Irena Cigale: Alkoholik (7.del)

Pred njo je bil tedenski seminar. Tokrat se je trdno odločila. Ne bo se vrnila domov, če ne bo medtem uredil z zdravnikom vse potrebno za zdravljenje. Otroka je prepustila svojim staršem. Domov se bodo vrnili po ločitvi. Prepričana je bila, da bosta dodeljena otroka njej, prav tako stanovanje. Opazila je, da ima težave tudi v službi, čeprav je na visokem položaju in mu niso mogli hitro do živega. Še nekaj njej v prid. Telefonirala je vsak dan. Na njeno veliko presenečenje je urejal zdravstvene stvari. Zdravnik je prišel k njemu na dom. Na nek način sta bila sodelavca. Dogovorila sta se za hospitalizacijo. Najučinkovitejša je. Pot, da bi se zdravil kot anonimni alkoholik, je pri možu najbrž že povsem zamujena. Čakal bi ga nov poraz, kar je najslabše, kar se lahko zgodi. Še manj verjetno bi mu uspelo samo zdravljenje. Poskusil ni. Premalo je vztrajen, preobčutljiv in trmast. Priznala je, da je računala na ambulantno zdravljenje. Tako bi ji lahko malo pomagal. Služba, otroka in gospodinjstvo, naj omenimo, da je bila šibkega zdravja, so preveč. Toda treba je bilo potrpeti. In tudi odlašati ni kazalo. Že naslednji dan po njeni vrnitvi je odšel v bolnišnico. Nekaj časa obiski niso bili dovoljeni. Pozneje ga je obiskovala vsak dan. Včasih s hčerko. Fantek je bil premajhen. Odpeljala ga je k staršem za tistih nekaj ur. Komaj je zmogla vse. Samo upanje, da bo pozneje dobro, jo je držalo pokonci. Poleg telesnih bolečin so čedalje bolj trpeli živci. Šele zdaj, ko so se stvari malce umirile, je ugotovila, kako skrhani so. Vsaka malenkost jo je iztirila, močno so se ji tresle roke, včasih celo telo, hudi so bili glavoboli, slabo je spala. Tudi ona je rabila zdravniško pomoč. Pomirjevala in uspavala. Občasno je postala tesnoba premočna in presegla je običajno dozo tablet. Če se bi tako nadaljevalo, bi postala naslednji zasvojenec v družini. Le kaj bi bilo lepše, kot enostavno prespati vse težave. Žal samo za njo. Upala je, da ji bo pomagal zdravnik, ki se ukvarja tudi z alternativno medicino. Vendar se mu je zdel njen problem obroben. Vajen je bil bolnikov, ki zaužijejo znatno več zdravil. Zanj je bilo vse tako preprosto in zlahka rešljivo. Hitro je dognala, da ji zapravljanje denarja pri njem ne bo koristilo. Sama se mora spoprijeti s težavo. V tem ima alternativec prav. Treba mu je priznati, da je bil pošten.



Mož se je vrnil domov. Zavedala se je, da je zdravljeni in ne tudi ozdravljen alkoholik. Vsaka malenkost bi ga lahko vrgla iz tira. Pomembno je razumevanje, ljubezen. Pogovori prav tako. Šele zdaj se je zavedala, da sta se medtem oddaljila, da živita drug mimo drugega. Nič ne vesta o težavah v službi, ne moreta si pomagati z nasveti. Njuna svetova sta ločena. Pogovori omejeni na najnujnejše. O alkoholizmu naj bi govorila čim več in čim bolj odkrito. Mož ni bil pripravljen o tem niti črhniti. Preveč da je boleče, preveč ga jezi, da ni poiskal pomoči prej, takrat ko bi večino težav lahko še premagal sam in z njeno pomočjo. Že prej je bil vase zaprt človek, zdaj dvakrat toliko.

Počutila se je nekoristna, nesposobna in neumna. Še sama se je zaprla. Komunikacije skoraj ni bilo več. Niti veseliti se ni znala ob njegovih uspehih in uspehih otrok. Nase ni mislila. Kvečjemu, kaj bi morala narediti bolje. Iz dneva v dan je bila bolj zagrenjena. Iz dneva v dan manj stvari jo je zanimalo. Iz dneva v dan manj je naredila. Dejavnost so ji dodatno preprečevale bolečine. Zdaj je bila ona tisti nekdo, ki prihaja iz službe utrujen, postori najnujnejše in leže v posteljo. Zahteva mir in temo.

Z zaprtimi očmi je iskala svetlobo. Svetlobo v dobesednem in prenesenem pomenu. Tako malo jo je bilo. Potrtost je prizadela družino. Trudili so se, da bi ji ustregli. Predvsem mož je bil pozoren. Nič ni pomagalo. Umrlo je njeno veselje, umrlo zaupanje, umrla radoživost. Imela je dovolj materialnih dobrin. Dovolj možnosti za vse, kar bi si zaželela. Ni znala ceniti tega. Ni znala odpuščati, še manj pozabljati. Živela je v njej neprijaznem in krivičnem svetu. Med ljudmi, ki jim ni mar za sočloveka. Med sovražniki, ki ji ne privoščijo nič dobrega. Gotovo je k temu pripomogla napredujoča bolezen. Hudo jo je jezilo, da je vse manj samostojna, da ne zmore prav dosti. Šla bi v dom upokojencev, pa se je bala, da ji tam ne bi bilo všeč. Za varovane domove ni imela dovolj visoke pokojnine. Zdela se je ukleščena. Nebogljenost jo je uničevala. Želela je občasno ostati sama v enem izmed njihovih domov. Ne zato, ker ni prenesla domačih. Hotela je ugotoviti, ali je tega sposobna. Kako bi se znašla. Samo iz trgovine naj bi ji kdo prinašal stvari. Mogoče dvakrat tedensko. Sin ali mož, v skrajnem primeru prostovoljec za pomoč na domu. Medtem bi dokazovala sebi, da nekaj le zmore in v miru razmišljala. Domači, posebno mož, so se odločno uprli. Predobro so vedeli, da večkrat pade in si ne zna pomagati. Kaj bi bilo v takih primerih? In tako so odlašali s to samo po sebi umevno samostojno življenje za zdrave ljudi. Vse do takrat, ko se je bolezen poslabšala do take mere, da je opustila namero, zavedajoč se, da je prepozno. Mož je bil nadpovprečno razumevajoč. Zgledala sta popoln par. Vendar je oddaljenost med njima ostajala. Ni bilo več prostora za odkrite pogovore in volje za reševanje problemov. Predvsem za bližino. Zatopljena vsak v svoje papirje sta živela vsak v svojem svetu. Umrle so želje po stiku. Tudi telesnem. Strast se je za hipec pojavila ob redkih trenutkih nežnosti. Spraševala se je, zakaj tako redkih. In odgovor je našla v svoji krivdi. V samoobtoževanju. Kako naj bi se ji mož vsiljeval? Saj je imela neprestano hude bolečine. Če drugega ne, hude glavobole. In prebavne motnje pri skoraj nepokretnih ljudeh niso redkost. Želodčne težave že zaradi tablet samoumevne. In naj še enkrat pomislimo na prepad, ki je med parom zazeval v vsej veličini, ko je mož preboleval bolezen.

Je čudno, da je tako hrepeneče iskala svetlobo? V trdih in temnih nočeh je zrla v z zvezdami prekrito nebo. Prava svetloba je nastopila samo redko. In to le za kratek čas, na majhnem koščku neba. Zvezdni utrinek.



Kadar jo je našla, so se pred njo vsiljevala nenavadna bitja. Iz gumijaste cevi so se zdela. Celota. Nikjer šivov in prelomov. Tiho so bila. Njihov način sporazumevanja so bili gibi. Razumela jih je. Razume tako dobro, kot bi jih, če bi se ustno izražali. Povedali so ji, da je ena izmed njih. Poslali so jo na Zemljo. Radi bi ta planet raziskali. Ona bi jim bila v pomoč. Zdela se je drugačna, vedoželjna. Prepričani so bili, da ji bo lepo. Vedela je, da so naredili nekaj narobe. Da so ji namenili drugačno usodo. Nikakor ne usodo nesrečnega človeka na Zemlji. Njihov namen je bil, da se preseli, vsaj za nekaj časa, na prijaznejši planet.
Irena Cigale: Alkoholik (7.del) Irena Cigale: Alkoholik (7.del) Reviewed by Loksorr on 04:49 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.