Že na osnovni šoli
se je odločil, da bo šel na gimnazijo, po opravljeni maturi na
Fakulteto za računalništvo in informatiko. Študij je dokaj težak.
Zahteva vztrajnost in ure in ure študija. Sprva je šlo. Pozneje se
je naveličal. Nadaljeval je po polžje. Posebno za zadnje tri
preizkuse. En izpit, seminarska naloga, ki naj bi bila uvod v
diplomsko in kajpak diplomo, je odlašal v nedogled. Nekajkrat ga je
odpovedal.
Padla je
samopodoba. Sekiral se je tudi, ker ni našel ustreznega dekleta.
Misleč, da je grd in ga nobena noče, se ni trudil. Punce ga ne
marajo, je bil prepričan. Ob vsem tem ga je skrbela mami. Njena
bolezen, cerebralna paraliza, je napredovala. Vse večji je bil
seznam del, ki jih ni zmogla, vse več padcev in poškodb, kar je
njega in njegovega očeta hudo obremenjevalo. V resnici je bila
nesposobna za samostojno življenje. Videl je tesnobo v njene srcu,
ko je odhajal v Ljubljano študirat. Preselila se je vanj. Ker ni
zmogla več stopnic do svojega stanovanja, je vse pogosteje omenjala,
da se želi preseliti v Ljubljano ali v njeno okolico. V Medvode so
šli. Tam je živela Mojca z družino. Kako prav ji je prišlo, kadar
sta sinova potrebovala varstvo. Fantka sta bila sončka, ki sta
pogrela še tako hladne trenutke v življenja odraslih. Največjo
vrednost je imelo stanovanje. Temeljito ga je bilo treba preurediti,
preden je bila mami zadovoljna. Toda splačalo se je. Urejeno je
tako, da bi ga brez posebnih težav spremenili v dve stanovanji z
ločenima vhodoma. Mami je bila prepričana, da si bo Andrej ustvaril
družino. Če ne za vedno, bo stanovanje ustrezalo dotlej, ko bo
zgradil svoje. Olajšanje, ker so bili spet skupaj, je bilo
neprecenljive vrednosti. Andrej se je sčasoma zaposlil. Ljubše bi
mu bilo ostati doma in skrbeti za mami, mogoče odpreti samostojno
podjetje. Bilo bi lepo. Toda dolgoročno povsem nesprejemljivo. Fant
ne more ostati večen otrok, še manj strežnik. Ne more vreči skozi
okno diplome in ambicij, da bo ustvarjalen, da bo uspešen, da bo
napredoval. Nekaj časa že lahko sanjari in se ukvarja s stvarmi, ki
ga še veselijo. Potem se mora zresniti.
Irena Cigale: Računalničar
Reviewed by Irena Cigale
on
09:40
Rating:
No comments: