Irena Cigale: Še en potepinski Zmajček

Na drugem koncu Zemlje je raziskoval še en zmaj. On je spoznal Mateja in njegovo družino. Pred mnogimi leti. Vedno si jih je želel ponovno videti. Napredek v razvoju in hitrejše plovbe po zraku je izkoristil.

Proti koncu poletja je bila družinica spet ob morju. Toplo vreme jim je podaljšalo dan. Zahajajoče sonce je Matejevo družino privabilo večerjat na vrt. Matej je rekel, da je doslej samo enkrat videl tako lep sončni zaton. To se je zgodilo tistega večera, ko sta se z Manjo odločila, da bosta vedno skupaj. Zaman je pozneje hrepenel po tako čarni lepoti. Pomislil je, da jo je videl drugače, lepše, ker je bil zaljubljen. Za zaljubljence so posebna videnja značilna. Tudi njegova mami je videla bodočega moža v najmodernejših oblačilih in on je bil skoraj nadnaravno očarljiv. Še posebej so bili prav vpadljivo lepi njegovi lasje. V tem je nekaj resnice. Zdaj so sivi, toda gosti, nekoliko valoviti. Da zaljubljenci slišijo še travo rasti, je bil znan rek. Zelo blizu resnice. Sonce je ponujalo svojo najlepšo podobo. Ni ga bilo mogoče zgrešiti, čeprav ga je delček že manjkalo. Njegovi žarki so skrivnostno sijali, prameni, različno dolgi, so bili razporejeni natančno. Simetrično. Zlato rumeni so prehajali v raznobarvne, ob koncu mavrično pisane. Pretikali so se med drevesi, med skalami, malo nižje med na redko posejanimi hišami. Celota je privabljala pogled, ni se ji bilo mogoče upreti. Nič je ne bi moglo skriti. Ko se je temnilo, in so se prižigale prve zvezde, se je podoba počasi, v prav nič manj pravljični obliki umikala. Spreminjala se je iz trenutka v trenutek in za seboj puščala nepozaben spomin. Obetala je tudi naprej lepe in tople dneve. Še več. Dajala jim je slutiti, da bo odslej vse dobro na Zemlji. Ne le za njih. Za vsa živa bitja. Ta večer je vsak dojel vrednote dobrote in sreče, ki jo bo imel vedno dovolj za osrečevanje drugih.

Prepolni so bili čudežnih vtisov, da bi se lotili večerje. Še vedno so napol odprtih ust zrli v nebo. Že res. Sonce se je za ta dan poslovilo, pozdravljale so jih mežikajoče zvezde in zvezdice, blago se je nasmihala privlačna luna.

Naenkrat so zaslišali nenavaden smeh. Glasen, globok in hkrati nežen. Nad njimi so zaplapolala krila. Vsi so pomislili na Zmajčkova, kar bi bilo težko verjetno, vedno je bil daleč stran. Še malo, in že so zagledali velik trebuh, ki je svetlobo povsem zakril. Ponovno so zaslišali glas, ki je bil tako nenavaden, da ga ne bi mogli primerjati z nobenim. Malce, čisto malce je spominjal na kukavičji. Smejal se je in nekaj momljal. Matej ga je prepoznal in odskočil od navdušenja. Res je bil Zmajčkov. Vsi so se ga razveselili, obenem jih je zaskrbelo. Sklenili so, da bodo Mateju dovolili obisk na planetu zmajev. Kaj, če je prišel ponj in ga bo takoj odpeljal? Ne, ni ga hotel odpeljati. Samo po odgovor je prišel. Skoraj vse so pripravili za sprejem. Nekaj nujnih, vendar težkih opravil jih še čaka. Počakali bodo, ali se je Matej odločil njim v dobro. Če se je, bodo vse dokončali prej kot v mesecu dni. Takrat bodo prišli ponj. Zmajček je bil nepopisno vesel, ker bo Matej obiskal njegov planet. Toliko stvari mu mora pokazati. Ustvaril si je družino. Najprej mu bo predstavil to. Še je našteval. Kako so bili veseli, ko jim je rekel, da bodo nekoč lahko prišli vsi. Spomnili so se, da mu je verjetno neudobno takole lebdeti v zraku. Ko bi mu mogli ponuditi stol! Zahahljal se je. Imel je nevidni stol. Udobno mu je bilo. Prešinilo jih je, da se gostom običajno postreže s hrano in pijačo. Kako naj mu oni? Zmajček je priznal, da je lačen in žejen. Ima rešitev, kako mu ponuditi. Na zelo dolgi vrvici, treba je pojasniti, da je bila razdalja vseeno velika, ima privezano vrečo. Spustil jim jo bo, in oni mu jo bodo napolnili z dobrotami. Z odobravanjem so sprejeli ponujeno rešitev. Vreča je pripotovala, napolnili so jo, potresli, da jo je vedel kdaj potegniti, in čakali. Najprej se je vznemirjeno zahvaljeval, hkrati je bilo slišati ropot vrvi, odpiranje, navdušenje in sledilo je glasno cmokanje, na koncu še kolcanje.

Kako so se spodaj smejali! Za ljudi bi bilo neolikano, zmaju niso zamerili. Hitro zatem je začel zmaj neverjetno migati. Da se mu močno mudi, je bilo očitno. Zvedeli so, da je dobil signal iz vesoljskega plovila. Vrniti se mora, sicer bo zmanjkalo gorivo. Poraba je velika celo med počitkom. Na hitro so se dogovorili, kdaj bo prišel po Mateja. Vsem je ustrezalo točno čez štiri tedne. Seveda se bo Matej vkrcal na vrtičku. Najmanj na očeh drugih je. Ni verjetno, da bi kdo opazil. Zmajček jim je pred odhodom vrgel vrečo. Napolnjeno, vendar ne s hrano. Vrgel je kamenje z njegovega planeta. In nekaj nenavadnih rastlin. Tako naj bi si malo predstavljali, kakšen je planet zmajev. Kamenje, kot ga je imenoval, so bili dragi kamni. Niti predstavljal si ni, da so za ljudi dragoceni. In rastline so se oglašale. Tudi tega na Zemlji ni bilo. Matejeva družina je bila osupla. Vse bo za enkrat skrivnost. Ljudem ni mogoče zaupati. Kdo ve, kaj bi se zgodilo njihovi družini. Zaradi pohlepa najmočnejše vrste na njihovem planetu, ni pričakovati nič dobrega. Še najmanj bi utrpeli zaradi kazni. Malo verjetno bi jih dočakalo le to. Začela bi se zasliševanja, grožnje, pretepanja in še mnoge krutosti. Zvedeti bi hoteli, kje jih lahko dobijo več. Torej so jih skrili. Saj ne, da bi si želeli bogastvo, še manj zavisti drugih. Za skupno dobro jih bodo porabili, če bo potrebno. Drugače jim bo ostal lep spomin.