Irena Cigale: Alkoholik (2.del)

Fantje so drug za drugim postali alkoholiki. Najstarejši sin je bil po srcu dober, nenasilen. Skrbel je za družino. Pil je znatno preveč. Še posebej usodno je postalo potem, ko so odkrili sladkorno bolezen. Nazadnje je dobil gangreno. Odrezali so mu najprej eno, pozneje še drugo nogo. Včasih ga je, zdaj že odraščajoča deklica, obiskala. Bil je nameščen v zgornjem nadstropju, do koder so vodile lesene stopnice. Rada bi bila z njim dlje. Tako osamljen in nesrečen se je zdel. Toda v sobi je bil izjemno neprijeten vonj. Ni zdržala dolgo. Naslednjega brata ni poznala. Umrl je mlad, v partizanih. Nekoliko mlajši je živel v drugi državi. Redko je prihajal domov. Komaj ga je kdaj videla. Njegova žena je povedala, da veliko pije. Z leti se je alkoholizem stopnjeval. Ciroza jeter je napredovala. Zdravniki so mu povedali, da bo kmalu umrl. Dva meseca življenja so mu še obetali. Žena je prišla domov in sklicala vse sorodnike. Novica je odrasle prizadela. Pomagati ni mogel nihče. Čez čas je prišel v domovino sam. Prav vse sorodnike je obiskal. Vsakemu je prinesel darilo. Ne le njemu, vsem članom družine. Njej zelo lično peresnico, ker je bila že šolarka. Vsi sorodniki po vrsti so menili, da je njegova žena pretiravala in naredila nepotreben preplah. Žal ni bilo tako. Kmalu za tem je prispel telegram z obvestilom o njegovi smrti. Najbolj je poznala strica, ki je stanoval v bližnjem kraju. Po poklicu je bil trgovec. Njegova hčerka je bila njenih let. Včasih je bila za kak teden na počitnicah pri njej. Z atom sta rada zvrnila kozarček ali dva. Ni bilo strah vzbujajoče. Za ata se ni zdelo, dolgo je že abstiniral. Pa vendar. Malo po malo in bolezen se je vračala. Za strica je bila usodna ženina smrt. Sproti je porabil ves denar. Vse pogosteje je popival. Hodil je k sosedom prosit vino. Pozneje je denar zanj priberačil na ulici. Sestrična mu je uredila stanovanje v svoji hiši. Upala je, da ga bo tako vsaj malo obvarovala. Zaposlila ga je z obdelovanjem vrta, kar je rad delal, in z likanjem. Toda ni šlo dolgo. Do gostilne je bilo predaleč in sestričnin mož je bil značajsko težak. Preselil se je nazaj na svoj dom. Pogubno življenje se je nadaljevalo in stopnjevalo. Dokončno je opustil vse dejavnosti. Bil je namreč vnet planinec in gasilec prostovoljec, najraje je pel v pevskem zboru, ki je gostoval na vseh koncih in krajih, tudi pri zamejskih Slovencih. Zvečer so ga morali naravnost vreči pred vrata gostilne. Pogosto je tam obležal in prespal. Postopoma je opravljal vse potrebe v hlače. Ljudje so se ga izogibali, ker je smrdel. Drek je prilezel po nogi in po hlačnici do čevljev. Sestrična ga je očistila. Sreča je bila, kadar se mu je to zgodilo vsaj doma.


Najmlajši je bil njen ata. Ob vseh alkoholikih v svoji in mamini družini, je alkoholizem dolgo sovražil. Ostro je nastopil ob pogovoru, če to lahko imenujemo pogovor, s sorodnikom alkoholikom. In vendar. Bolezni je sčasoma podlegel sam. Zato je vedno trdila, da je alkoholizem bolezen in da se podeduje. Ata je začel torej spet resno piti in kot vemo, je bil krut alkoholik. Najhuje je bilo v obdobju, ko je imela sama veliko skrbi in malo časa. Domov je prihajala morda enkrat tedensko. Opažala je spremembe. Opozarjala njega, sestro in mamo. Kot vsak alkoholik, se je ata branil. Nemalokrat jo je grdo nadrl. V sestri in mami ni dobila podpore. Sestra je molčala. Mama ga je branila. Češ, saj se ne zapleta, ni tako hudo, pretirava. Bila je prepričana, da bo nastopila ciroza jeter in kdo ve, kaj še vse. Rekla je mami, naj pregleda garažo, naj stopi v drvarnico. Tam ima ata gotovo skrito pijačo. Sama ni zahtevala ključev. Ni potrebovala potrdila. Nekega dne je nakupoval pred njo. Ni je opazil v trgovini. Ker je bil naglušen, ga ni klicala. Po nakupih je zavil v bife. Počutila se je, kot da bi ji kdo porinil nož v srce. Bila je prepričana, da pije naskrivaj, ker noče zapravljati še več denarja. Poleg tega se je štelo, da ima mama vse pod kontrolo. Vedno je preračunavala in spremljala cene, denar je preštevala, si zapisovala dvige na banki in izdatke. Pa jo je vseeno prelisičil. Izjemno iznajdljivi so alkoholiki. Odtlej je bila še bolj pozorna in še bolj je sitnarila. Sploh mu ni bilo treba odpreti ust, da bi vedela, koliko je ura. Dovolj zgovoren je bil pogled na držo njegovih nog med sedenjem. Pod vplivom alkohola jih je v kolkih neverjetno razširil. V trenutku je postala jezna, zadirčna, prepirljiva. Tako daleč je šlo, da se je ob takem pogledu nanj samo obrnila in ju z mamo zapustila. Potiho in kadar je bil trezen, je vedel, da ne pretirava. Trma mu je pomagala. Pred mnogimi leti mu je tudi, ko je prekinil s kajenjem. Ni se ambulantno zdravil, ni šel na zdravljenje v bolnišnico. Uspelo mu je. Popoln abstinent je bil potem še najmanj deset let. Kako je premagoval abstinenčno krizo, ni vedela. Sigurno je bilo težko, a je znal skrivati tudi to.



Med odraščanjem je povsod naletela na alkoholike. Poleg ožjih sorodnikov so z alkoholom živeli nekoliko oddaljeni. Bratranci in znanci njenih staršev. Povečini so vseeno skrbeli za družino in vsaj nasilni niso bili. Omembe vredni so bili sosedi. Eden izmed njih je živel sam. Velikokrat je strahovito kričal. Iz stanovanja se je slišalo ropotanje. Ni razumela, kaj vpije. Odrasli so rekli, da na sovražnike med drugo svetovno vojno. Priključil se je partizanom, ko mu je bilo 15 let. Nedvomno je doživel veliko hudega. Ob hudih napadih ga je obiskal ata. Obvestil je zdravstveno osebje, ker je bil mož neprišteven, ves poškodovan, nevaren predvsem sebi. Nekaj časa je bil v psihiatrični bolnici. Sledil je relativno dolg mir. Zgodba se je ponavljala. Včasih ga dolgo ni bilo na spregled. Ata je posredoval tudi v takih primerih. Dobili so ga v poraznih stanjih. Bil je pravi čudež, da je doživel sorazmerno visoko starost. Ciroza jeter je bila huda.

Nek atov bratranec je dolgo umiral. Alkohol je povsem uničil njegovo zdravje. Ne le jetra. Vse po vrsti. Nazadnje je obležal. Pljuval je kri. Najbolj je trpel, ker ni smel piti vina. Potil se je in tresel, padal v nezavest. Zdravnik mu je dovolil malo terana. Ata mu ga je, kadar ga je obiskal, prinesel. Dal ga je ženi, da ga je pravilno odmerjala. Obenem je bilo, ko se je njegovo življenje iztekalo, edino, kar je še zaužil.

Nič bolje ni bilo v maminem sorodstvu. Mamin ata, njen očka, je bil dober in zelo delaven. Ukvarjal se je z vsem mogočim in njegova domačija je bila najbolj bogata v vasi. Ob vseh opravilih si je prav on vzel za njo v njenem otroštvu največ časa. Dajal ji je gozdne sadeže, ji kupoval sladkarije, se z njo igral in pogovarjal. Najraje je imela njega. Dovolil ji je več kot ostali odrasli. Potepanje z vrstniki, naskrivaj ji je dajal mesnine – pršut in salamo, nikoli ji ni zameril, če je šla k stari mami, atovi mami. Ni vedela, zakaj je šlo vsem drugim to v nos. Res je bila revna, toda za njo je skrbela in v njeni družbi je bila povsem varna. Očkova edina razvada in rekli bi tudi edina sprostitev, je bil klepet s krajani za gostilniško mizo. Vedno se je smejal. Če že ne glasno, je bil nasmejan njegov obraz. Seveda je v takih primerih tudi sam hitro polnil in praznil kozarce. Stara mama je pihala kot lokomotiva in tiho godrnjala in ga priganjala. Pravo jezo je lahko pokazala šele potem, ko so gostje odšli. Očka se je tudi v takih primerih zasmejal, zamahnil z roko in se umaknil. Težko je postalo pozneje, ko je pil vino in žgane pijače sam. Težko delo je zahtevalo zbranega človeka. Opozorila niso zalegla. Bilo ji je komaj pet let, ko se je smrtno ponesrečil in jo zapustil. Odtlej vasica njenih staršev ni bila več prijazna. Njena hrepenenja, da bi bila čim večkrat tam, so skopnela.


Irena Cigale: Alkoholik (2.del) Irena Cigale: Alkoholik (2.del) Reviewed by Loksorr on 03:46 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.