Andrejka Jereb: Gradbinec (Ciklus Miniature)

Pozabljam,  kako zveni nedelja. Ves teden so pod oknom bobneli gradbeni stroji (osemurna ropotija). V razsutem asfaltu so zazevali jarki. Še en teden pravijo, potem bodo bagerji, rovokopači, teptalci, nakladalci in lopatarji odropotali drugam. Zevajoči jarki bodo pogoltnili  hrup, ko se bo nanje usula zemlja. Vsako jutro bo znova slišati znane zavore avtomobilov, ki brzijo v službo.

Tisto jutro, ko je oktober naostril zobe, je bil delovni dan. Ljudje so se nelagodnih korakov prestopali med grbinami in nasutimi kupi na razriti ulici. Brnenje strojev se je mešalo z zapoznelo sapo uslužbenk, ki so drobile na visokih petah in si nadevale rokavice.

Vsakdanji jutranji pogled skozi okno mi je razkril  nenavaden prizor. Dečka, natovorjena s šolskima torbama, sta se bližala jarku. Njuna koraka sta postajala vedno bolj negotova, oči kot opotekave, so iskale prehod. Se bodo tla izmaknila? me je stisnilo v grlu.

Naenkrat se je iz jame zavihtel delavec gradbenega podjetja, še danes vidim njegovo oranžno delovno obleko in rumeno čelado. Odložil je lopato in se s hrbtom obrnil proti globoki luknji v tleh ter razširil roki. Starec s svojim širokim hrbtom. Mora jima  pregnati strah, jarek je zevajoč in zaščititi ju mora. V tem trenutku ni potreboval besed. Otrokoma je zadoščal njegov močan hrbet, zanesljive so bile njegove vodeče dlani in oči, ki so izžarevale milino ter obraz, ki je izžareval skrb. Tema iz jame je izparela in ropotajoči zobniki bagerja so obmirovali.

V tem trenutku, sem pomislila, se nekje v osrčju prejšnje skupne domovine dva druga dečka odpravljata v šolo in niti ne pomislita na deda, ki v Sloveniji koplje jarke.