Irena Cigale: Zmaj (2.del)

Modri zmajček je takoj prišel. Palačinko je ošinil s pogledom. Izjavil je, da ima rad palačinke. Mali se je začudil. Ni mu bilo jasno, kako jih zmaj pozna. Zvedel je, da pozna skoraj vse, kar delajo in imajo ljudje. Uren je. Ni mu težko smukniti v njihova stanovanja. Skrije se v varen kotiček. Posluša in opazuje. Hrano skrivaj, kadar ni nikogar v bližini, poskusi. Palačinke so med najslajšimi jedmi. Mali mu je svojo ponudil. Povedal je, da jo je prinesel zanj in upal, da mu bo všeč. Kako hvaležno ga je zmajček pogledal, bi morali videti. Palačinko je hitro zmazal. Neverjetno hitro. Mali je bil prepričan, da jo bo pojedel po obrokih, ker je tako majhen. Zdaj je spoznal, da zmaj lahko poje naenkrat veliko. Napravi si zaloge. Sploh mu ni treba jesti vsak dan. Po obilnejših obrokih teden dni ne potrebuje hrane.

Matej ga je pogledal. V tem pogledu je bila žalost, kar ni ostalo skrito zmaju. Povprašal ga je, odkod otožen pogled. Mali mu je povedal, da se mu smili, ker je na svetu sam. Niti enega prijatelja svoje vrste nima. Njemu bi se zdelo tako življenje nadvse težko. S seboj bi ga nesel, če bi se dalo. Res ni zmaj, je pa vsaj zanesljiv prijatelj.

Zmaj se mu je nasmehnil. Priznal je, da je silno neprijetno. Rešuje ga upanje. Upanje, da bo nekoč spet med svojimi. Na Zemlji najbrž ne. Na drugem planetu, v drugem osončju. Dobiva signale in sporočila. Zmaji še živijo. Zelo daleč so. Za enkrat ne morejo še pristati na Zemlji. Stike z bitji na njej, jim je dano vzpostaviti. Toda tukajšnja bitja jih ne razumejo. Menijo,da se jim je ob sporočilih in svetlobnih signalih sanjalo, da so imeli privide ali pa so vse skupaj dojeli drugače. V resnici naj bi šlo po njihovem za navaden naravni pojav. Nenavadnost je posledica loma svetlobe, morda piš vetrov in drugih naravnih zvokov. Ljudje delajo poizkuse, o katerih ne obveščajo javnosti. Sateliti, naprave za opazovanje in prisluškovanje, so številni.

Matej se je zamislil. Zbal se je, da bo zmaj nekoč res odpotoval v drugo osončje. Da bo za vedno izgubil novega prijatelja. Solze so stekle po njegovih licih. Zmajev začuden pogled ga je streznil. Sebičen je bil. Bilo bi imenitno, če bi zmaj dobil svoje. Zmaj je opazil spremembo. In pojasnilo je tudi želel. Matej mu je povedal resnico in se obtožil kot sebičnež. Prijatelju smemo želeti le dobro. To je vedel, ravnal je drugače. Zmaj se je nasmehnil. „Ne zamerim ti. To je bilo mogoče pričakovati. Priznam. Slaba lastnost ljudi je. Niste se je še rešili. Prinaša zlo, vendar se ljudje ne znajo braniti proti temu. Nobena izkušnja jim ne pomaga. Zlo vodi v še večje zlo in dobro k boljšemu. Preprosta zakonitost. Redki se je zavedajo. Ti si na dobri poti. Slutil sem, da je tako. Zaupal sem ti in vedno ti bom. Skupaj bova duhovno rasla. Telesno boš tukaj na Zemlji le ti. Moja rast se je po katastrofi ustavila. Spremenilo se je ozračje, izgubil sem elemente, ki nam zmajem omogočajo rast. Zato se veseli, da obstaja zame možnost zaživeti v okolju, kjer se bom dobro počutil, se razvijal in imel prijatelje svoje vrste. To ne pomeni, da ti ne boš več moj prijatelj. Zmaji prijateljstev nikoli ne prekinjajo.“ Matej je bil zadovoljen. Skrbelo gaje le, kako bosta pri tako veliki oddaljenosti komunicirala. Na vsak način bi ga rad še videval. Zmaj je bil prepričan,da so skrbi odveč. Potrudil se bo. Obljublja, da se bosta še videvala,če mu bo uspelo priti med svoje. Zmaji nikoli ne prelomijo obljub. Matej je pomislil, da ne ve, kako je zmaju ime Imena so pomembna. Mora vedeti, kako mu je ime. Zmaj seje zasmejal. Pokadila se je topla sapa, nekoč se bo morda ogenj. Povedal je Mateju, da je njemu ime Zmajček. Mama je že ob rojstvu vedela, da ga čaka prav posebna usoda. Torej mora biti njegovo ime temu primerno. Dolgo je razmišljala. Pomagal ji je oče, pomagali sorodnik. Nič ji ni bilo všeč. Nobeno ime ni označevalo samo in prav njega. Končno se je odločila. Ime mu bo Zmajček. Naj so drugi še tako negodovali in jo prepričevali, da Zmajček ni osebno ime, je vztrajala. Trdila je, da je tako ime nečemu namenjeno. Ne ve čemu. Čas bo pokazal. Njen sin se mora imenovati Zmajček. Nekaj, ne ve kaj, ji tako sporoča. Njena bit sprejema sporočilo v popolnem prepričanju, da je tako prav. Mateju se je zdelo povsem sprejemljivo. Veliko pomeni. On je edini Zmaj je na Zemlji, čeprav drugi ne vedo. Z veseljem ga bo klical Zmajček. Objela sta se in si dala „petko“. Potem sta smuknila v bližnji gozdiček, kjer je veliko zanimivosti, za katere ljudje ne vedo. Zmaj je imel veliko časa za raziskovanje. Matej ne bi verjel, da je mogoče dobiti v neposredni okolici tolikšno bogastvo. Ko bo velik, bo raziskovalec. Če bo le mogoče, ga bo Zmajček usmerjal in mu pri delu pomagal. Ljudje imajo pred nosom zaklade, ki jih niso sposobni videti. Mateju bo to dano. Popoldne, ko se je malce ohladilo, je moral Matej na plažo. Z Zmajčkom sta se dogovorila, da se zvečer spet vidita. Razmišljal je, kaj bosta počela. Ne bi bilo treba. Zmaj je že imel načrt.