Irena Cigale:Matej v vesolju

Vse za Mateja je bilo pripravljeno. Zdelo se je veliko preveč. Pogovorili so se, kaj v resnici rabi. Kup se je manjšal. Ostal je le kupček. Ko so ga še enkrat pregledali, je ostalo bore malo. Za malo popotniško culico zapuščenega otroka bi zadostovalo. Bližal se je čas odhoda. Objeli in poljubili so se. Močno tesnobo so občutili v prsih, skrbelo jih je, oči so zalile solze. Premišljevali se niso. Upanje, da bo Mateju pri zmajih lepo, je bilo močnejše.

Plovilo je bilo tik pred njimi, pa ga ves čas niso opazili. Šele zdaj, ko so se spuščale stopnice in odprla vrata, so ga zaznali. Smeli so vstopiti in si ga ogledati. Udobno je bilo. V njem je bilo

vse, kar je Matej rabil za raziskovanja. Povezava z domačimi preko mobilnega telefona ni bila vzpostavljena. Domači in Matej so dobili vsak svoj mobilni telefon za sporazumevanje v vesolju. Sprejemanje radijskih in televizijskih poročil je prav tako zahtevalo neprimerno bolj izpopolnjene naprave. Na videz je bilo vse temeljito zapleteno. Učenje pa enostavno. Nihče ni zamudil več kot pol ure. Ob vseh teh novostih je popustil strah, zaupanje ga je nadomestilo. Otroci bi šli zraven. Žal bi se morali za kaj takega neprimerno bolj pripraviti. Za enkrat so dokazali, da zmorejo. Še malo se bodo potrudili in uredili vse za pristanek cele Matejeve družine. Pokazali so jim nekaj kratkih filmov in fotografij svojega planeta. Za enkrat je moralo zadostovati. Zagotovilo, da bodo nekoč vsi člani družine njihovi gostje, je zadostovalo. Ni bilo vzroka za nezaupanje. Še kratek pozdrav in objem. Pa je Marko odletel v vesolje. Oni so gledali za njim, dokler je bilo kaj videti. Še dolgo so se pogovarjali na vrtu. Dogodka niso mogli kar pozabiti in odpihniti. Nikoli ga ne bodo. Dokler Mateja ne bo nazaj, jih bo za spoznanje skrbelo. Samo za spoznanje, kajti medsebojni stik so vzpostavili v nekaj minutah. Ne le glasovni. Tudi video. Torej so se lahko videli kadarkoli so hoteli. Zmaji so določili datum vrnitve. Matej se bo vrnil 25. novembra 2025. leta. Približno dva meseca bo na njihovem planetu. Dovolj, da ga bo dobro spoznal, dovolj da bo delno zvedel o njegovi okolici in o bitjih, ki žive tam. Planeta, naseljenega samo z zmaji, ne poznajo. Naleteli so na mnoge, kjer poleg drugih bitij, celo ljudi, živijo zmaji. Naj ga ne skrbi, so mu rekli. Med seboj se razumejo bolje kot ljudje. Skoraj ne poznajo bolj prepirljivih bitij od ljudi. Začenja se obdobje preobrazbe. Skrajni čas je. Ljudje bodo brez odločnih usmeritev in pomoči uničili svojo vrsto. Matej se je približeval cilju. Ko je pristal, je vzpostavil stik z družino. Spomnil jih je na svojo mami. Njej ne smejo povedati resnice. Pokopala bi jo. Še potem, ko se bo vrnil, jo bo le počasi in previdno seznanjal z vse. Za enkrat naj verjame, da je moral na hitro odpotovati v Avstralijo. Takih potovanj je imel veliko. Verjela je.

Matej se je torej znašel na neznanem planetu. Vse je bilo drugače oblikovano, drugačnih barv, oblik, okusa. Radovednost ga je gnala. Utrujenosti ni čutil. Še zdaleč ni bilo prilagojeno ljudem, razen seveda urejenega dela. Sproti so se dogovarjali za raziskave in v ta namen prej uredili kraje pristanka in bivanja. Čudili so se Mateju. Niso vedeli, da so ljudje tako vedoželjni, hitri, skoraj neutrudljivi. Učili so se. Nič manj kot Matej. Ta, nekoliko nevarna stična točka, je vse veselila. Prav take sopotnike v življenju bi radi poznali. Kako bi šele v tem primeru napredoval razvoj! Rojevali so se prvi, za enkrat znanstveno fantastični načrti. Na obzorju so uresničljivi. Planeta zmajev in ljudi se bosta spremenila. Najprej na duhovnem področju. Dobra, koristna dela, bodo prinesla blaginjo vsem. Hlepenje po neskončnem bogastvu, s katerim ne veš kaj početi, bo izginilo. Nihče ne bo več trpel zaradi pomanjkanja hrane, pitne vode, zdravil, oblačil. Silno preproste spremembe bodo nadvse hitro in samoumevno spreminjale slabo v dobro. Toda zaradi tega ne bo nikomur dolgčas. Vsak bo našel sebi primerno zaposlitev in zadovoljstvo. Lenobno nagnjeni bodo ugotovili, da ji brezdelje ne prinaša sreče. Ne bodo hoteli ostati nepotrebni, čeprav jih ne bo nihče priganjal, jih sramotil in jim odtegoval hrano. Skupno delo jih bo nagradilo s prijateljstvom in ljubeznijo. Ob naravnih in drugih nesrečah bo delo steklo nemudoma in bo nadvse učinkovito. Kako tudi ne. Od blaginje vsakega posameznika bo odvisna blaginja vseh. Kajti z veseljem bodo pomagali, s srcem želeli dobro. Samo tako se načrti uresničujejo, nadgrajujejo, preprečijo nazadovanje. Sreča posameznika postane nesreča za ostale, če se bitja ne spametujejo. Na temeljih medsebojnega razumevanja in ljubezni sloni nadgradnja. V tako urejenih okoliščinah se rojeva zadovoljstvo.

Planeta zmajev in ljudi sta na dobri poti.

Polet je presegal vsa pričakovanja. Pred njegovimi očmi so bili prizori, ki se nobenemu režiserju filma znanstvene fantastike ne bi mogli posrečiti. Presegali so vso domišljijo. Škoda, da se dlje časa ni mogel pomuditi ob čudesih. Kadar se je, so ga najbolj zanimali odnosi med posamezniki. Bitja so bila tako raznovrstna, da se je kmalu navadil na spremembe. Opažal je, da obstajajo planeti, na katerih je le ena vrsta, planeti z manjšim številom različnih, pa tudi planeti mnogih. Ponekod so vsa prijazna, drugod nevarna in mesojeda, pa taka različnih oblik in barv. Ni kazalo soditi po zunanjosti. Planeti z več kopnine so bili najpogostejši. Na nekaterih ni bilo sladkih vod, drugod slanih, našli so se planeti brez voda, brez morij. Ni manjkalo v celoti prekritih z vodami. Opažal je povsem gole in nenaseljene. Gozdnate, ki so premogli le gozdne površine. Zemlja še zdaleč ni bila povsod rjava. Videl je planete modre, vijolične, turkizne, rumene, črne, rdeče barve, vsem ni vedel imena. Pa tudi pisanih ni manjkalo. V celoti pomešanih barv in takih, ki so obsegali kose enake barve. Med njimi ni bilo malo kamnitih. Enako pogosto je bilo navadno kamenje, barvno, kot dragoceni kristali. Nič jim ni pomenilo. Vsako je imelo enako vrednost. Zamislil se je. Zakaj so nekateri kamni in kristali na Zemlji dragocenejši? Ker so redki.

Vendar se mu je zdelo, da tako ločevanje nima nobenega smisla. Zanimivo se mu je zdelo, da se živa bitja, čeprav na videz povsem drugačna med seboj, spoštujejo. Bilo je razumljivo, da je vsako za nekaj bolj usposobljeno. Nikakor niso videli vzroka s podcenjevanje, še manj za sovraštvo in zavist. Na planetih so opravljali različna dela. Zemljanom nepoznana. Temu primerno drugačna so bila orodja, komunikacijska sredstva, starost nebesnih teles. Zemljane bi zlahka lahko uvrstil med slabše razvite. Videl je toliko, da se mu je vrtelo od različnih vtisih. Prvič v življenju se je zavedal, kako zelo malo ve. Saj je verjel Sokratu, ki je rekel, da samo to ve, da nič ne ve. Pa vendar je zanj prej pomenil nič, ali skoraj nič, zdaj resnično nič. Ugotovil je, da mora počivati, nato zbrati misli in ponovno sprejemati. Od tolikih informacij ga je bolela glava. Pojasnila je dobil, toda dogodki so prehitevali. Upočasnili bi, če se ne bi bali, da se bo s tem načrt podrl in njihovo plovilo izgubilo v vesolju. Nekoliko spočit je odprl oči v trenutku, ko je mimo priplulo plovilo v obliki ptice lastovice. Stožilo se mu je po domačih. Rad bi se znašel med njimi, jih objel in poljubil. Žalost je ovila njegov obraz. Ni je bilo mogoče prezreti. Za take stvari so zmaji še posebej občutljivi. Nasploh je njihovo razumevanje in želja pomagati na visoki ravni. Pomagali bi mu, če bi jim povedal, kaj ga teži. Toda spadal je med molčeče ljudi. Iz takih je težko kaj izvleči. Posebno takrat, ko gre za osebne probleme, za katere so prepričani, da bi jih drugi ne razumeli, če pa že, jim ne bi mogli pomagati. Ta primer je zanesljivo te vrste. Sam se je odločil. Dolgo preudarjal. Upošteval, da bo Manjo, dva fantiča in deklico pogrešal. Toda vse bo trajalo le tri mesece. Ni veliko. Hitro bo minilo. V tej hitrosti minevanja se je zmotil. Vsako čakanje ima drugačno dolžino, pa čeprav je gledano z dnevi enako. Ločitev od svojih traja najdlje. On bi tako rad stisnil in objel vse že zdaj. Življenje ga je izučilo, da včasih pomaga, če deliš svoje občutke s prijatelji. Razkril je svojo skrivnost. Ne le, da mu je bilo ob tem lažje. Zmaji so imeli napravo, ki je

prikazovala tridimenzionalno karkoli ali kogarkoli. Kmalu je videl svoje. Govoril je z njimi. Bili so srečni, ker njegova odsotnost s to napravo ne bo popolna. Povsod bodo skupaj. Svetovali in pomagali si bodo. In kar je najvažnejše, vedeli bodo, da so vsi zdravi in na varnem. Obstajalo je celo upanje, da bodo imeli napravo pozneje na Zemlji. Tudi tam je med njimi včasih velika in dolgotrajna razdalja. Poleg tega jim bo Zmajček vedno dosegljiv. Sporazumevali se bodo pogosto, se „videvali“ in videvali.