Andrejka Jereb: Benetke (Ciklus Miniature)

Uzrem jih - gondoljerje. Vetrc, ki se meša z vonjem po gnijočih ribah in preperelih lesenih stebrih, me rahlo guga. Potem se pritaji v vlagi. Vlaga, ta  slana vlažnost beneške lagune, je vsepovsod. Močnejša je od gruljenja golobov in udarcev zvona Svetega Marka. Silnejša od želje ostati tu, na tem trgu in prisluhniti njegovim skrivnostim.

Rada imam Benetke. Tam sprehajam ulice, jih rišem ob rob spomina, v Benetkah se smejim, tam se ljubim z neznancem. V lagunah poganjajo najvitkejši trsi. Ko bi mogla počeniti k njihovim koreninam, nihče me ne bi mogel odtrgati od njih. Trsi imajo poseben vonj, podoben ožganemu rilu iz plutovine. Kakor uspavani princi preraščajo laguno.

Benetke so en sam labirint. Nosijo te, varajo te in zapeljujejo, da se izgubljaš kakor Tezej. Potem tavaš po ozkih ulicah v želji, da bi se vrnil na začetek svoje poti in znova zašel.