Irena Cigale: Zmaj (9.del)

Zmaj se je, posebno po poklicnem delu, ki je bilo psihično dovolj naporno, rad pridružil mami. Oba sta „crtančka“ in sta drug drugemu pomagala s polaganjem rok (reikijem) ob glavobolih in drugih bolečinah. Izmenjala sta nekaj besed o izkušnjah, ki jima jih je prinesel dan, potožila, kadar je komu kaj ležalo na srcu. Od nekdaj sta bila silno navezana. Vsaka bolečina je prizadela oba. Ker sta bila čustvena, velikokrat. Skrbi sta imela več, kot bi bilo treba.

Toda nista si želela sprememb. Pozornosti ni nikoli preveč.
Zaradi tega jo bo vseeno podeljeval otrokom in ženi. Vsem bo lepo.

Resnici na ljubo sta malce pretiravala. Je k temu pripomogla velika občutljivost? Nedvomno so imeli nekaj „zaslug“ življenjski dogodki. Čeprav sta se mami in oči pozno odločila za drugega otroka, sta se ga zdaj močno veselila. Mami je hitro opravila lekarniški test. Nosečnost je potrdil. Ginekolog ni bil takega mnenja. Opazil je njeno globoko razočaranje in ji povedal, da so bolnišnični testi zanesljivejši, vendar rezultati počasnejši. Naslednji teden naj se vrne. Takrat bo zanesljivo. Mami je bila velikokrat bolna. Zato je bila njena samopodoba slaba. Mislila je, da taka kot je, ne more roditi normalnega otroka. Mojca, zdrava deklica, je bila zanjo čudež. Ve čas se je bala, da bodo pri njej odkrili kakšno težko in neozdravljivo bolezen. Ni tako nenavadno, da je bila zdaj obupana. Med potjo domov je hlipala, doma legla kar počez na posteljo in neutolažljivo jokala.

 

Ni mogla pojasniti, odkod tak obup. Ko je končno spregovorila, je možu Marku povedala, da plod v njej umira. Nikakor ne bi sprejela trditve, da nosečnosti sploh ni bilo. Njeno telo je prešibko, nesposobno, da bi lahko sprejelo novo življenje. S tem bolečim prepričanjem je živela teden dni, potem se je vrnila na določen datum pregleda h ginekologu. Pričakovala je čiščenje. Test so ponovili. Ni mogla verjeti, da je pozitiven in je res noseča. Skrbna in skrajno previdna je bila. Nikoli ni jemala bolniškega dopusta zase. Kadar je šlo za otroka, k sreči se je nekoliko zapletlo pri vsakem otroku le enkrat, ni niti za trenutek pomišljala. Tokrat se je Mojca bratca ali sestrice že močno veselila. Za fantka je izbrala ime Matej, za punčko Manja. 

Mami je prišla domov obupana. Šesti mesec nosečnosti se je končeval. Urin je bil rdeče obarvan. Prepričana da krvavi, je poklicala ginekologa, on pa je nemudoma poslal ponjo rešilca. Na kliniko jo je spremljal Marko. Po sprejemu se je vrnil domov. Pregledali so jo takoj. Na urinu ni bilo krvi. Ginekološki pregled ni odkril odprtine. Ni bilo vzroka, da bi jo obdržali v bolnici. Takrat ni bilo mobilnih telefonov. Ni mogla poklicati moža. Skoraj omotična je prišla do avtobusnega postajališča in se zbasala v vozilo. Ne bi verjela, da je mogoč tolikšen napor, predvsem psihičen, ob takem dogodku. Domov se je vrnila kmalu za možem. Bil je, skupaj z otrokoma, pri njenih starših. Že so pokopavali malo trupelce, ko se je pojavila na vratih. Še vedno noseča in ostalo bo tako, dokler ne bo prišel pravi čas za rojstvo. Med potjo je razmišljala, kako je do tega prišlo. Jasno. V službi je bila na jedilniku tudi rdeča pesa.

Prijala ji je zaradi dobrega okusa, vitaminov, kij jih vsebuje, obenem in nenazadnje je bil vroč in naporen dan. Pesa jo je odžejala. To je bilo, so bili prepričani. Že res, da resnica ni bila pohvale vredna, dobra pa še kako. Ne bo treba naprej skrbeti. Nobenih posledic ne bo, samo obarvana voda, kadar bo mami jedla rdečo peso. Mirno so počakali na rojstvo drugega otroka. Mami bi za spoznanje reje fantka. In rodil se je. Dali so ji ga vsega sluzastega iz trebuha naravnost na njen trebuh. Skoraj zgrozila se je, ker je bil tako podoben moževemu očetu. Enake poteze, star in naguban obraz. Dobro, želela je fantka, toda če zdaj pomisli, bosta imela z Mojco premalo skupnega. Bo že, samo če bo zdrav. Rodil se je dva dneva pred iztekom leta. Sama sta pričakala novo leto v porodnišnici. Niti  objeti in mu želeti srečo, ni mogla. Stopila je na hodnik. Na koncu tega so bile zastekljene sobice z dojenčki. Zdelo se ji je, da je svojega Mateja prepoznala. Ga je res, ne bo nikoli zvedela. Mož in hčerka sta praznovala pri sorodnikih. Mojca je tam rada prespala. Tokrat ne. Želela je z očijem domov, da mu ne bo dolgčas samemu. Naslednji dan bosta sla po bratca in mami v porodnišnico. Bila je vznemirjena kot še nikoli. Kdo bi vedel, koliko noči je prebedela. Ko se se peljali proti domu, ji je mami naročila, naj pazi nanj. Onadva sta bila zadaj. Mojca je prevzela odgovornost resno. Zeblo jo je v prste, skrbelo jo je, zato je malo posteljico tako trdno držali, da so postali členki njenih prstov beli. Mami je opazila. Pobožala jo je in se ji nasmehnila. Z varstvom ni mislila tako resno. Naložila ji je delo samo zato, da bo vesela, ker je koristna. Brez skrbi lahko počiva. Posteljica je trdno nameščena. Če bi vse drugo pocepalo ven, bi se posteljica z dojenčkom niti premaknila ne bi.