Irena Cigale: Andrejeva literarna dejavnost

Andrej je bil dober literat. Domišljijske stvari, ki so se nagibale k znanstveni fantastiki, so ga privlačile. Na literarnih srečanjih in tekmovanjih mladih ustvarjalcev se je dobro uveljavil. Dvakrat se je uvrstil med pet najboljših Uršljanov. Dotlej podobnega primera ni bilo. Kolebal je me zaposlitvijo in pisanjem. Za raziskovalno delo na fakulteti se je odločil. Nekoliko bolj se mu je zdelo obetavno. Zamisli mu ni manjkalo, nekaj je pomenil, čeprav ni bil ravno visok zaslužek. Kot pisec verjetno dolgo ne bi dobil niti evra. Na začetku bi lahko računal samo s čim manjšimi stroški. Od pisanja živeti, je skoraj iluzija.

Naš junak se je torej odpravil na svojo pot, iskat najboljše rešitve. Zavedal se je, da je lepo kdaj pomagati staršem, ni pa njegova dolžnost skrbeti zanje. Poleg tega so bili veliko skupaj tudi potem, ko si je ustvaril družino. Bilo bi hudo narobe, če bi se preveč posvečal staršem.

Počitnice na morju je še vedno največ preživljal v njunem tamkajšnjem stanovanju. Včasih so bili nekaj dni skupaj. Starša sta pomagala v gospodinjstvu in pri delu z otroki.

Zdaj je nastopil ta čas. On in njegova družina so bili tam kot doma. Stanovanje je bilo njihov drugi dom. Otroci so imeli veliko prijateljev. V okolici hiše in na plaži. Njihov smeh in navdušenje sta glasno odmevala, nikogar razposajenost ni motila. Celo v zabavo so jim bile številne naravnost neverjetne domislice in domišljija. Igre so se velikokrat zavlekle do poznega večera.

Tokrat je družinica sedla za mizo v vrtičku. Tisto ob rožmarinu. Tam so povečerjali. Bilo je prijetno toplo, vročina se je polegla, skrbi za ta dan odplavale. Vsak izmed njih se je, ne da bi se tega zavedal, pogosto zazrl v nebo. V vsakomur je tlelo upanje, da bo zagledal Andrejevega Zmajčka.

Tokrat so bila vsa dotedanja neuspešna čakanja nagrajena. Na nebu so videli drobno svetlečo pikico, ki se je spuščala navzdol in se pri tem zdela vse večja. Dolgo se ni zgodilo nič. Že so začeli pospravljati, ko se je Andrej zdrznil. Zaslišal je zvok. Močno ga je spominjal na Zmajčkovega. Obstali so in na Andrejev znak vsi poslušali. Nič. Dolgo nič. Jeli so se norčevati iz očija, a se ni jezil. Verjel je, da je nekaj slišal samo zaradi velike želje. Čez čas se je glas ponovil. Zdelo se je, da je čisto blizu. Nebesno telo je spregovorilo. Andrej se je odzval. Nepopisno so bili srečni, ko so ugotovili, da je Zmajček. Ni za vedno izgubljen. Niso ga mogli videti. Nemara je neprimerno večji, kot je bil v Andrejevem otroštvu. Ne bi se mogel skriti pred ljudmi. Saj ne, da bi se ljudi bal. Vendar bi povzročil strašno zmedo, ne da bi se jih lahko vsaj dotaknil. Njegova stopala bi v hipu naredila veliko škodo. Trudil bi se, to že, ampak drobnih stvari ne bi opazil. Pomahal jim je v pozdrav. Dlje se ne sme zadrževati. Zmanjkuje mu zraku. Za enkrat so na njegovem planetu prepričani, da zmajem ne bo dano stopiti na Zemljo. Veliko več je možnosti, da pridejo ljudje k njim. Že pripravljajo ustrezna okolja. Treba je vedeti, da so taki podvigi zahtevni, nevarni. Poizkusov je prej nič koliko. Neštetokrat prej kaj popravijo. Za njegov polet so porabili ogromno časa. Še sanjalo se mu ni, kako dolgo bo trajalo. Zmajček je postajal nemiren, nestrpen in obupan, preden jim je uspelo. Vrnil se bo. Kmalu. Po Andrejev odgovor, ali želi na njihov planet za krajši čas. To pomeni približno tri mesece. Za enkrat bodo priprave nadaljevali.