Irena Cigale: Zmaj (8.del)

Kot vemo, je imel rad svojo družino. Otroci so ga oboževali. Z njim jim ni bilo nikoli dolgčas. Vsi, ki so ga poznali, so bili radi v njegovi družbi. Človek poln domislic, nabit s šalami, tak, z igralskimi sposobnostmi, pa odličen imitator, je v družbi pravi biser. Še bolj veselo je bilo, ko je kaj zapel. Običajno je imitiral znane pevce. Njegov glas je močno odmeval. Mikrofona ni potreboval.

Posebno pozoren je bil do staršev. Očeta je oboževal. Ker je bil po srcu dober, nezahteven, uspešen pri delu. Ne le v službi. Tudi doma. Skoraj malo preveč je dirkal od enega k drugemu delu doma. Nikoli ni imel časa, še pomembne dogovore je odložil na večere. Velikokrat so odpadli, saj revež ni več zmogel in je utrujen kar na kavču zaspal.

Oči od Mateja ni zahteval skoraj nič. Mami je. Menila je, da je enakopraven član družine, da mora nekaj sam prispevati. Težjih del ni zmogla, že to jo je prisililo k večji zahtevnosti. Konec koncev njen moži ne bo večno mlad. Ne bo mogel postoriti vsega sam. Mogoče v kraju stalnega bivanja. Nikakor ne na podeželju, kjer je bilo treba poskrbeti za gozd, obdelati kar obsežen vrtiček. Zelenjava na njem je bila slastna, mami je zaupala le tej. Da bi jedla kupljeno v trgovini, ni bilo misliti. Cvetlični vrt je bil pomemben zaradi lepega pogleda na cvetje in grmovnice. Ni jih nabirala za v vaze. Dlje so živele na prostem. Izjema so bile večje cvetke, ki jih je odnesla na grob svojih in starih staršev. Kaj popraviti pri brunarici in pri lesenih klopeh, mizi, gugalnici, pasji hišici in še in še je bila dolžnost vseh članov družine