Zmajček je odletel. Sprva dobro vidna svetloba se je oddaljevala in postajala vedno manjša. Nazadnje je Matej s svojo družino lahko le ugibal, kje se nahaja. Če ne bi Zmajčka dobro poznaj, bi bil žalosten. Tako mu je nekaj bridkosti ostalo, neprimerno več je bilo upanja in hrepenenja po novih srečanjih.
Po Zmajčkovem odhodu so se vsi zavili v molk. Samo še bolj ljubeče so se stisnili drug k drugemu. Obujali so doživetje, se spraševali, kaj bo sledilo. Bilo je pač tako, da je vsak izmed njih včasih potreboval popoln mir. Čisto tišino. Brez besed so vedeli, kdaj nastopi tak trenutek. Preselili so se v svoj realen in namišljeni svet. Matej je v mislih načrtoval nadaljnje raziskovalno delo. Odslej bo še več časa namenil izpopolnjevanju naprav za raziskovanje vesolja. Dosegal je dobre rezultate. V ustanovi je bil nepogrešljiv. Vedeli so, da se bo iz navidezne popolnoma neuporabne domišljije rodilo nekaj koristnega. Bil je svojevrsten človek. Kadar je delal, je delal s polno paro. Kmalu je dosegel želeno. Včasih so bila obdobja, ko bi najraje samo spal. Nič mu ni šlo od rok. Že stal je mukoma in na obrazu so bili očitni sledovi utrujenosti in nejevolje. Zaprl se je v svoj laboratorij in, če je imel toliko moči, vsaj pisal. Nihče mu ni očital, vedeli so, da bo prišel prav kmalu trenutek, ko bo vse nadoknadil. No, nestrpneže je resda jezilo, ampak sprijaznili so se. Navada je bila, da soljudje vsakih deset let menjajo delovno mesto. Izkazalo se je, da na ta način ustvarjalnost bolje napreduje. Novi in novi izzivi so za znanstvenike gonilno kolo. Po približno desetih letih je Matej zamenjal delovno mesto. Ne pa tudi področja dela. On nikoli. Nekateri so se tega posluževali. Po desetih letih so imeli ljudje eno leto dopust. Imenoval se je priprava na drugo delo, v resnici pa je bil skoraj samo oddih. Letni dopusti so ostali. Podaljševali so se. Ne točno po predpisih. Bolj glede na delavčeve potrebe in zmogljivosti. Projekt je moral biti prej dokončan.
Matej je vse dopuste posvetil družini. Manja je imela bolj malo dela, otroci so se veselili od jutra do večera. Spoznavali so zanimivosti v naravi, se učili o zdravilnih rastlinah, o naravnih pojavih, se odpravljali na zanimive izlete. Daleč najbolj priljubljene so bile igre. Sprva otroške, pozneje različne miselne. Ker je bil Zmaj poleg tega dober igralec, so uprizarjali predstave. Izpopolnjevali so znanje na tem področju. Vključevali so petje. Matej je odlično pel, medtem igral, in zabaval včasih tudi okolico. Imel je tolikšno moč, da so ljudje med njegovim izvajanjem pozabili na težave, bridkosti, skrbi. Prej mrke obraze je preplavil nasmeh, navadno resni so se občasno smejali, taki, že po naravi veseli, so se tako sprostili, da so se glasno smejali, se tolkli po kolenih in poskakovali. Nekateri, najbolj razigrani, so Mateja posnemali. V vsakem primeru je bilo vsem lepo. Tako dobro in napeto je bilo tudi takrat, ko se je Matej lotil resnega dela. Brez dvoma, da bo nastalo nekaj koristnega, so mu sledili. Najhitreje otroci. Na začetku jim je razložil, kaj bodo naredili, čemu služijo pripomočki in naprave. Sledila je popolna tišina. Nobeno vprašanje, vzdihovanje, klepet ni bil dovoljen. Nič hudega. Bili so vajeni. Potrpeli so. Nastopil je čas ponovnih Matejevih razlag, te je spremljalo njegovo delo. Tako podkovani z vsemi napotki in opozorili, so začeli raziskovati še sami. Vladalo je napeto vzdušje, zagnano delo in pričakovanje, pričakovanje. Uspelo je vedno. Včasih kmalu, drugič počasneje. Da se ni odvijalo po načrtih, so bili krivi nerodneži. Vsakomur se je kdaj kaj ponesrečilo. Nihče se ni nanj jezil. Popravili bodo skupaj, skupaj bodo dokončali in skupaj se bodo veselili. Kaj pa učenje v tekih obdobjih? Niso obiskovali pouka. Znanje so pridobivali na drugačen način. Pozneje bodo hitro nadoknadili. Izkušnje z Zmajem so bile učenje poti, kako priti hitreje do dobrih rezultatov. In kajpak. Za šolo so predelali nekaj snovi, ki jim jo je posredoval Matej. Veliko so izpustili iz učnega načrta. Nič pomembnega, zgolj nepotrebno navlako in faktografske podatke, ki jih v vsakem primeru prej ali slej pozabijo in poiščejo na internetu.
Zmaj je celo zgledal velik in nevaren zmaj. Sploh, kadar se je ujezil in uporabil polne glasilke. Odmevalo je daleč naokoli. Nihče se mu ne bi upal približati, če ne bi bil znan kot izjemno blaga dušica. Zgodilo se je, da se ga je kdo sprva ustrašil, kadar je Zmaj pokazal to plat svoje narave. Ampak za hipec. Takoj zatem je bil Zmaj samo prijazen Matej.
 |
| Halfblue at the English language Wikipedia [GFDL (http://www.gnu.org/copyleft/fdl.html) or CC-BY-SA-3.0 (http://creativecommons.org/licenses/by-sa/3.0/)], via Wikimedia Commons |
Po Zmajčkovem odhodu so se vsi zavili v molk. Samo še bolj ljubeče so se stisnili drug k drugemu. Obujali so doživetje, se spraševali, kaj bo sledilo. Bilo je pač tako, da je vsak izmed njih včasih potreboval popoln mir. Čisto tišino. Brez besed so vedeli, kdaj nastopi tak trenutek. Preselili so se v svoj realen in namišljeni svet. Matej je v mislih načrtoval nadaljnje raziskovalno delo. Odslej bo še več časa namenil izpopolnjevanju naprav za raziskovanje vesolja. Dosegal je dobre rezultate. V ustanovi je bil nepogrešljiv. Vedeli so, da se bo iz navidezne popolnoma neuporabne domišljije rodilo nekaj koristnega. Bil je svojevrsten človek. Kadar je delal, je delal s polno paro. Kmalu je dosegel želeno. Včasih so bila obdobja, ko bi najraje samo spal. Nič mu ni šlo od rok. Že stal je mukoma in na obrazu so bili očitni sledovi utrujenosti in nejevolje. Zaprl se je v svoj laboratorij in, če je imel toliko moči, vsaj pisal. Nihče mu ni očital, vedeli so, da bo prišel prav kmalu trenutek, ko bo vse nadoknadil. No, nestrpneže je resda jezilo, ampak sprijaznili so se. Navada je bila, da soljudje vsakih deset let menjajo delovno mesto. Izkazalo se je, da na ta način ustvarjalnost bolje napreduje. Novi in novi izzivi so za znanstvenike gonilno kolo. Po približno desetih letih je Matej zamenjal delovno mesto. Ne pa tudi področja dela. On nikoli. Nekateri so se tega posluževali. Po desetih letih so imeli ljudje eno leto dopust. Imenoval se je priprava na drugo delo, v resnici pa je bil skoraj samo oddih. Letni dopusti so ostali. Podaljševali so se. Ne točno po predpisih. Bolj glede na delavčeve potrebe in zmogljivosti. Projekt je moral biti prej dokončan.
Matej je vse dopuste posvetil družini. Manja je imela bolj malo dela, otroci so se veselili od jutra do večera. Spoznavali so zanimivosti v naravi, se učili o zdravilnih rastlinah, o naravnih pojavih, se odpravljali na zanimive izlete. Daleč najbolj priljubljene so bile igre. Sprva otroške, pozneje različne miselne. Ker je bil Zmaj poleg tega dober igralec, so uprizarjali predstave. Izpopolnjevali so znanje na tem področju. Vključevali so petje. Matej je odlično pel, medtem igral, in zabaval včasih tudi okolico. Imel je tolikšno moč, da so ljudje med njegovim izvajanjem pozabili na težave, bridkosti, skrbi. Prej mrke obraze je preplavil nasmeh, navadno resni so se občasno smejali, taki, že po naravi veseli, so se tako sprostili, da so se glasno smejali, se tolkli po kolenih in poskakovali. Nekateri, najbolj razigrani, so Mateja posnemali. V vsakem primeru je bilo vsem lepo. Tako dobro in napeto je bilo tudi takrat, ko se je Matej lotil resnega dela. Brez dvoma, da bo nastalo nekaj koristnega, so mu sledili. Najhitreje otroci. Na začetku jim je razložil, kaj bodo naredili, čemu služijo pripomočki in naprave. Sledila je popolna tišina. Nobeno vprašanje, vzdihovanje, klepet ni bil dovoljen. Nič hudega. Bili so vajeni. Potrpeli so. Nastopil je čas ponovnih Matejevih razlag, te je spremljalo njegovo delo. Tako podkovani z vsemi napotki in opozorili, so začeli raziskovati še sami. Vladalo je napeto vzdušje, zagnano delo in pričakovanje, pričakovanje. Uspelo je vedno. Včasih kmalu, drugič počasneje. Da se ni odvijalo po načrtih, so bili krivi nerodneži. Vsakomur se je kdaj kaj ponesrečilo. Nihče se ni nanj jezil. Popravili bodo skupaj, skupaj bodo dokončali in skupaj se bodo veselili. Kaj pa učenje v tekih obdobjih? Niso obiskovali pouka. Znanje so pridobivali na drugačen način. Pozneje bodo hitro nadoknadili. Izkušnje z Zmajem so bile učenje poti, kako priti hitreje do dobrih rezultatov. In kajpak. Za šolo so predelali nekaj snovi, ki jim jo je posredoval Matej. Veliko so izpustili iz učnega načrta. Nič pomembnega, zgolj nepotrebno navlako in faktografske podatke, ki jih v vsakem primeru prej ali slej pozabijo in poiščejo na internetu.
Zmaj je celo zgledal velik in nevaren zmaj. Sploh, kadar se je ujezil in uporabil polne glasilke. Odmevalo je daleč naokoli. Nihče se mu ne bi upal približati, če ne bi bil znan kot izjemno blaga dušica. Zgodilo se je, da se ga je kdo sprva ustrašil, kadar je Zmaj pokazal to plat svoje narave. Ampak za hipec. Takoj zatem je bil Zmaj samo prijazen Matej.
Irena Cigale: Zmaj (7.del)
![Irena Cigale: Zmaj (7.del)]()
Reviewed by Loksorr
on
05:18
Rating:
No comments: