Dragica Čuk-Novak: Izrečene besede

Veze gobelin, sklanja se nad razpetim platnom in šteje niti, čakam, da me opazi, ne sliši več dobro, že nekaj let ima težave s sluhom, zmanjka ji niti in se ozre:

»O si prišla, poglej bo lep« obrne proti meni okvir z motivom, »za Mirana bo, mu moram kaj naredit, me je imel tako rad, jokal je, ko sem se poročila in šla od doma«.

Oči se ji zasvetijo, ko govori o mojem bratrancu, čaka na to, da pohvalim motiv vzame škarje in odreže nov kos niti.

»Mi boš očistila okna, saj boš nekaj dni tukaj, pa tla malo pomila in zlikala srajce Dušanu, saj bi jaz pa ne morem več. Če bi še lahko tako delala, kot sem včasih, bi redila prašiča, pa mi še kokoši ne pusti pogledati, boste kje padla, pravi, potem bo pa vse narejeno«.

Pogledam na uro, razmišljam o tem, kaj naj skuham za kosilo, zgodaj je še.

»Miran me je imel tako rad, res mu moram nekaj narediti, je bil bolj moj kod od Micke, kar naprej je bil pri meni«.

Šteje niti in veze, gleda vzorec in me ne sliši, zato raje molčim. Boli me, ko pripoveduje o bratrancu o tem, kako ga je vzela v naročje, mene ni nikdar, vsaj spomnim se ne, v naročje sem se kod otrok vedno usedla očetu.

»Boš pogledala v vrt, pa endivijo nasadi, zdaj je že tako velika, da jo lahko, da bova imela solato za jest. Se boš, Dušan ne more vsega, hodi v službo«.

Pogleda me, moj odgovor bere iz ustnic, trikrat ponovim, vidim, da me je razumela.

»Se spomniš, kako je bilo takrat, ko smo šli od Čuka, mati je vzela tisto rdečo skledo, ukazala naj naložijo še njene stvari na voz in šla z nami«.



»Saj je še sedaj pri hiši, vodo smo imeli v njej, dokler ni bilo še vodnjaka, na kašči je, je cela«, v mislih v shrambi poleg kuhinje vidim veliko rdečo emajlirano skledo polno vode in zajemalko, s katero smo zajemali.

»Mati je delala kot, da je vse njeno, sem morala vse znositi na kaščo, če ne mi ne bi imeli kaj za jest, bi vse razdajala žlahti, pa so vsi imeli več, kot mi. Je kar naprej komandirala, je bila navajena pr Čuk, oče pa je rekel, ne poslušaj jo, po svoje naredi. Kar z roko je šla v sladkor in z rokami je pobrala smetano z mleka, pa si ji nisem upala nič reč, tako težko sem jo gledala, da bi si vsaj roke umila, pa si jih je samo ob nedeljah, ko je šla k maši. Tako težko sem jo gledala, da bi si vsaj roke umila«.

Pokimam, pogledam na uro in molčim.

»Ti si najbolj plačala gor, če te bi kam pustil, bi te raztrgal, ne vem zakaj si jim bila tako na poti. Takrat, ko si bila na operaciji, je Barbara pritekla, de te bo mož pustil, de se bo ločil od tebe, pa ni bilo nič res, mešalo se mu je od strahu, da boš umrla. Svojih pa ni videla, so bile noseče, ko so se poročile, tisto pa je bilo vse prav«.

Mama me gleda iznad okvirja, vidi, da sem v mislih nekje drugje in še enkrat ponovi:

»Ti si najbolj plačala gor, pa jim nisi nič hotela, na miru si jih pustila«.

Molčim in zmignem z rameni,boli, še vedno me je strah.