Irena Cigale: Pisan planet (1. del)

Kako čudno je. Sploh se ne znajdem. Popolna novost, čeprav ne vem, kako je bilo prej. Vem le, da sem živela na nekem planetu. V prozornem plovilu sem. Drvim v neznano. Ob meni je nekaj bitij. Cevastih in prijaznih. Ne govorijo, vendar jih razumem. Naj se pogledam, mi rečejo. Pomembno je, ker bom čez čas taka kot oni. Ni mi všeč. Po svoje je dobro, ker ničesar ne čutim. Prepričana sem, da sem prej prestajala bolečine in sem bila skoraj negibna. Zdaj skačem, se prekopicujem, uživam v lahkoti. Povedo mi, da bom občasno zaspala. Oni mi bodo pomagali, ker me bodo spremenili v sebi podobno. Ko se prebujam, vedno opažam spremembo na sebi. Prve so bile na vrsti roke. Cevaste so postale. Sledil je trup. Odtlej mi uspavanje ni več potrebno. Spreminjajo delček za delčkom. Nič ne čutim. Plovilo drvi mimo osončij. Planeti so na moč različni. Pristanemo na pisanem, živahnem, skoraj preveč je barv. Ko izstopimo iz plovila in stopimo na planet, je čudovito. Poplesujem naokrog, se dotikam drugih, trčimo skupaj, se obrnemo na glavo in počnemo vse sorte vragolij. Povedo mi, da sem nekoč prav jaz spremenila planet. Zdel se mi je dolgočasen. Vse je bilo enake barve. Barvala sem, drugi so mi sledili. Povem jim, da bomo, če bodo hoteli, spet delali. Barve bodo vesele, pisane, samo površina ene barve bo neprimerno večja. Zdi se jim zabavno. Še mnogo stvari opazim, ki bi jih spremenila. Za začetek ležišča. Res je, da ničesar ne čutim, da je vse dovolj udobno. A vsak bi moral imeti svoje ležišče in rjuha bi vseeno nudila lepše počutje. Začno se dobrodošle spremembe. Bitja so se že malo dolgočasila. Seveda delajo, pravzaprav delamo najrazličnejše stvari. Vseeno nam je, kaj. To določa neko čudno bitje, ki je prav povsod in sproti spreminja obliko. Vidi se, da ve, kaj hoče. In jasno je, da razdeli delo tako, da nam je pogodu in delamo z veseljem. Glasbo imamo vključeno. Čudovito glasbo narave. Vršanje vetrov, žuborenje potokov, šelestenje listja, valovanje valov, ...

Ne vem kaj, toda nekaj mi manjka. Počutim se prazna in izgubljena. Vsako navdušenje traja le kratek čas. Potem je v meni praznina. Tavam brez volje. Ničesar ne najdem, kar bi me razveseljevalo. Vsaj ne za daljši čas. Podobna, pravzaprav prav taka kot drugi sem, in vendar samo na pogled. Moja notranjost ni izpolnjena. Povsod, na vsakem koraku je nad menoj rahla meglica. Prepušča svetlobo in sončne žarke. Vidljivost zaradi nje ni manjša. Ker je vedno tam nekje v bližini, me začenja zanimati. Sprašujem jo, ne da bi od nje pričakovala odgovore. V tem svetu nihče ne govori. Le jaz bi, če bi imela s kom. Kadar sem povsem sama in ne slutim, da bi me kdo opazoval in slišal, to počnem. Zdaj je taka priložnost. Meglici zastavim vprašanje. Na moje veliko presenečenje mi odgovori. Kako sem vesela! Lep čas se pogovarjava o nepomembnih stvareh. Čuti, da bi jo rada vprašala več in si ne upam. Predlaga mi, da se mi bo predstavila. Začne z monologom:


Sem povsod. Vsak prazen kotiček je napolnjen z menoj. Kakor hitro zaznam praznino, jo zasedem. In umaknem se, ko želi na moj prostor kdo drug. Nimam stalne oblike. Neprestano se spreminjam. Ti tega morda ne zaznaš, ker je moja velikost večja, kot si jo lahko predstavlja celo najbolj izpopolnjeno bitje. Vzpostavljam ravnovesje na planetih, v osončjih in v vesoljih. Zelo senzibilna sem. Moram biti in moram nastopiti hitro. Če bi ne bila pozorna, bi magnetizem ne deloval pravilno. Mimogrede bi se kak planet oddaljil od svojega sonca. Vse na njem bi zaledenelo. V takih primerih moram hiteti, da ogrejem in oživim bitja na njem. Podobno tako se mudi, če se planet preveč približa svojemu soncu. Seveda nastopi visoka temperatura, ki je uničujoča. Planet lahko zgori v nekaj sekundah. Včasih se med vrtenjem odcepi od večjega nebesnega telesa del, ki mimogrede trči ob manjši planet. Posledice so katastrofalne, če ne opazim takoj in ne preprečim trka. Planet se zdrobi in tisočeri njegovi delci se izgubijo v vesolju. Verjetno težko verjameš, da sem povsod prisotna, čeprav zgledam na prvi pogled krhka in bi me bil sposoben odpihati vetrič. Ni tako. Trdna sem. Res nimam stalne oblike in morda se sprašuješ, kako lahko sploh delujem. Zelo enostavno. V celoti sem kot ogromni možgani. Vsak moj delček je možganska celica. Nič drugega ne potrebujem. Možgani so, kot veš, pri vsakem bitju najsposobnejši organ. Moji morajo obvladati ogromna prostranstva, zato je vsak del zadolžen za eno. Kadar je potrebno, jih nastopi več skupaj. Tako organizirani obvladajo vesolja, le na ta način je nesreč malo.

Bitja planetov me zaznavajo. Nekatera bolj, druga manj. Obstajajo planeti, na katerih me čutijo vsi, na nekaterih nihče. Ponekod posamezniki nekaj zaznavajo, vendar ne vedo, kam bi to uvrstili. Največkrat odpihnejo razmišljanja in me pripišejo domišljiji. Kjer je podobnih bitij veliko, me ne dojemajo v popolnosti. Zanje sem vseobsegajoča energija, mogoče magnetizem, poimenujejo me Bog. Bogov imajo na tisoče. Predstavljajo si jih v podobah, kakršno imajo sami. V resnici, kot veš, nimam stalne podobe, vendar je za bitja prikladnejše, če me oblikujejo po svojih predstavah. Le tako so sposobni vzpostavljati z menoj nekakšno komunikacijo in zaupanje. Včasih sem malo poredna in eksperimentiram. Tako se je zgodilo na tvojem planetu. Nisem prenesla, da bitja trpijo zaradi bolečin, bolezni, čustvenih pretresov. S preveliko vnemo sem odstranjevala bolečine in pri tem pozabila, da bi kazalo biti pri odstranjevanju čustev previdnejša. Pri tej vnemi sem odstranila vse. Olajšanje, ker ni nikogar nič bolelo, je bilo veliko. Večina se ni zavedala, da sem jim odvzela tudi čustva. Življenje brez navezanosti, prijateljskih stikov, ljubezni, trpljenja zaradi nezgod, sreče ob rojstvih otrok, sreče ob novih izumih, dosežkih, je postalo vsakdan. Povsem sprejemljivo življenje. Ni mi bilo všeč. Zakaj odvzeti veselje? Toda storjenega ne morem popraviti čez noč. Bilo bi enostavneje, če bi vzpostavila vse skupaj na začetno točko. A nočem. Nikoli ta bitja ne bodo čutila bolečin. Drugače bo treba delati. Imam kup načrtov. Uspelo mi bo. Med bitji tega planeta so tudi tebi podobna. Bitja, ki se s pomanjkanjem čustev ne morejo sprijazniti. Ne poznajo jih dobro, vedo, pravzaprav veste, da nekaj obstaja in radi bi prišli uganki do dna. To vas vznemirja, spravlja iz tira, povzroča nezadovoljstvo. Za vas sem uvedla selitev na druge planete. Po moji oceni je tam življenje težko, toda vi hočete okusiti srečo in nesreča. Želite močna čustva. Ne spominjaš se, saj tega nočem, kaj si doživljala drugod. Pošiljala sem te na neznaten planet. Na Zemljo. Doživljala si hude trenutke. Ni manjkalo veselih. Razgibano življenje je na vsak način zate ustreznejše. Monotonosti ne preneseš. Zdaj se moraš odpočiti. Medtem bom razmislila, kje bo tvoja naslednja postaja. Ne bom te prepustila životarjenju. Rada bi ti poiskala kotiček, kjer bo vendarle več veselja kot trpljenja.