja in jih nato z enim samim udarcem roke spremenila v prah. In nato je bil čas, da se spet napotim na svojo pot.

Od starca, ki me je učil sem se razlikovala po eni lastnosti, ki pa je bila zelo pomembna. Imela sem vizijo. Starec je bil povsem zadovoljen s svojim življenjem v divjini, jaz pa sem imela ideje. Imela sem dolžnosti do nekaterih ljudi. Zatorej sem se, ko je nastopila pomlad začela pospešeno pripravljati za odhod.

Starec je stopil predme. Njegove oči so bile jezne. Iztegnil je roko in mi z odločno kretnjo nakazal, da se ne strinja z mojim početjem. A nisem se mu pustila pretentati. Če bo hotel govoriti z mano, bo mogel prelomiti svoje zaobljube in tedaj sem bila prepričana, da tega ne bo storil. Še enkrat se je postavil predme in nakazal svoje ne strinjanje, a ker se tudi tokrat nisem odzvala se je nenadoma oglasil veter. Starec je bil pametnejši, kot bi si človek lahko mislil.

»Ne! Ne smeš oditi. Nisi še pripravljena na zunanji svet. V tvoji duši je preveč jeze. Ne bom ti pustil oditi.« Pogledala sem ga. Jezno.

»Zakaj nisem pripravljena?«

»Nisi. V tebi je preveč jeze. Moč človeka spreobrne. Ne smeš se ji prepustiti. S tem boš škodovala ne le sebi, temveč tudi drugim.«

»Kaj te to briga! Jaz grem. Dal si mi vse, kar sem od tebe pričakovala. Sedaj te ne potrebujem več!«

»Ne bom ti pustil oditi!«

Začutila sem, kako se mana zbira okrog čarovnika in se počasi oblikuje v urok. Toda nisem čakala. Bila sem pripravljena na to. Izza pasa sem izvlekla majhno bodalo. Dvignila sem nožiček nad glavo. Količina mane v okolici je rasla. A za trenutek sem oklevala. IN tako zamudila priložnost. Količina mane v okolici je sedaj zadoščala. Le še preoblikovati jo je moral. Stopila sem korak nazaj. To nikakor ni bil primeren trenutek, da ga napadem. Le misel in bila bi mrtva. On je potreboval le misel. Pospravila sem nož in se mu opravičila. Nato sem poprijela svojo popotno torbo jo skoraj jezno odvrgla v kot sobe, ki sem jo izdolbla prav zase in se ulegla na posteljo. Imela sem namen kuhati mulo in to bom tudi storila.

A moje kuhanje mule je bilo tudi uporabno. Tako sem imela mir. In to mi je dalo možnost, da sem tiho poslušala, kako se je starec ulegel na svojo listnato posteljo in kako je začel nato počasi vleči dreto. Izvlekla sem bodalo, ki je še vedno viselo za mojim pasom. Moral je umreti. Če ga pustim živeti bo prišel za menoj in me poizkušal zvleči nazaj sem. In to mu bi tudi prav gotovo uspelo. Popraskala sem se za svojimi rahlo prišpičenimi ušesi. Nikoli nisem izvedela od kje sem dobila to zoprno napako. Pravzaprav niti ni bila zoprna. Šele zadnjih nekaj mesecev, ko sem se pogledovala v rečno gladino se mi je zdela zoprna. Do sedaj se je skoraj nisem zavedala. Previdno sem potegnila po robu. Taka so lahko le bodala, ki jih naredi čarovnik. Rob je bil oster kakor britev in na celotni dolžini ni bilo zapaziti niti ene same samcate napakice. Potežkala sem svoje orožje. Bilo je težko. Kakor orjaška skala. Previdno sem pograbila svojo torbo in se tiho kakor miš splazila skozi vrata sobe. Učitelj je ležal, negiben. Dvignila sem ročaj in se pripravila. Smrt je morala biti takojšnja. Rezilo se mu je zarilo v čelo. Kakor da se ni nič zgodilo. Pogledala sem v truplo na tleh. Zazrla sem se v zaprte oči. Pred en sem spustila bodalo, takrat v gozdu nisem zaznala v njih nobenega čustva. Ni bilo žalosti. Ni bilo strahu. Niti jeze ni bilo. Vsa njegova bit je bila napolnjena le z eno mislijo. Moram! Stresla sem se. In on bi mene učil miru in sožitja z naravo? Ta pošast! Brcnila sem ga, kolikor močno sem mogla. Stvar je bila opravljena. Še enkrat sem brcnila vanj, nato pa sem se usmerila v nedoločeno smer. Čez nekaj časa sem se obrnila. Iz daljave je vame zeval droben križec, ki je počival na majhnem gričku. »Tu imaš svoj spomenik.« sem siknila in pljunila po tleh. Bila sem jezna nanj. Bil je sprevržen, a vendarle je bil dober z menoj. Gnusoba a vendar dobričina. Zazrla sem se v daljavo. Svet je bil tako velik in niti najmanjšega namiga ni dajal, kam naj se naj se napotim. Vedela sem le, da moram potovati nekam daleč.

Mislim, da nikjer ni lepšega kraljestva, kot je moje. Velikanska dolina sredi gričevnatih pobočji. Po njej teče bistra reka, ki se ubogljivo drži svoje struge. Po njej so posejana polja in pašniki. Neredki so tudi majhni kostanjevi in hrastovi gozdički. In sedaj so tu še bele ceste, ki povezujejo kraljestvo ter skoraj v središču prelep grad. Da, to je moj novi dom. Moje kraljestvo.

Ko sem prišla sem, je bila to slabo obdelana pokrajina. Le nekaj majhnih vasi, ki niso poznale pojma davek. In v trenutku, ko sem stala vrh griča in opazovala to čudovito dolino sem vedela, da bo to moj novi dom.

In bilo je še dosti laže, kot sem pričakovala. Ljudje so kakor bebci sledili mojim čarovnijam, ki so priskrbele konje in v le nekaj letih se je na majhnem gričku že bleščal nov grad. Ljudje so naivni! Neumni! Sledili so mi kakor boginji in še mi sledijo in sledili mi bodo, dokler bo v meni še kanček življenja! In če jih bom uspela prepričati, da sem boginja, mi bodo sledili še po smrti!

Toda moje življenje v tej prelepi dolini ni rožnato. Še zdaleč ne. Tudi sem, v ta raj na zemlji, se radi skrijejo povzpetniki, ki organizirajo svojo vojsko. Ti nesrečniki so ljudje, ki so vložili največ truda v mojo utrdbo. Vse, kar sem morala storiti je bilo, da sem nad svoje telo priklicala urok, ki me je naredil tako očarljivo, da se nobeden teh nesrečnih trotov ni mogel upreti mojim ukazom. Kako preprosti so ljudje. Večina si jih je bila pripravljena oguliti roke do kosti, le da bi mi ugajali. In to so drago plačali. Gradovi in ceste so rasli kakor gobe po dežju, saj se glas, da si nekdo gradi grad hitro širijo med častihlepnimi barbari. In ne morem trditi, da mi ni všeč, da se je novica tako hitro širila. Moji sužnji so umirali zelo hitro, saj zanje ni bilo prizanašanja. Le trdo delo.

Spominjam se prve skupinice, ki je udrla sem. Preprosta in majhna vojska se je nekega jasnega jutra začela zbirati na robu meglenih gora. Na to so me prestrašeni stražarji opozorili v trenutku, ko sem se zbudila. Niso si namreč želeli videti mojega besa, če bi me na silo vrgli s postelje.

Priznati moram, da tudi sama takrat nisem vedela najbolje, kaj naj storim. Bilo jih je malo. Stresla sem se. Zaukazala sem vsem naj se zatečejo za zidovje majhne lesene utrdbe, ki sem jo ukazala zgraditi do tedaj, ko bo zgrajena večja palača. Kljub temu, da je bila to zasilna stvar, zgrajena večinoma iz lesa in zasuta s kamni so moji delavci trpeli. In sedaj so bili maloštevilni vojaki hvaležni za to. Dvorec je bil še vedno udoben in prostoren, tako da so se pred večerom vanj zatekli tudi številni okoliški kmetje, ki niso našli primernejšega zavetišča.

Proti večeru, ko sem videla, kako se skupinica vojakov namešča izven dosega naših puščic sem sprevidela, da se jim z mojo slabotno vojsko ne bom mogla postavit po robu. Zaprla sem se v svojo sobo in začela razmišljati. In šele proti jutru se mi je v glavi izoblikovala dovolj čista misel, da sem lahko začela upati na zmago. Še preden je vzšlo sonce sem začela klicati mano, da mi priskoči na pomoč. Potrebovala sem je veliko in bila sem jezna nase, da je nisem začela klicati v trenutku, ko sem izvedela, da se nam bliža sovražnik. K sebi sem poklicala številne ženske in nekaj moških in jih neutrudno spraševala, kaj moram storiti, da bom še lepša. Ustnice, zadnjica, lasje. Tudi obleka je pomembna na obilno oprsje pa naj nikar ne pozabim. Kakor nora sem spreminjala svoje telo, nato pa sem se počasi postavila na obzidje. Nasprotniki so obnemeli. Bila sem, če se lahko kar sama pohvalim, nenaravno lepa. In da ne bo pomote imela sem pripravljenih še nekaj čarovni, da še hitreje zasužnjim nič hudega sluteče napadalce. A še bolj je bil presunljiv rezultat. Ko sem prijezdila na konju, ki sem mu spremenila barvo, da je bil popolnoma bel, so vsi obnemeli. Ni se mi bilo treba truditi z nadaljnjimi čarovnijami. Tepci so kar obnemeli ob moji podobi. Le še nekaj čarovni in v naslednjem trenutku so me vsi občudovali. Bilo je tako preprosto. Kakor igranje. In ne le, da so bili ti bojevniki sedaj blagi kakor ovčke. Sedaj so bili celo pripravljeni poprijeti za delo in pomagati pri gradnji mojega gradu. Da, takrat sem bila srečna. Smejalo se mi je do ušes. Moj grd bo kmalu zgrajen.

A kot sem omenila, vse ni tako preprosto, kot bi človek mislil. Večina vojakov je bila več kot zadovoljna s tem, da ubogljivo spremljajo vsak moj ukaz. A bili so tudi taki, ki so hoteli več. Večina jih je umrla v strahotnih mukah, ali pa še vedno živi ter trpi, ko jih razstavljajo kot spačke po delavskih kolonijah.

Tu nastopi dejanje, ki mi je povzročilo največ gorja. Vsa zloba moških, združena v majhni a nevarni steklenički je bolj nevarna kakor strup. In ta strup je tudi vzrok, da sem se usedla za mizo, da zapišem svojo zgodbo.

Bilo je le pred nekaj tedni, ko sem se spravljala v posteljo. Ničesar nisem posumila. Zato sem se nadvse prestrašila, ko so me nenadoma pograbile številne močne roke in me porinile na posteljo. Ujeta sem bila nepripravljena. Nezbrana, kot sem bila sem porabila nekaj časa, da sem se upirala petim moškim, ki so me držali za roke in noge, eden od njih pa je že klečal pred mano in divje migal. Nekaj je bilo v meni in spet sem se izgubila v strahu, saj sem se spominjala dogodka is svoji otroških let. Ko sem prišla k sebi in zbrala dovolj razuma, da sem začela klicati mano je bilo že prepozno. Moški, ki je klečal pred mano je sopel in v sebi sem začutila nekakšno sumljivo tekočino. V naslednjem trenutku so se spremenili v ogabna bitja, ki so bila v veliki bolečini. Mana je rezala zrak, ko sem nadnje klicala najrazličnejše uroke bolečine. In bolelo jih je. Vsi so se zvijali v trpljenju. Brez rok in nog se niso mogli premikati. In bolečina. A bilo je prepozno. Nobena bolečina ne bo več mogla izbrisati tistega, kar so storili. Skoraj čutila sem, kako se v meni razvija novo življenje. Nemočno sem se zvrnila na posteljo. V meni je tlela jeza, sovraštvo. Nekdo bo plačal zato, kar so storili tile moški. Mnogo krvi bo preteklo, da bo dolg poplačan. Vstala sem in se oblekla. Nakaze so še vedno ležale na tleh, še vedno so se zvijale v hudih bolečinah. Oblekla sem se in poklicala stražo.

»Pojdite iz doline in pripeljite šestdeset mladih devic ter pripravite glavno sobo za mučenje.« Stražar, ki se je pokazal za vrati je pokimal. Ko se je oddaljil, sem še zaklicala za njim. »In naj bodo lepe!«

1 To je dokaj visoka starost za moža v času srditih bojev, ki so divjali po ozemlju. Seveda so bili trgovci načeloma starejši, saj je bilo njihovo življenje manj nevarno, kot recimo življenje vojaka. So pa zavoljo počasnih karavan, ki so se premikale po tovorni poti in zaradi nenehnega strahu za svojo glavo dajali vtis mnogo starejših mož, kot so v resnici bili.