Matej Cigale: Cerkev svete Marjete

Cerkev sv. Marjete je prvič omenjena leta gospodovega 1526. V cerkvi najdemo to letnico, a ta ni iz časa nastanka. Verjetno je na tem mestu stala še starejša cerkev, kajti današnja je pozna gotska, sezidana iz kamenja bližnjega porušenega gradu Jeterbenka. Pri sveti Marjeti je značilno, da cerkev in zvonik stojita posebej.

Med njima je bilo namreč veliko brezno, v katerem je prebival mogočen zmaj. Prebivalci so upali, da bo cerkev zmaja pomirila in si ne bo upal zganjati hrupa, da ne bi priklical svetnikov, ki so varovali to cerkev. Zato so od graditeljev zahtevali, da delajo previdno in kar se da tiho.

Učeni možje so se nad zahtevami domačinov zmrdovali, a ubogali so jih. Vsi razen enega izmed vajencev, ki ga je nadvse mikalo, da bi ugotovil, kako globoko je brezno. Zato je nekega dne, ko ga ni nihče opazoval, v brezno vrgel velik kamen in poslušal, koliko časa bo trajalo, preden bo udaril ob dno.

Menda je kar odskočil, ko je namesto da bi slišal udarec kamna ob skalo, zaslišal rohnenje zmaja, ki mu je kamen padel na glavo. Delavci so se razbežali, kar so jih nesle noge, ko je zmaj pomolil svojo rogato glavo iz luknje, domačini pa niso mogli storit drugega, kakor da se poizkušajo pogoditi z zmajem. Po dolgem pregovarjanju so se vendarle zedinili, da jim bo dovolil nadaljevanje gradnje, če mu vsak dan prinesejo sod vina in pitano tele. Če tega ne bodo naredili, bo porušil vse njihove hiše in požgal vsa njihova polja. Kaj jim je bilo storiti, kot da so ga ubogali in upali, da jih bodo svetniki varovali, ko bodo postavili cerkev. A njihovim težavam ni kazalo konca, saj niso mogli prepričati ljudi, da bi gradili cerkev nad zmajevim žrelom, tako so morali dan za dnem hraniti orjaškega zmaja, ki se je pod cerkvijo lepo redil.

Ljudje so se dogovorili, da bo vsak daroval eno tele. V drugi polovici malega srpana pa je prišla vrsta na kajžarja, ki mu je ravno tiste dni poginilo edino tele. Ni vedel, kaj naj naredi. Nenapisano pravilo je bilo, da mora zmaju namesto teleta ponuditi svojo hčer, kar pa revež nikakor ni želel storiti. Tako je zadnjo noč preživljal ob svojem kaminu in razmišljal, kaj mu je storiti, ko je na njegova vrata potrkalo. Dvignil se je in sivega obraza odprl duri. Pred njim je stala utrujena postava pastirice z veliko palico. Reva je prosila kajžarja za prenočišče in ta ji ga ni mogel odreči, čeprav je imel bore malo. Tako je povabil neznanko naprej in ji celo postregel z nekaj kruha in mleka, na koncu pa ji je ponudil skodelo vina, s katerim si je pomagal pri razmišljanju.

Ko sta tako čakala jutra, ko bo moral kajžar odnesti daritev, je kajžar zaupal neznanki svojo zagato.

Ta se je skrivnostno nasmehnila, potem pa svetovala možaku, kako naj stori. Velela mu je, da naj odre tele in ga napolni z živim apnom. To je revež tudi storil, čeprav se je nekoliko bal, kaj se bo zgodilo z vasjo, če zmaj odkrije prevaro.

A odložil je tele in vino pred zmajevo votlino in ta ni nič opazil, ampak je oboje pogoltnil. Uf, kako je zverino začelo žejati! Dvignil se je iz svoje luknje in se odpravil do reke, da se napije. Tedaj je šele začela zver trpeti! Živo apno, gašeno z vodo, je v njegovem trebuhu jelo vreti in zmaj je vedel, da nima več veliko časa. S poslednjimi močmi se je splazil v svojo votlino, medtem pa ves čas stokal in jokal. Zbral je le toliko moči, da je v znak maščevanja s svojim repom podrl zidove cerkve.

Vsi so slavili modrega kajžarja, ki pa ni hotel sprejeti hvale. Povedal je, da mu je vse svetovala neznanka, ki je prišla v njegovo hišo. Vaščani so pohiteli, da bi se neznanki zahvalili, a te ni bilo več v kotu, kjer se je namenila spati. Na njenem mestu je bilo le nekaj členov velike verige. To, in da je bil 20. julij, je dalo meščanom slutiti, da h kajžarju ni prišla navadna pastirica, ampak kar sama svetnica Marjeta.

Prebivalci so tiho zasuli brezno in postavili cerkev nad njo. Verigo, ki jo je pustila za sabo, pa so menda vzidali v temelje, da bo varovala cerkev.