Irena Cigale: Ob dnevu mrtivh

Dan mrtvih

Vesel ali žalosten praznik?

Razmišljanje

Kot otrok sem se veselila dneva mrtvih. Nisem razmišljala o tistih, ki jih ni več med nami.

Pokopališča na Tolminskem smo obiskovali. Meni je bil ta konec Slovenije najljubši. Tam je bil rojstni kraj mojih starih staršev, mamin in očetov. Vsak prihod na Tolminsko je bi praznik. Domači so nas bučno pozdravljali. Bilo je očitno, da so nas veseli. Mamini starši so imeli odlično jedačo in pijačo. Poslastica za naju s sestro iz za sosedove otroke. Pozneje so prinesli na mizo narezek. Pravkar pečen domač kruh, poleg, na podolgovatih krožnikih, je zadišal domač pršut, domače salame, želodec, sir, skuta, maslo, panceta, zaseka in še in še. Stara mama in oče sta imela razporejene dolžnosti. Ni bilo prerivanja, negodovanja, sitnarjenja, kaj šele kričanja. Oba sta medtem stregla s pijačo. Očka, tako sem pravila staremu očetu, je točil vino in domače žganje izvrstne kvalitete. Stara mama brezalkoholne pijače: malinovec, domač jabolčni in hruškov sok, kokto, limonado, pinjeno in kislo mleko, sladko mleko in kakav, pa seveda različne čaje in kavice. Domačim je priznala, da je kavi dodala malo poceni proje, kava je bila takrat nadvse draga.

Pokopališče, bilo je v naslednji vasi, smo obiskali po kosilu. Praznično razpoloženi. Do tja klepetavi in glasni. Prostor, kjer so počivali mrtvi, nas je umiril. Tudi otroke, s prav posebnim spoštovanjem. Zdelo se je, da se nevidnim angelom opravičujemo za prejšnje norčije. Odraslim smo pomagali nositi vodo in druge potrebščine. V to vas smo prišli redko, zadnja leta samo za prvi november. Dela na pokopališču ni bilo malo. Pletje, gramoz, namestitev rož, kakšna sadika trajnica. Ko je bilo to postorjeno, je mama prižgala sveče še na nekaterih drugih grobovih.

Vračali smo se spet hrupno. Tokrat so bili starejši razgrajači. Burni pozdravi, objemi in poljubi. Zaradi mnogih naglušnih je kar odmevalo. Za seboj so zaprli pokopališka vrata, a je bilo vseeno hrupno. Novi prišleki so pridružili svoje glasove. Zdaj so se lahko med seboj glasno občudovali. Ženske so bile urejene do zadnje potankosti. Njihova oblačila po možnosti nova. Čudila sem se. Nisem jih pozorno opazovala, a bi si upala staviti, da so bile ob prejšnjih srečanjih manj dražastne. Kako tudi ne! Tako so se trudile, da bi vsak rekel, da so vedno mlajše in lepše. Po zame neskončno dolgih in dolgočasnih pogovorih, ki so se nanašali na neprisotne vaščane, so se razkropili k svojim sorodnikom. Še prej so se dogovorili, kje se bodo ustavili in rekli zadnjo besedo.

Obiski pri sorodnikih so bili domači, odkriti. Niso skrivali problemov, niti težav, ki so to leto zredkale pridelke. Imenitna postrežba je napolnila lačne otroške trebuščke, pa tudi odrasli se jih niso branili. Skoraj povsod so za nas pripravili popotnico z domačimi pridelki in izdelki.

Videti je bilo, da nikogar nismo motili, da nas je bil vsak vesel. Najdlje smo se ustavili pri maminih sestričnah. Živeli sta v Gorici, vse konce tedna, dopuste in praznike pa na starem, obnovljenem domu. Ob dnevu mrtvih zagotovo. Po upokojitvi sta se dokončno preselili v vasico.

Spodaj, pod vasjo, je bilo zbirališče. Z gostilno in trgovino. Niso bili žejni, še manj lačni, toda verjetno se bodo srečali šele po enem letu. Naredili so okviren načrt, ki je vseboval kakšen ogled in seveda klepet.

Potem smo se razšli in se dogovorili, kdaj se bomo dobili pred odhodom v svoje kraje. Medtem smo obiskali sosede. Prijetna srečanja, obujanje spominov na minula leta in na mladost. Kmečka miza je bila povsod obložena z dobrotami. Že prekomerno siti smo vseeno kaj prigriznili. Najbolj so mi bile všeč potice. Skoraj vedno smo odnesli nekaj kmečkih pridelkov. Zasijale so mi oči, kadar so nam dali kostanj. Seveda, tudi mi smo prinesli njim kaj koristnega.

Sledil je sprehod. Zameja je bila najljubši del posestva maminih staršev. Tja smo krenili. Zraven je bil kostanjev nasad. Sosedi so nam rekli, da lahko poberemo ves kostanj, oni ga ne marajo. V veselje mi je bilo nabirati, čeprav je kožušček kostanja pikal. Veselila sem se poznejše peke, opojnih vonjav. Ata je bil mojster. Prav obredno je bilo. Joj, kako sem nestrpno čakala, da se bo kostanj, zavit v časopisni papir malo ohladil in zmehčal.

Ob dogovorjeni uri smo se zbrali na dvorišču mamine rojstne hiše. Bilo je največje v vasi. Nekoč so imeli gostilno, zato je bilo urejeno s prizidkom. Stekel je živ pogovor. Primorci so temperamentni. Ne le zgovorni in glasni. Govorijo s celimi telesi. Od daleč je videti, kot da se prepirajo. In so po naravi odprti in veseli. Spomnim se, da sem se vedno naveličala, ker je bil poleg mene redko prisoten še kakšen mlajši.

Ob tem me je nekoč spreletela misel, da so prav nespodobni. Dan mrtvih je dan spomina na tiste, ki jih ni več med nami. Žalostni naj bi bili. Po premisleku sem si rekla, da je tako prav. Pokojniki ne vedo, kaj se dogaja. Če bi, ne bi zamerili. Še dobro bi jim delo, da je njihovim lepo. Poleg tega so verjetno v preteklosti tako zaključevali ta dan tudi sami. In ni jim slabo. Ne čutijo telesnih in srčnih bolečin.

Vaščani so umirali. Nekaterih je prisilila k postelji bolezen. Še smo se držali ustaljenih urnikov, a udeležencev je bilo vedno manj. Prekopali so ta in oni grob. Hudo me je prizadelo, ko me je sestrična obvestila, da ga stara mama Tončka nima več. Naslednji je bil grob starega ata, maminega očeta. Pravila sem mu očka. Vsako priložnost je izkoristil, da se je igral z menoj. Umrli so sosedje. Propadla je najprej atova, nato še mamina rojstna hiša.
Tudi na grobišče se mi ni bilo smiselno podajati. Atov brat Berti je padel kot partizan. Njegovega groba niso našli. Ime je napisano na skupni plošči padlih partizanov s tega območja. Samo tam bi lahko prižgala svečko. Za grobove znancev nisem vedela. Sorodnikov ni bilo tam.

Odkar so umrli moji starši, ob dnevu mrtvih ne obiskujem več pokopališč na Tolminskem. Grem v Idrijo, v Godovič in v Ledine. Kakšen dan pred prvim novembrom, ob urah, ki so najmanj primerne za obiske. Ne maram srečevati ljudi. Kadar se pogovorom ne morem izogniti, zvem marsikaj neprijetnega. Kdo je umrl, kdo je neozdravljivo bolan. Moram sprejemati negativne vesti in misli, ki me uničujejo.

Najverjetneje tiči vzrok v tem, da je zdaj samo dan spomina na mrtve in ne tudi praznik. Minila so leta, ko sem dvomila v pravilno obnašanje ljudi ob pokopališčih. Vem, da so bili te dneve misli in spomini vseh z mrtvimi.

Tudi v Idriji se nas je nekoč, preden so umrli starši, zbrali veliko. Od tam smo šli k nam domov, kjer sva z možem pripravila pogostitev. Koliko nas je zdaj še ostalo? Pa tudi v Idriji že dolgo ne stanujem več. S sestro in z možema smo bili letos ob grobu. Lepo sva ga uredili. Gledala sem sestro, ki se je sklanjala nas delčkom zemlje, namenjene živemu cvetju in zelenju. Odtrgala je porumenele liste. To redno dela. Nečak je rekel, da je naredila pravi Scopolijev vrt. Še zmore. Jaz ne več. Pomislila sem, da tudi njej tečejo leta. Nekoč bo pokopana tam. Kdo bo urejal grob takrat? Mojega ne bo treba. Ne bom ga imela.