Irena Cigale: Življenja (Odlomek)

V ordinaciji sem sama. Zdravilec je šel v mesto. Bolnikom povečini pomagam. Nekaj jih prenaročim, nekaj povabim na ponoven pregled, ko bo zdravilec prisoten. Vajeni so me. Zaupajo mi.

Vstopi vojak. Eleganten. Pozornost vzbudijo njegove globoke oči. Čutim, da me prebirajo, da najdejo sporočila prav iz globine mojega srca. Odkrito me gleda, oči se mu iskrijo. Ni kaj reči. Obraz je prav tako lep, prijazen. Pove, da si je izvinil komolec. Nekomu drugemu bi ga naravnal sam, sebi ne more. Bolj naskrivaj pogledam roko. Nenadoma, ko najmanj pričakuje, ga krepko primem in prizadeti ud naravnam. Prizna, da sam ni tako spreten. In tudi, da mi ni zaupal. Preveč krhka sem se mu zdela. Pove mi še, odkod prihaja. In da je v vojski v sanitetni službi. Posloviva se, toda še vedno ga vidim pred seboj. Še vedno čutim njegov raziskujoči pogled in prijazen obraz. Znova in znova se ujamem, da sem v mislih z njim. Po končanem delu ni nič bolje. Le kako je mogoče, da me je prevzel fant. Nikoli me fantje niso zanimali. Zdaj bi hotela, da bi se vrnil. Ne samo vrnil. Vračal. Postajam zamišljena, raztresena, ne slišim vsega. Spremembo na meni opazijo starši. Ni skrita zdravilcu. Pošali se z mano rekoč, da sem zaljubljena. Rad bi poznal tistega, ki mi je zmedel možgane. Dnevi minevajo. Mojega vojaka ni. Nikoli več ga ne bom videla, pomislim.

Nekega dne me čaka na poti od zdravilca proti domu. Prijetno sem presenečena. Najbrž me izdaja glas. Vem, da je tudi on v zadregi. Vpraša me, če me lahko spremlja do doma. Torej ve, kje sem doma. Je mogoče, da sem tudi jaz naredila nanj poseben vtis? Ne mudi se nama. Pogovarjava se o svoji preteklosti, o starših, o šolanju. Izkaže se, da je njegova družina siromašna. Niso ga mogli poslati v šolo, čeprav je pokazal, da je bister. Samo šolanje v vojski je bilo brezplačno. Ni ga mikalo. Bolj kot ostati doma v revščini, le. Usposobil se je za navadnega vojaka, pozneje je prosil za izpopolnjevanje pri saniteti. Delo mu ugaja. Moti ga samo, da ga lahko kadarkoli premestijo in ni nujno, da bo potem delal pri saniteti. Pred hišnimi vrati se posloviva. Izraziva upanje, da se bodo najine poti še srečale. Samo dva dneva mineta. Moj vojak me tokrat čaka blizu zdravilčeve hiše. In odtlej me vsak dan spremlja domov. Ne razočara me. Kadar ve, da ne bo mogel priti, pove prej. In morda se bo kdaj zgodilo, da bo moral oditi prej, kot me bo lahko obvestil, pojasni.Najina pot spremeni smer. Ljubše se nama je sprehajati po gozdni stezi. Polno rastlin je ob njej. Bister potoček žubori. Petje ptic postaja z ohlajanjem dne glasnejše. Prideva do gozdička. Pravljičen se zdi. In pozneje do jezera, ki je čarobno. Po njem se prevažajo race in labodi. Na njem so lokvanji.

Povečini se pogovarjava. Včasih utihne in nekaj premišljuje. Kadar mu zastane korak, sem vznemirjena. Vem, da bi se mi rad bolj približal. Čakam na ta trenutek in se ga bojim. Pride dan, ko me rahlo prime za roko. Ker se ne upiram, mi jo še bolj stisne. Srce mi razbija, a se ne umaknem. In že ima v svojih dlaneh tudi drugo roko. Ponese ju k ustom in poljubi. Srečna sem. Pot nadaljujeva do jezera. Tam sedeva in si ponovno podava roke. Z roko v roki se vračava. Lepo mi je, kot še nikoli prej. Preplavljajo me občutki sreče. Srce nemirno utripa. Naslednje dneve hodiva z roko v roki, z občutkom, da sva se našla, da bova skupaj vedno srečna. Nekega dne postajajo njegovi koraki vse počasnejši. Premišljuje. Ve, da sem neskončno zavrta glede ljubezni. Ko bi le vedela zakaj? Saj me niso svarili, strašili. Kje pa. Toda ata in mama sta bila strašno pazljiva. Ne vem zakaj, vendar mi nista hotela pokazati, kako rada se imata. Samo naključja so hotela, da sem včasih začutila njuno bližino. Sta se bala, da bi se zato počutila izključena? Zelo čuteča sta bila. Lahko bi bil tu vzrok. Koraki so obotavljivi, začutim nemir njegove roke. Prenaša se name. Polna sem pričakovanj. Bila bi zelo razočarana, če se ne bi zgodilo nič. Tedaj se ustavi, me prime za ramena in močno objame. Privijem se k njemu. Objeta stojiva, zdi se, da se po nama pretaka ista kri. Da dihava skupaj. Po nekaj korakih se ponovno objameva. Lepo nama je. Vse okrog naju se veseli. Ptice prepevajo najlepše pesmi samo nama. Do jezera ne bova prišla. Morala se bova vrniti prej. Odtlej so najine poti iz dneva v dan krajše in iz dneva v dan trajajo dlje, se vračava domov pozneje.

Tako dobro ga že poznam, da prebiram njegove misli. Tokrat vem, da bo najina ljubezen še bolj zažarela. Tesno sva objeta. Skloni glavo in poišče moje ustnice. Vsa trepetam v njegovih rokah in ustnice so trdno zaprte, dokler mi jih nekoliko vsiljivo ne razpre. Malo sram me je, vendar mi ugaja in ne branim se več. Domov se skoraj pritihotapim. Večerno toaleto opravim na hitro, da ne bi naletela na ata ali mamo. Vem, da se na meni pozna doživeto. V postelji se zvijem v klobčič. Nekoliko trepetam, čeprav mi je toplo. Čutim, da moja lica žarijo. Moj dragi se čedalje bolj približuje ordinaciji in domu. Ne odkloni povabila zdravilca, niti mame in ata. Besede stečejo, zadrega odplava. Postane zaželen gost, prijatelj. Sprehodi ostajajo najino veselje, najina dvojina.

Postajam nekoliko nemirna. Iz dneva v dan bolj. Ne vem zakaj, vendar me obhajajo zle slutnje. Pogosto sedeva, se dotikava drug drugega, trepetava od strasti. Odpira se vse več mojih gumbkov na bluzi. Vseeno v meni tiči strah. Zvem, kaj slutim. Slutim približevanje premika vojske. Odhod mojega vojaka. Vesti o vojaških dogodkih to potrdijo. Moj fant se mi ne posmehuje ob izražanju bojazni. Skupaj razmišljava, kako bi se izognila ločitvi, ki bi bila lahko ločitev za vedno. Razmišljamo skupaj. Odločimo se, da bo vojak pobegnil. Seveda moramo biti previdni. Če bi ga odkrili, bi ga čakala smrt. Nekoliko dlje od jezera je prijeten kotiček. Zdravilec je sprva živel tam. Ogledamo si prostor in napravimo načrt za postavitev začasnega doma. Delamo vsi. Hiška je lesena, toda lesene obloge ne prepuščajo toplote. Nikjer ni prepiha. Štedilnik seveda ni lesen. Skrbno je zavarovan, okrog njega so kamnite obloge. Mama in jaz skrbiva za notranjo opremo. Najini so načrti za police, omare, posteljo, mizo, stole. Mama nama da vse, kar ne potrebuje nujno. In postopoma dokupimo manjkajoče. Seveda delamo naskrivaj. Saj ne, da bi bili okrog nas izdajalci, vendar je previdnost najboljša. Na vsak način v vojaškem taboru ne smejo zvedeti, kam je pobegnil vojak. Nihče ne opazi, da prihajam na delo iz druge smeri. Kadar potrebuje zdravilec pomoč močnejše osebe, kot sem jaz, pride moj mož pomagat. Poročila sva se v oddaljenem kraju. Ponoči, z masko, ki naj bi bila nujna zaradi zaščite bolnika. Mož ima veliko dela. Dopolnjuje izdelavo lesenih predmetov, bere, se izobražuje iz zdravilčevih knjig. Največ dela na vrtu. Pridela več zelenjave, kot jo potrebujemo. Mama jo prodaja na tržnici. Občasno gre mož v mesto po semena. Pozna veliko zelenjavnih vrst, ki jih pri nas nimamo. Po nekaterih novih pridelkih je veliko povpraševanje.  Mama prodaja semena. Prav posebno rad ima moj dragi rože. Da jih goji zame, pravi. In res je okolica hiše polna lepega cvetja. Občudovanja vredna je razporeditev. Tudi na okenskih policah in na „ganku“ so rože. Povsod enake. Rdeči nageljni. Cvetje mama prodaja.  In kupujejo sadike in semena. Po končani vojni postane lažje. Prevoz zelenjave in cvetja opravi on. Velikokrat dela pri zdravilcu. Kadar odide zdravilec v mesto, opravljava delo midva. Zelo sva srečna, ko se nama rodi  prvi otrok. Punčka. Doma rodim, mož in zdravilec mi pomagata. Nekaj časa mora delati v ordinaciji zdravilec sam, pozneje se z možem izmenjavava pri delu pri njem. Mož noče, da bi punčka odraščala samo ob meni. Želi, da sam prispeva k njeni vzgoji in želi biti čim več z njo. Vesela sem tega. In punčka ima rada oba. Po treh letih dobiva še sina. Punčka je presrečna. Dela je kajpak še več. Tudi ona je majhna. Zdravilec razume, ne obremenjuje naju več, kot je nujno potrebno. Prav kmalu postane deklica dovolj velika, da jo zanima delo v ordinaciji, da opazuje in se igra s predmeti, ki ji jih ponudi zdravilec. Kupi ji igrače. Ji prinese barvice in liste. Zastarele zdravniške priprava so kajpak za njo najdragocenejše. Seveda morajo biti varne, ker z njimi počne vse sorte. Igra se, da je tudi ona zdravilka. Včasih je pri zdravilcu z menoj, včasih z atom. Ata ji naredi gugalnico zraven treh hiš. Naše, zdravilčeve, pa  tudi mamine in atove. Z njima je rada. Včasih tam prespi. Mamino delo je prav tako posebno in prav tako privlačno. Z njo hodi na tržnico in se igra s sovrstniki, kot sem se jaz nekoč. Kako hitro mineva čas, opažam po njej. Zdi se mi, da sem bila še včeraj punčka, ki spoznava prijatelje in se srečanj vedno bolj veseli. Fantek je priden. Mogoče malo zahtevnejši, kot je bila punčka. Po svoje razumljivo. Mora si priboriti enakovredno mesto v družini. Če ne zna pomagati, bo pač dotlej glasnejši in bolj trmast, da ne bomo nanj pozabili.

Življenje teče dalje. Po ustaljenem redu. Otroka sta zdrava, prav tako mož. Jaz včasih zbolim in vse pogosteje čutim bolečine v kolkih. Imetja imamo ravno prav. Saj si ne zidamo gradov v oblakih. Zaslužimo toliko, da uresničujemo realne želje. Zadovoljna sem. Včasih se zavem, da sem srečna. Pred vsakim spanjem bi si morala reči: „Preživela sem lep in uspešen dan. Dan poln ljubezni.“ Sprašujem se, ali se bom na sedanjo srečo spomnila šele pozneje, ko je ne bo več? Materialnih dobrin ne potrebujem več, kot jih imam. Tesno je bilo le takrat, ko smo gradili novo hišo. Prejšnja je bila pač začasna. Okolica je lepa. Uživam v naravi. Prihajajo obiskovalci. Iz našega studenčka naj bi po legendi tekla zdravilna voda. Umivanje obraza z njo naj bi delovalo pomlajevalno, rane naj bi se celile hitreje, uživanje te vode naj bi odpravljalo notranja obolenja. Ne verjamem. Res pa je, da vsakokrat, ko grem mimo, popijem nekaj vode. Bolj kot karkoli drugega me osveži. Punčka ni nič več punčka. Dekle je. In morala je v šolo. Zdaj so drugi časi, kot so bili takrat, ko sem se šolala jaz. Vsak teden se vidimo. Še malo, pa bo šolar tudi deček.

Moj mir se poruši. Tesnobo čutim, včasih bolečino v prsih. Tako mi je, kot mi je bilo, preden je iz vojaškega tabora pobegnil mož. Opazno postaja. Nestrpna sem, odsotna, otožna, kdaj pa kdaj zadirčna. Ne morem skriti svojih čustev. Razložim odraslim. Naj se pomirim, me tolažijo. Pripravljajo čajne mešanice za sprostitev. Me prepričujejo, da moje razpoloženje ni slutnja ampak trenutna življenjska kriza. Vsak jo kdaj občuti. Bolj malo pomaga, da sem povedala, kako sem zaskrbljena. Bolj malo pomagajo vsi poskusi, da bi me razvedrili. Drobne pozornosti z darilci, izleti.

Zdravilec prav fantalinsko skoči na konja in oddrvi proti mestu. Začutim močno bolečino v prsih. Dopovedujem si, da sem vznemirjena brez potrebe. Naslednji dan naj bi se zdravilec vrnil. Temni se. Vse hitreje postopam, vse hujša je tesnoba. Zaskrbljeni postajajo domači. Sosede obvestimo. Zberejo se, da bi mu šli nasproti in mu po potrebi pomagali. Ko postane pretemno, se odločijo za nadaljevanje iskanja naslednje jutro. Ne morem zaspati. Čakam, da se bo zdanilo. Zgodaj odrinejo na pot. Proti poldnevu se vrnejo. Potrti in brez njega. Prišli so do skal in zaslišali rezgetanje konja. S sprednjima nogama se je dvigoval in brcal po skali. Globoko spodaj so zagledali zdravilca. Malo verjetno je bilo, da je še živ. Obšli so hrib in se dokopali do njega. Pogled je odkril kruto resnico. Zdaj so se vrnili in pripeljali ga bodo domov z vozom. Preprečijo mi, da bi ga pogledala. Ni potrta le naša družina. Vsa okolica žaluje. Toliko dobrega je naredil. Ordinacijo prevzameva po pogrebu z možem. Fantek je z nama ali pri mojih starših. Dobro nama gre. Ljudje zaupajo tudi nama.