Moja vasica (Odlomek)

Otroci v mestih ne vedo, kako lepo se je peljati na vozu, napolnjenem s senom! Mi pa zganjamo tak trušč in tako prešerno razigrani smo, da nam ne kaže povsem zaupati. Meščani ne vedo, kakšen užitek je prekopicevanje in norenje po seniku! Kako se je prijetno sredi popoldneva zaviti na seniku v rjuho in zaspati. Niti sanja se jim ne, kako lepe so igre tam zgoraj! In kako fino je pritoževanje otroka in praskanje od sena popikane kože! Neke vrste tekmovanje, kdo bo poskočnejši in glasnejši. Ko se naveličamo, stečemo na prostost. Medi se sadje v sadovnjakih in nas privablja z vonjem in okusom. Največ je najrazličnejših vrst hrušk in sliv, od jabolk prevladujejo sivke. Posebnega okusa so. V mestih jih ne poznajo. Ni jih mogoče tam kupiti.

Moja vasica je s svojimi domačijami, travniki, polji, pašniki, sadovnjaki in vrtovi najlepši kotiček na Zemlji. Morda bi lahko pogrešali le morje ali pa jezero, reko. Otroci si pomagamo z nekoliko oddaljenim potočkom. Takim, sredi divjine, kamor ne prihaja nihče razen nas. Da se namočiti in ohladiti v pasjih dneh. Plavati pa kajpak ne. Zato pa je narava neokrnjena. Rasejo rastline in živijo živali, ki jih v naši deželi ni več dosti. Z zanimanjem opazujemo dotlej našim očem skrite primerke. Vsak dan prinese novega. Meni je najbolj všeč potočni rak. Pred očmi imam njegovo premikanje nazaj in velike klešče. Tam ob potoku se zadržujemo vse do večera. Nazaj proti domu se prižigajo kresničke. Lovimo jih, jih v stisnjenih dlaneh opazujemo in nato izpustimo. Kako rada bi tekla po travniku in lovila kresničke sama! A sem hvaležna prijateljem, ki mi pomagajo. Samo po sebi je umevno, da me peljejo s seboj povsod, kjer je kaj lepega.

Tam, blizu potočka, je pod cesto zgrajena nenavadna hiša. Iz večjih kamnov. Zelo majhna. Ne morem si predstavljati, da je lahko kdo v njej živel. Mama Angela pride včasih pogledat. Redko ostane več dni. Zdaj živi pri hčerki v oddaljenem mestu. Lepo ji je. Vendar se ji vseeno včasih stoži po preprostem starem domu. Malo potolaži svojo nostalgijo, počisti in se vrne v novi dom. Udobna ni tista hišica, posebno za starejšega človeka, to že mora priznati. Dovoli mi pogledat notri. Samo en, zelo skromno opremljen prostor je. Čudim se, ko mi pripoveduje, da je v njem prebivala prav številčna družina. Poznam nekaj njenih otrok. Prijatelji mojih staršev so. Klicala sem jih kar strici in tete. Samo eden se je preselil v bližnji kraj, drugi so odšli v tujino. Tako skromen dom so morali zapustiti.

Odraščamo. Igre nadomestijo kmečka opravila in šolanje. Moje bolj šolanje. Čeprav je dopisniško, moram večkrat v mesto. In zaradi šibkega zdravja tudi. Terapije, toplice, bolnišnice, morje, me oddaljijo od vasi za vsaj tretjino leta.

Meščani mi niso všeč. Vse jim gre na živce. Kakor hitro smo otroci malo glasnejši, se že pojavi kakšna glava na oknu in razburjeno, s širokimi usti preti. Neka ženska je prav zaripla v obraz in priteče na dvorišče, kadar hitro ne utihnemo in izginemo. Le včasih se zberemo in se ji maščujemo z neusmiljenim zvonjenjem na njen hišni zvonec. V takih okoliščinah ni povezanosti in medsebojne naklonjenosti. Ne med odraslimi, ne v odnosu med otroci. Res, tudi to je nekaj, kar v mestu pogrešam.

Ljudje živijo drug mimo drugega, ničesar ne vedo o sosedih, niti o tistih, ki živijo morda v isti stavbi. Sploh ne bi opazili, če bi se čisto blizu dogajalo kaj hudega. Vsak je sam v množici, ki ga obdaja. Nihče ni deležen toplega pozdrava in pogleda. Nihče ga nikomur ne nameni. Mogoče zleti iz ust malomaren dober dan. Ne tak, ki bi lahko osamljenemu človeku podaril prijazen dan. Kaj šele, da bi ga kdo namenil kmetu, ki se znajde med njimi. Mestni otroci se zmrdujejo nad otroki, ki prihajajo iz vasi. Da neprijetno dišijo po hlevu, da grdo govorijo, trdijo, čeprav ni nič od tega res. Vzvišeni so, nad njimi dvigujejo nosove. Nekateri jih zmerjajo. So nekaj več?! Brez dvoma?! Mene jemljejo drugače. Zanimiva sem, ker sem na invalidskem vozičku. Kadar se šolam v mestu, stanujem tam z mamo in atom. Še dobro se spomnim, kdaj sem se prvič zavedela krivice, ki jo delajo kmečkim otrokom. Za menoj sta sedeli dve Mariji. Obe iz iste vasi. Smrdeči, še najbolj po kislem mleku, govorijo, kajti v vasi je mlekarna. Ura zemljepisa ob koncu šolskega leta je. Profesor je obdelal že celotno učno snov, vsi smo bili izprašani, ocene zaključene. Kot naročeno ozračje za sproščenost, ki pa je bolj spominjalo na razigranost, če ne na predrznost. Nastane nemir, kot mu ni primere. Profesor se znajde. Prične ponovno spraševati. Najprej smo vprašani tisti z odlično oceno. Pojma nimam, o čem je zadnje ure tekla beseda. Mariji, iz preziranja vredne vasi, me rešita. Spretno mi prišepetujeta, pravzaprav bereta iz knjige, da profesor potrdi mojo oceno. Kako neki naj bi bili taki punci manj vredni? V resnici se mi ni treba ravno sekirati. Korektne odnose smo imele že prej. Zdeli sta se mi prijetni, nič manj kot prijateljice iz moje vasi. Podzavestno vem, da so moje korenine vaške. In najbrž nas je takih vaških meščanov veliko.

V gimnaziji je malo boljše. Mogoče zato, ker smo odraslejši, mogoče zato, ker podeželski dijaki prevladujejo, mogoče zato, ker so spoznali, da meščani niso pametnejši. Vseeno se imajo za nekaj več, vseeno pade kakšna pikra na račun podeželja, vseeno se nehote potrudijo, da se med njimi dijaki iz vasi ne počutimo enakovredni.

Zanimivo je, da je tudi ljubezen med meščani in kmeti velika redkost. Najstniki so veliki spogledljivci in iskalci ustreznega partnerja.

Nesmiseln pogled na kmete in na kmečko življenje je prisoten. Tudi med odraslimi. Ponekod. V nezrelih osebah.

Ves čas ohranjam tesne stike z vasico. Tam je moj dom. Za nič na svetu ga ne bi zamenjala. Tam so prijatelji. Ko odraščamo, ni prav veliko časa za zabavo. Delamo z odraslimi. Jaz, kar zmorem. Samo drugačno delo imam. Mamino šiviljstvo me ne veseli. Mama je nestrpna in me nima potrpljenja učiti. Bolj se ujameva s staro mamo. Pomagam ji v gospodinjstvu. Kuhanje mi je v užitek. Še večji peka kruha. Nadvse sem vesela, ko se lotiva pletenk. Ponosna sem. Moje so boljše od njenih. Specialist za preste postanem, za jabolčni in skutni štrudelj.

Zelišča postanejo uporabna za izdelavo domačih mil. Sivkina, žajbljeva, melisina, metina, … Sprva jih delam za domačo uporabo. Pozneje, darilno zavita, za sorodnike, prijatelje, znance. V našo planinsko postojanko pride gospa, ki bi jih rada odkupila in prodala. Zmeniva se za odkupno ceno. Zadovoljna je. Ponudim ji darilno pakirana. Škatlice naredim sama iz trdega papirja. Na dno stresem lesene ostružke. Naredim jih sama. Položim na sredino v prijazen papir zavito milo. Okrasim s posušenim cvetjem vrtnic. Pokrijem s pokrovčkom. Imenitno darilo je. Dobro se prodaja.

Naj omenim, da potrebujem pri takem delu umirjenost in koncentracijo. Pokličem vodnike, energije, prikličem svetlobo in včasih narišem reikijevske znake. Delno verjamem v moč vsega tega. Nesporno dosežem koncentracijo. Kadar sem pozorna, opazim energije v obliki svetlobnega dežja. Včasih bele hobotnice. Še mi stojijo ob strani. Z malo domišljije bi lahko trdila, da vidim angele. Kaj pa krila? Ne opazim jih. Vendar bi bila mogoča, glede na to, da jih imajo vsa bitja in naprave za plovbo po zraku.