Literarni prispevek ob Šinkovčevih dnevih Dragica Čuk Novak - Spomin s poti

jutranje meglice so se topile na soncu

zelena obleka je ogrnila gole veje dreves

trava je dišala polna rose

na poti je škripal pesek pod koraki ženske in deklice

most je združil dva bregova 

voda je nežno objemala kamenje v strugi hudournika

med cvetočimi drevesi jablan so zardevale strehe samotnih hiš

stopinje so se utrudile v strmini hriba

na vrhu senožeti se je odprla ravan s samotno kmetijo

senca je risala vrhove smrek na travnik trobentic

sivi cerkveni zvonik je nad zidom rezal nebo in gmajno na dvoje

ženska je v cekarju poiskala svečo in odprla vrata

stopila do gomile pobožala križ

cvetovi zvončkov so zanihali v vetru

dekletce je bilo utrujeno in vprašalo mater: »Je še daleč?«

otroški glas je pretrgal spomin izgube

ozrla se je čez gmajno in vijugasto stezico

v nogah je začutila mehkobo shojene zemlje

redke visoke jelke so varovale brstečo podrast

na robu se je začela dolina

sveže brazde so se dvigale v breg in čakale seme

zadnji žarki sonca so zažareli v okenskih steklih

krošnje cvetočih divjih češenj so v vencu obkrožale hišo

nekaj jesenov je sramežljivo brstelo na robu dvorišča

v hlev se je vračala živina s prve paše

v lomu svetlobe je za hip vse utihnilo

v pričakovanju večera

za njiju je bil konec poti

Dragica Čuk Novak