Za nadaljevanje študija je
poskrbel čisto sam. Za prošnje, za študentsko naselje, štipendijo, vpis
na fakulteto, za vse denarne stroške v zvezi s tem. Da je izbral študij, ki je
bil finančno najbolj sprejemljiv, je razumljivo. K sreči si je priboril visoko
štipendijo. Z njo je pokril vse stroške in si kupil celo oblačila. Vsak mesec
mu je nekaj ostalo. Hranil je za nakup stvari, ki si jih je želel in niso bile
nujno potrebne. Radio, dober fotoaparat in podobno. Bil je predaleč od doma, da
bi lahko neprestano zahtevali od njega pomoč. Po končani fakulteti je vpisal
magisterij. Opravil ga je prej kot večina njegovih kolegov diplomo. Na
fakulteti si je zagotovil delo, vendar je moral na delavno mesto štipenditorja.
Doslej tega niso zahtevali. Tokrat je podjetje doživljalo krizo. Strokovnjaki
so šli drugam. Štipendistom niso dovolili, razen če vrnejo štipendijo. On si
tega ni mogel privoščiti. Visoka je bila, višja kot običajno, ker so jo
poviševali glede na ocene. Imel je največ desetk. Poleg tega so mu brez čakalne
dobe dodelili stanovanje. Tako je bil spet v bližini staršev. Hoteli so, da
ostane doma in ob službi kmetuje. Za zgled so mu dajali sosede, ki so se vozili
na delo v mesto. Dovolj poguma je zbral in se je uprl. Pomagal je v mejah
razuma.
Njuni stiki so se poglabljali. Postala sta par in se poročila. Spoznala
je njegove starše, ki bi pač želeli kmečko nevesto. Če pa že ne, vsaj vajeno
kmečkih del in močno. Ona je bila daleč od vsega. Njena pomoč se je omejila na
pomoč v gospodinjstvu. Kuhala je dobro.
Konec koncev je moral nekdo skrbeti tudi za to. Ni ostalo dolgo prikrito njenim
očem, da je možev oče alkoholik. Že tako je bil šibak, pogosto bolan, malo je
jedel. Alkohol ga je dodatno izčrpaval. In nikotin tudi. Nikoli, razen med
jedjo, ga ni videla brez cigarete. Greblo jo je. Ni ostala tiho. Opozarjala je
na večjo dovzetnost za bolezni, tudi najhujše. Ne bi se čudila, če bi zbolel na
pljučih ali na grlu. Naletela je na jezo in na upiranje. Mama, drugače izjemno
inteligentna ženska, je trdila, da nekaj
mora imeti za moč. Kako neki za moč, te razvade mu moč jemljejo! Za veselje,
temu bi pogojno lahko pritrdila. Ko je zvečer nalagal z vilami seno na voz, se
je tako majal, da je vedno čakala, kdaj bo padel. Zdaj, ko se je poročila, je
odločno povedala, da ima družina prednost pred nekdanjim domom. Pomoč v mejah
zdravega razuma.
In v mejah zdravega razuma mora imeti njen mož dopust, mora preživeti
nekaj tednov v letu z družino na morju in si privoščiti kakšen izlet ob koncu
tedna. Vseh ne bodo preživljali pri njih. Seveda se je staršem zavihal nos do
neba. Mož ni rekel nobene, samo pritrdil ji je. Nekaj časa po daljšem dopustu
je bilo bolje, da ni prišla zraven. Ko je čutila, da se je jeza pohladila, je z
otrokoma občasno prihajala.
Moževa pomoč staršem je dobila še težjo plat medalje. Udarila jo je
prav tja, kamor se je vedno bala, da jo bo. Pravijo, da z negativnimi mislimi
prikličemo zlo. Zelo verjetno. Njej se je nekajkrat pripetilo podobno. Posebno
takrat, ko je iz čiste jeze in nepremišljenosti komu zaželela slabo. Naj se je
zato to uresničilo, ali pa je bilo bolj verjetno naključje, ni več poskusila. Z
možem sta prihajala k njemu domov kar pogosto. Posebno ob košnji in spravilu
poljskih pridelkov. Ponavadi je kuhala in urejala njun majhen vrtiček. Mož je
opravljal težka dela. Velikokrat sta delala z očetom sama. Opažala je, da vedno
prihajata nazaj nekoliko čudna. „V rožicah.“ Tašča je možu dopuščala alkohol,
vendar mu ga je odmerjala sama. Posebno žganje, ki so ga kuhali doma. Skrivala
ga je na vse konce in kraje, kolikor se je dalo, ga je prodala. Seveda je
pazila, da so bile skrite steklenice vsaka posebej. Ata je imel za to dober
nos. Naj so bila skrivališča še tako dobra, jih je izvohal. In potem je pijačo
ponujal tudi možu. On je bil očitno nagnjen k temu in se je hitro navadil. Vse
bolj čuden je prihajal nazaj. Nekega dne je bilo tako hudo, da se je ob
povratku sredi vožnje uprla in zahtevala, naj ustavi. Kolovratil je namreč sem
in tja. Zahtevala je, naj sede na njen sedež, ona je vozila. Tako jezna in
vznemirjena, da gotovo tudi sama ni bila primerna za vožnjo. Odtlej ni imela
več miru. Mož je vse bolj pil. Prestajala je strahove, ki jih ni mogoče
opisati. Samo doživeti jih moraš, da lahko razumeš.
Irena Cigale: Alkoholik(5.del)
Reviewed by Loksorr
on
04:21
Rating:
No comments: