Irena Cigale: Pisan planet (2. del)

Odkar sem govorila z vsemogočno meglico, je bivanje na mojem planetu lepše. Zavedam se, da sta veselje in trpljenje z roko v roki. Skoraj nemogoče ju je ločiti že samo za kratek čas, kaj šele za vedno. Samo naša miselnost lahko delno spremeni počutje. Vtepsti si v glavo, da si samo nesrečen, je večje zlo od nesreče same. In prepričanje, da se imaš lepo, ustvarja radost. Sprijaznjena z novim spoznanjem sem delala z večjo vnemo. Ustvarjala sem si nova in nova zadovoljstva.

Kar prenesem na druge, mi je še dragocenejše. Že samo ureditev bivališča je spremenilo moje razpoloženje. Ustreznejše ležišče, udobnejši stol ob računalniški mizi, preprosta, udobna in meni všečna oblačila. Nisem urejala doma zato, da bi ga razkazovala in se šopirila. Domovi so zasebnost. Nihče jih ne ocenjuje. Nikomur ni mar, kako čisto je. Gre izključno za ustvarjanje sebi prijetnemu, sebi prilagojenemu, najbolje izbranemu za opravila, ki jih kdo opravlja. Zato nikoli ni kopiranja. S pogovori dosežem, da je tudi drugim lepo. Nisem osamljena. Pred mojim stožčastim domom nas je vedno dovolj. Delamo na prostem in si delimo izkušnje, nasvete. Vedenje, da je tu moj planet, ki ga bom nekoč spet zapustila in spoznavala druge svetove, ni zanemarljivo. In moja meglica mi bo pomagala ustvarjati življenje, v katerem bo več radosti kot žalosti. Nikamor se mi ne mudi. Za enkrat mi je dobro. Bivanje tu so nekakšne počitnice. Oddih za telo in duha. Naj le trajajo. Tu je brezskrbno. Zadovoljna sem, čeprav mi je meglica povedala, da pri meni preobrazba ni popolnoma uspela. Moj nemiren duh si bo prej ali slej želel spremembo. Pomagala mi bo, ta moja modra prijateljica. Včasih si pomežikneva. Zavedava se, da je pogovor, čeprav ni vsakodnevnost, obrodil sadove. Začuti, ko me preplavi otožnost in žalost. Približa se mi kot čudežno zdravilo. Dolgo deluje. Vedno znova me napolni z energijo, vedno znova porodi v meni zamisli, ki me navdušujejo. Tako nemirno bitje sem, tako se razlikujem od drugih, ki so mi na videz enaki. Čudim se, ker jim je čisto vseeno, če so neprestano na istem mestu, da nimajo želja po spremembah, jim skok v vodo ne pomeni veliko. Niti pogled na mogočne vršace ne. Vseeno se vsemu temu samo čudim. Niti malo me ne moti, da so drugačni kot jaz. Kaj šele, da bi bila zato žalostna in bi se rada umaknila, se znašla povsem drugje. Dovolj mi je, da me sprejemajo tako kot sem. Da jih ne motim in so radi v moji bližini. Vsi vidimo v tem nek smisel življenja. Dopolnjujemo se in se učimo sprejemanja drugačnosti. Prišel bo dan, ko se bom morala začasno posloviti. Poleteti v drugačen svet. Vendar samo začasno. Tukajšnji prijatelji me bodo počakali. Prišel bo čas, ko bo moja meglica samo za kanček spremenila tukajšnje razmere. In samo malo bo spremenila moje mišljenje. Vse ostalo bom naredila sama. Moja želja bo, da postane ta svet za vedno moj. Skupaj ga bomo dograjevali po svojih željah. Ne dosti. Skoraj popoln je. Verjetno med najpopolnejšimi, če že ne najboljši. Še najbolj verjetno je, da mora to spoznati moja zavest. Potem bodo spremembe namenjene zgolj popestritvi življenja.