Slabo se počutim. Nič me ne zanima. Ne morem se ukvarjati s slikanjem. Vse dlje posedam in poležavam v svojem kotičku. Včasih me obiščejo gumenjaki. „Čas bo, da se preseliš drugam,“ mi pravijo. Nekega dne pripluje prozorno plovilo. Naložijo me vanj. Prostorno je. V njem je kar nekaj zanimivih naprav, ki naj bi mi krajšale čas. Imam štiri spremljevalce. Pojasnijo mi, da bom odpotovala na zelo oddaljen planet. Zemlja se imenuje. Pokažejo mi bitja, ki živijo na njem. Rastline in živali. Najbolj so razvita bitja, ki se imenujejo ljudje. Eno izmed teh bom. Podobo bom izbrala sama, oni bodo med poletom opravili spremembe. Neskončno podob me bega. Saj ne, da bi me posebno mikala zunanja podoba, pa vendar izbiram med lepšimi ženskami. Ko jih nekaj izberem, želim vedeti, kaj delajo, kakšne so njihove duše in kakšno srce. Hočem biti koristna in dobra. Pojasnilo, da bo lahko moja notranjost drugačna kot je notranjost žensk na slikah, mi ne zadostuje. Zunanji videz, sem prepričana, je sposoben privlačiti ljudi, kakršne človek potrebuje. In zunanji videz vseeno vpliva na ravnanje osebe, čeprav ji je vloga vnaprej določena. Po mojih željah me uredijo. Nisem posebno izbirčna, nočem biti lepotica. Samo lasje, ti so zame pomembni. Glede na slike, so mogoče vse barve, dolžine, pričeske. Izberem dolge, rahlo nakodrane, pri barvi se kar ne morem odločiti. Nič ne pomaga, ko mi razlagajo, da si na Zemlji ženske lase barvajo in so pač raznolase. Jaz hočem stalno barvo. Po dolgem premisleku izberem vijoličasto. Ne kar neko vijoličasto. Moja ni barva vijolice ali ciklame. Prav posebna je. Vijoličasti odtenki se prelivajo, spreminjajo. Kot bi jih gledal nekdo s prav posebnimi, morda umetniškimi očmi. Barva, ki obstaja v naravi, a se pojavlja le za kratek čaš, ob sončnem zahodu in posebnem razpoloženju. Všeč sem si. Pomembno je. Ljudje, ki so zadovoljni sami s seboj, se bolj cenijo in so zato uspešnejši.
Na Zemlji pristanem zadovoljna, ne bojim se življenja na njej, ne bojim se, da ne bi uspela in si ne bi znala ustvariti sreče. Seveda si moram izbrati starše. In ti morajo biti veseli, ustvarjalni, srečni. Ne hitim. Tako dolgo izbiram, da postanejo spremljevalci nestrpni in se bojijo, da bom začela rasti. Zdaj me je komaj za palec. Priganjanje ne zaleže kaj dosti. Prepričana sem, da bo izbira staršev v veliki meri krojila mojo usodo. Dokler, dokler ne najdem ženske, ki ustvarja iz gline. Navadne, uporabne stvari, bi lahko kdo pomislil. Saj so res. Glineni lončki, skodelice, vaze, pekači, majolke, okraski za na stene, piščalke, podobe rastlin in živali. Toda vsak izdelek je unikaten. Vsak ima njen pridih. Na vsakem je vzorec nečesa njej dragega. Poleg tega ureja botanični vrt. Neguje ga, čuti se, kako rastline skupaj z njo dihajo. Večere preživlja ob knjigah in tudi sama piše. Največ o doživljanju narave. Njen mož je prijazen. Vzpodbuja jo in ji poišče vse, kar potrebuje. Pozoren in ljubeč je. Njegovi interesi so drugod. Njega zanima tehnika. Vodi industrijsko podjetje. Prednost daje raziskavam in inovacijam. Oba pa, kar se mi zdi odločilno, si želita otroka. Odločim se, da bom njuna.
Že pred rojstvom vem, da mi bo pri njima lepo. Pogovarjata se z menoj in delata načrte. Slišim, kako mi skupaj izbirata vse potrebno za novorojenčka. Komaj čakam, da se bom rodila. Ko pride ta dan, se z mamo namučiva in ata je čisto iz sebe. Zraven je, da bi pomagal, pa je bolj v napoto. Nerodno se opravičuje. Nekoliko lažje mu je, ko mu povedo, da je tako skoraj vedno. Očetje izgubijo glavo in so sami sebi odveč. Je pa lepo, ko vidijo, kako pride njihov otrok na svet. Še bolj prijetno je otroku v objemu ljubečih rok. In res je ata ves blažen. Mama me ima v naročju le kratek hip. Utrujena je. Ata pa, ko me uredijo in pregledajo, če sem zdrava, me pestuje še dolgo po tem, ko že trdno zaspim v varnem naročju. Dopust si vzame, da bo mami pomagal pri negi. Če odmislim dojenje, skrbi zame toliko kot mama. Pozneje, ko spet hodi delat, prihaja domov kolikor je mogoče zgodaj. Takrat bi rad nadomestil čas, ko ga ni bilo. In prav vse hoče vedeti, kar se je tistega dne dogajalo. Posebno natančno mu mora mama povedati, kaj je rekla in svetovala babica. Kadar je na vrsti zdravniški pregled, vzame dopust. Veseli se vsakega mojega napredka. Samo prvih šest mesecev so človeški dojenčki manj dejavni. Potem se začno plaziti, dvigovati ob pohištvu, tu so prvi koraki, prvi zobje, prve besede, prve trme in vse kar še spada zraven. Jaz nisem nič drugačna, čeprav se zdim svojim staršem izjemna.
Odraščam v prijetnem okolju. Starši mi nudita vse. Učijo me tudi, da vsaka moja želja ne more biti ukaz. Vendar me zaščitijo pred vsem slabim, tudi pred slabimi vestmi. Nekako ovita v vato spoznavam skrivnosti sveta. Približajo mi naravo. Ata mi želi predstaviti širše bližnje okolje. Hribe in doline, gozdove, planine, jezera, morje. Mamo mika v svet. Spoznala bi rada neznane dežele. Videla Pariz in London, šla v afriško puščavo, med Indijance in Indijce, videla Kitajski zid, Rdeči trg, Amazonko, … „Nekoč,“ pravi ata. „Zdaj je najina hčerka premajhna. Naj najprej spozna bisere naše domovine. Slovenije. Pozneje cele naše zemljineEvrope.“ Mama me uči opazovati drobne stvari, take, ki so očem nevidne, če jim ne posvetimo posebno pozornost. Obliko listja, cvetove, prave čudeže narave. Majhne, na videz nepomembne živali. Opazujeva pod mikroskopom. Nekega dne mi da na mikroskopsko steklo mrest. Nikoli ne bom pozabila čarnega in spreminjajočega se pogleda. Šolska leta potekajo brez posebnosti. Skrbna in dobra učenka sem. Že res. Pri nobenem predmetu ne izstopam, za vse sem približno enako nadarjena. Pred študijsko odločitvijo je to prej ovira kot prednost. Odločim se za medicino. Združuje mojo ljubezen do narave, do ljudi in še posebej do otrok. Poklicno se bom ukvarjala predvsem s slednjimi.
Sem običajno dekle. Fantje zanimajo tudi mene. Toda dolgo ne srečam pravega. Skoraj vsi sošolci in sošolke imajo svoje izbrance. Ne bi rada ostala sama, ampak nič ne kaže, da bom koga našla. Preponosna sem, da bi pokazala, če mi kdo ugaja. Bojim se osmešiti. Fantje so pa spet čudni tepci. In pri vsakem me kaj moti. Eden preveč, drugi premalo govori. Kadilci smrdijo. Če opazim, da kdo rad pije alkoholne pijače, me kar odnese stran. Neurejeni mi niso všeč, preveč poštirkani tudi ne. Še manj bahači. Prepametni in polni sebe se mi zdijo smotkoti, zabiti pa itak. In če so se odločili za meni brezvezen poklic, odpadejo. Zunanjost ne igra posebne vloge, čisto brez točk ni. Zmanjkuje privlačnih izbir. Prepočasna sem. Nekega dne klepetamo v krogu v avli gimnazije. Kdo bi vedel, zakaj smo tako razposajeni. Niti šolski zvonec nas ne spravi narazen. Med prisotnimi je fant, ki sem ga že večkrat srečala. Skromen in tih je. Najina para oči se srečata in prilepita. Običajna para oči, barva brez izrazitega odtenka, vendar topla. Pogleda nevsiljiva in prav tako topla. Nekaj domačega in vrednega zaupanja je v teh očeh. Imam občutek, da jih poznam, da ves čas bdijo ob meni. Brez zadržkov, brez bojazni in zadrege bi lahko govorila s tem fantom. Na zunaj v ničemer ne izstopa. Prijeten, prijazen obraz kot stotine drugih. Poteze pa vzbujajo zaupanje. Je eleganten, srednje velikosti. Povprečen. Zame privlačnejši. Odtlej se na hodnikih srečujeva večkrat. Morda namenoma ubirava podobne poti? In ne greva mimo drugega kot popolna neznanca. Pozdraviva se. Pozneje izmenjava besedo ali dve, še pozneje več besed. Zmeniva se za daljši klepet v kavarni, za skupen ogled filma, spoznavava interese drug drugega. Skoraj neopazno postajava fant in dekle. Kar tako, mimogrede pride dan, ko spoznava starše. Še prej kot ugotoviva sama, naju drugi proglasijo za par. In par ostaneva v študentskih letih. Iz dneva v dan sva bolj prepričana, da nočeva nikoli narazen. Da ima za naju samo skupna nadaljnja pot smisel. Tako usklajena in enakovredna sva, razumevajoča. Težko bi v življenju našla partnerja, ki bi mi bolj ustrezal. Za zakonsko zvezo se odločiva še pred končanim študijem. Kot pripravnika sva slabo plačana, vendar želiva živeti na svoje. Najameva stanovanje pri privatniku, kar naju stane polovico vseh dohodkov. Vsak dinar je dragocen. Vsak nakup preračunan. Ne jemljeva denarne pomoči staršev. Delček stanovanja začasno bi, vendar živijo starši v oddaljenem kraju. K sreči čas hitro mineva in midva napredujeva. Stanovanjsko posojilo dobiva. Mesečni obroki so nižji od prejšnje najemnine, pa še najino bo čez leta. Pripravniški rok se najprej izteče njemu, pozneje meni. Dostopne so nama najnujnejše stvari in tudi kakšen priboljšek. Prišel je čas, ko si lahko omisliva družina. Oba imava rada otroke, zato jih nestrpno pričakujeva. Deklica se nama rodi prva. Ljubka in nežna. Mogoče malo preobčutljiva, zaradi tega je veliko težav, ko se moj porodniški dopust konča. Njej in meni se trga srce, ko jo peljem v varstvo. Po treh letih pokuka v svet deček. Droban, toda borec. Kmalu postane pravi korenjak. Pri njem se porodniški dopust podaljša na osem mescev. Za hčerko je trajal le tri. Hčerka je srečna. Ima tako želenega bratca, pa še pri meni je naslednjih osem mesecev. Oba sta pridna, nezahtevna, predvsem pa ljubka in domiselna. Vsak dan nama z možem postrežeta s prijetnim presenečenjem, z revolucionarnim podvigom. Živahna sta, da je veselje. Zdi se, da bi že zdaj lahko osvojila Triglav. Nič ne rečem. Uživam, ko ju opazujem in spremljam napredek. Obenem pa je moje delo od sile zahtevno. Oddahnem se, ko pride mož iz službe ali pa na obisk kdo od sorodnikov. Razbremeni me. Ni mi treba skrbeti za vse hkrati, premislim lahko, v miru delam in ga ne polomim zaradi površnosti. Tu udarec, tam praska, opeklina, grd padec. Običajne stvari, ki me spravijo v skrbi, se zaradi njih obdolžujem in se imam za nesposobno.
Toda vse prehitro rasteta. Minevajo leta. Hčerka konča osnovno in srednjo šolo. Na fakulteti se odlikuje. Pravo doštudira v izjemno kratkem času. Sledi sodniški izpit, zaposlitev, izbira življenjskega sopotnika. Čez čas rojstvo prvega, nato drugega otroka. Kako rada ju imam. Sin je občutljiva dušica. Mogoče malce preveč navezana name. Premalo samostojna, ker mu z možem v vsem ustreževa in mu popuščava. Vem, ne delam prav, toda drugače ne znam. Mama pravi, da se mi bo maščevalo. Tega ne verjamem. Skrbi me le, da mu tako škodujem. Toda problemov nima. Šolski uspeh ni tako blesteč kot pri hčerki, vendar dovolj, da opravi uspešno osnovno in srednjo šolo, dovolj, da se lahko vpiše na želeno fakulteto. Računalničar je. Obenem uspešno piše, vendar se odloči, da bo nadaljeval z računalništvom. Na vrsti je doktorat. Razmišljam, da mi mladost uhaja, da je nastopila jesen življenja. Otroka me ne potrebujeta toliko, zdaj so na vrsti vnuki. Nastopil je čas, ki ga moram, pravzaprav morava z možem izkoristiti predvsem zase.
Radosti življenja so drobne stvari. Sprejemamo jih, kadar smo tega sposobni. Nekateri nikoli. Škoda. Povsem dosegljive so vsem. Danes me je prebudil sončen, prelep jesenski dan. Sem v brunarici sredi gozda. Misli mi uhajajo na dan pred mnogimi leti. Namenila sem ga izletu na Tolminsko. Hotela sem posrkati vse, kar mi jesenski dan na tem koncu naše dežele ponuja. In zgodilo se je, da sem ob poti, ki se vijuga ob šumeči in poskakujoči reki Idrijci videla več, kot na vseh dosedanjih poteh vzdolž nje. Odpravili smo se že zjutraj, ko je sonce pošiljalo prve žarke in pozlatilo gozdno pokrajino ob vodi. Prevladovala je rjava barva listja dreves. Dolgčas, bi morda kdo pomislil. Kako le? Bilo je na stotine odtenkov te barve, ki jim je sonce dodajalo poseben lesk. Posejana, zdelo se je prav premišljeno, so med njimi žarela drevesa z rdečimi listi. Čudila sem se, da doslej tega nisem videla. Bolj redka so bila drevesa z rumenimi listi. Zame novo odkritje. Zdela so se kot mlada, vilinska dekleta. Polna življenja in vedrine. Ko smo se vračali, sem hrepenela po teh pogledih. Bilo je še lepše. Zahajajoče sonce je pošiljalo svoje poslednje žarke. Tokrat je barvam dodalo nešteto odtenkov vijolične.
Odtlej sem pozornejša na lepote narave. Hrepeneče pričakujem spomladanske in jesenske dneve. Vsak dan je drugačen. Vsak skriva zaklade.
Letošnja jesen se ni prikradla počasi, kot je njena navada. Ni dovoljevala, da bi se moje oči napasle vsakodnevnega preoblačenja, da bi se napile nove lepote in bile pripravljene na sprejemanje čudes. Le kam se ji je tako mudilo? Je bilo v resnici vendarle čisto običajno in je bil le moj tok življenja spremenjen? Vsakokratni pogled skozi okno me je potrdil v prepričanju, da prihaja z dolgimi, odločnimi koraki. Morda bo pa taka tudi moja jesen življenja?
Tega dne sem odprla polkne nekoliko pozneje. V notranjost sobe je prodrla mogočna, slepeča svetloba in toplota oktobrskega dne. Toplota, ki pogreje tudi notranjost človekove biti, sem pomislila. Pred menoj se je odpiral pogled na razkošje jesenskih barv. Čudovit pogled, sem si rekla, ki ga lahko dojamem le sredi gozda. Toplota, ki zažari v svoji polnosti samo tu, kjer je ne morejo zaustaviti in zasenčiti umetne snovi novodobne gradnje. Mar mi jesen življenja ne ponuja veliko bogastvo?
Opazujem. Listavci so povsem spremenili barve. Pritegne me mogočno drevo. Njegovo listje prelivajočih se pisanih barv. Vidim še več. Spodnje veje se bahajo z mladostnimi listi povsem zelene barve, malo višje so še lepši svetlo zeleni odtenki, še višje rumeno zeleni, sledijo rumeno rdeči, … Vrh krošnje je najlepši! Prelivajočih se, žarečih barv. Rjavo – rdeče - rumeno - zlata barva prodira vame. Javor! Priklonim se mu. Zdaj razumem slikarje, opazovalce narave, ki tako neutrudno mešajo barve med seboj, da dobijo želen odtenek. Sklada se z resnično podobo pogleda in z njihovo notranjostjo.
Predrami me rahel vetrič, ki lahkotno pozibava veje in listje. Kako skladni gibi! Spominjajo na umetniški ples baletk. Nekateri mehko padajo na zemljo. Ne, niso utrujeni, ne umirajo. Veselijo se novega življenja. Dajali bodo hranilne snovi, ki jih bo zemlja posrkala vase, nahranila bo drevesne korenine, odtod bo drevo črpalo nove sokove za še mogočnejše veje, še lepše oblikovane in še večje liste. Nastopilo bo novo brstenje, novo zorenje.
Ob gozdičku so nasajene vrtne rože. Tu so čebulnice zgodnjih spomladanskih rož. Zvončkov, kronic, narcis, tulipanov, irisov vseh barv, največ modrih. Gladiol je veliko. Cvetijo le še redke sončnice. Povečini kažejo dokaj klavrno podobo. In prav te, če jih natančno pogledaš, skrivajo v sebi največ energije. Prej veliki, rumeni cvetovi, obrnjeni vedno proti soncu, da bi sprejeli čim več svetlobe, so zdaj vse bogastvo podarili semenom. Semenske glavice so pod svojo težo obrnjene navzdol. Otresle se bodo dozorelih semen, spomladi bodo iz teh vzklile nove in se ozirajoč k soncu okrasile s čudovitimi velikimi cvetovi. Tako nekako se vse v naravi obnavlja. Vsako živo bitje že nakazuje skrivnost novega življenja. In človek? Bo kdaj res popolnoma razvozlana skrivnost naše vrste?
Svetloba zdaj pronica iz vseh kotičkov med drevesi in obžarja pogled pred menoj. Ne zdržim več v sobi. Stopim pred hišo do gugalnice pod oknom. Pod nogami šelesti listje. Kmalu zaslišim približevanje avtomobila. Hčerka z družino je tu.
Jesenski dan mi je prinesel več, kot sem si upala želeti. Vsi smo ga sprejemali z odprtimi srci. V meni se prebudi upanje, da bodo vsi moji najdražji znali sprejemati darove narave. Vnukoma jih bomo pomagali odkrivati na vsakem koraku.
Bala sem se jeseni življenja. V njej sem slutila dolgčas, betežnost, praznino. Morda me vse to še čaka. Toda ne še kmalu. Naj bo moja jesen življenja še dolgo lepa.
Na Zemlji pristanem zadovoljna, ne bojim se življenja na njej, ne bojim se, da ne bi uspela in si ne bi znala ustvariti sreče. Seveda si moram izbrati starše. In ti morajo biti veseli, ustvarjalni, srečni. Ne hitim. Tako dolgo izbiram, da postanejo spremljevalci nestrpni in se bojijo, da bom začela rasti. Zdaj me je komaj za palec. Priganjanje ne zaleže kaj dosti. Prepričana sem, da bo izbira staršev v veliki meri krojila mojo usodo. Dokler, dokler ne najdem ženske, ki ustvarja iz gline. Navadne, uporabne stvari, bi lahko kdo pomislil. Saj so res. Glineni lončki, skodelice, vaze, pekači, majolke, okraski za na stene, piščalke, podobe rastlin in živali. Toda vsak izdelek je unikaten. Vsak ima njen pridih. Na vsakem je vzorec nečesa njej dragega. Poleg tega ureja botanični vrt. Neguje ga, čuti se, kako rastline skupaj z njo dihajo. Večere preživlja ob knjigah in tudi sama piše. Največ o doživljanju narave. Njen mož je prijazen. Vzpodbuja jo in ji poišče vse, kar potrebuje. Pozoren in ljubeč je. Njegovi interesi so drugod. Njega zanima tehnika. Vodi industrijsko podjetje. Prednost daje raziskavam in inovacijam. Oba pa, kar se mi zdi odločilno, si želita otroka. Odločim se, da bom njuna.
Že pred rojstvom vem, da mi bo pri njima lepo. Pogovarjata se z menoj in delata načrte. Slišim, kako mi skupaj izbirata vse potrebno za novorojenčka. Komaj čakam, da se bom rodila. Ko pride ta dan, se z mamo namučiva in ata je čisto iz sebe. Zraven je, da bi pomagal, pa je bolj v napoto. Nerodno se opravičuje. Nekoliko lažje mu je, ko mu povedo, da je tako skoraj vedno. Očetje izgubijo glavo in so sami sebi odveč. Je pa lepo, ko vidijo, kako pride njihov otrok na svet. Še bolj prijetno je otroku v objemu ljubečih rok. In res je ata ves blažen. Mama me ima v naročju le kratek hip. Utrujena je. Ata pa, ko me uredijo in pregledajo, če sem zdrava, me pestuje še dolgo po tem, ko že trdno zaspim v varnem naročju. Dopust si vzame, da bo mami pomagal pri negi. Če odmislim dojenje, skrbi zame toliko kot mama. Pozneje, ko spet hodi delat, prihaja domov kolikor je mogoče zgodaj. Takrat bi rad nadomestil čas, ko ga ni bilo. In prav vse hoče vedeti, kar se je tistega dne dogajalo. Posebno natančno mu mora mama povedati, kaj je rekla in svetovala babica. Kadar je na vrsti zdravniški pregled, vzame dopust. Veseli se vsakega mojega napredka. Samo prvih šest mesecev so človeški dojenčki manj dejavni. Potem se začno plaziti, dvigovati ob pohištvu, tu so prvi koraki, prvi zobje, prve besede, prve trme in vse kar še spada zraven. Jaz nisem nič drugačna, čeprav se zdim svojim staršem izjemna.
Odraščam v prijetnem okolju. Starši mi nudita vse. Učijo me tudi, da vsaka moja želja ne more biti ukaz. Vendar me zaščitijo pred vsem slabim, tudi pred slabimi vestmi. Nekako ovita v vato spoznavam skrivnosti sveta. Približajo mi naravo. Ata mi želi predstaviti širše bližnje okolje. Hribe in doline, gozdove, planine, jezera, morje. Mamo mika v svet. Spoznala bi rada neznane dežele. Videla Pariz in London, šla v afriško puščavo, med Indijance in Indijce, videla Kitajski zid, Rdeči trg, Amazonko, … „Nekoč,“ pravi ata. „Zdaj je najina hčerka premajhna. Naj najprej spozna bisere naše domovine. Slovenije. Pozneje cele naše zemljineEvrope.“ Mama me uči opazovati drobne stvari, take, ki so očem nevidne, če jim ne posvetimo posebno pozornost. Obliko listja, cvetove, prave čudeže narave. Majhne, na videz nepomembne živali. Opazujeva pod mikroskopom. Nekega dne mi da na mikroskopsko steklo mrest. Nikoli ne bom pozabila čarnega in spreminjajočega se pogleda. Šolska leta potekajo brez posebnosti. Skrbna in dobra učenka sem. Že res. Pri nobenem predmetu ne izstopam, za vse sem približno enako nadarjena. Pred študijsko odločitvijo je to prej ovira kot prednost. Odločim se za medicino. Združuje mojo ljubezen do narave, do ljudi in še posebej do otrok. Poklicno se bom ukvarjala predvsem s slednjimi.
Sem običajno dekle. Fantje zanimajo tudi mene. Toda dolgo ne srečam pravega. Skoraj vsi sošolci in sošolke imajo svoje izbrance. Ne bi rada ostala sama, ampak nič ne kaže, da bom koga našla. Preponosna sem, da bi pokazala, če mi kdo ugaja. Bojim se osmešiti. Fantje so pa spet čudni tepci. In pri vsakem me kaj moti. Eden preveč, drugi premalo govori. Kadilci smrdijo. Če opazim, da kdo rad pije alkoholne pijače, me kar odnese stran. Neurejeni mi niso všeč, preveč poštirkani tudi ne. Še manj bahači. Prepametni in polni sebe se mi zdijo smotkoti, zabiti pa itak. In če so se odločili za meni brezvezen poklic, odpadejo. Zunanjost ne igra posebne vloge, čisto brez točk ni. Zmanjkuje privlačnih izbir. Prepočasna sem. Nekega dne klepetamo v krogu v avli gimnazije. Kdo bi vedel, zakaj smo tako razposajeni. Niti šolski zvonec nas ne spravi narazen. Med prisotnimi je fant, ki sem ga že večkrat srečala. Skromen in tih je. Najina para oči se srečata in prilepita. Običajna para oči, barva brez izrazitega odtenka, vendar topla. Pogleda nevsiljiva in prav tako topla. Nekaj domačega in vrednega zaupanja je v teh očeh. Imam občutek, da jih poznam, da ves čas bdijo ob meni. Brez zadržkov, brez bojazni in zadrege bi lahko govorila s tem fantom. Na zunaj v ničemer ne izstopa. Prijeten, prijazen obraz kot stotine drugih. Poteze pa vzbujajo zaupanje. Je eleganten, srednje velikosti. Povprečen. Zame privlačnejši. Odtlej se na hodnikih srečujeva večkrat. Morda namenoma ubirava podobne poti? In ne greva mimo drugega kot popolna neznanca. Pozdraviva se. Pozneje izmenjava besedo ali dve, še pozneje več besed. Zmeniva se za daljši klepet v kavarni, za skupen ogled filma, spoznavava interese drug drugega. Skoraj neopazno postajava fant in dekle. Kar tako, mimogrede pride dan, ko spoznava starše. Še prej kot ugotoviva sama, naju drugi proglasijo za par. In par ostaneva v študentskih letih. Iz dneva v dan sva bolj prepričana, da nočeva nikoli narazen. Da ima za naju samo skupna nadaljnja pot smisel. Tako usklajena in enakovredna sva, razumevajoča. Težko bi v življenju našla partnerja, ki bi mi bolj ustrezal. Za zakonsko zvezo se odločiva še pred končanim študijem. Kot pripravnika sva slabo plačana, vendar želiva živeti na svoje. Najameva stanovanje pri privatniku, kar naju stane polovico vseh dohodkov. Vsak dinar je dragocen. Vsak nakup preračunan. Ne jemljeva denarne pomoči staršev. Delček stanovanja začasno bi, vendar živijo starši v oddaljenem kraju. K sreči čas hitro mineva in midva napredujeva. Stanovanjsko posojilo dobiva. Mesečni obroki so nižji od prejšnje najemnine, pa še najino bo čez leta. Pripravniški rok se najprej izteče njemu, pozneje meni. Dostopne so nama najnujnejše stvari in tudi kakšen priboljšek. Prišel je čas, ko si lahko omisliva družina. Oba imava rada otroke, zato jih nestrpno pričakujeva. Deklica se nama rodi prva. Ljubka in nežna. Mogoče malo preobčutljiva, zaradi tega je veliko težav, ko se moj porodniški dopust konča. Njej in meni se trga srce, ko jo peljem v varstvo. Po treh letih pokuka v svet deček. Droban, toda borec. Kmalu postane pravi korenjak. Pri njem se porodniški dopust podaljša na osem mescev. Za hčerko je trajal le tri. Hčerka je srečna. Ima tako želenega bratca, pa še pri meni je naslednjih osem mesecev. Oba sta pridna, nezahtevna, predvsem pa ljubka in domiselna. Vsak dan nama z možem postrežeta s prijetnim presenečenjem, z revolucionarnim podvigom. Živahna sta, da je veselje. Zdi se, da bi že zdaj lahko osvojila Triglav. Nič ne rečem. Uživam, ko ju opazujem in spremljam napredek. Obenem pa je moje delo od sile zahtevno. Oddahnem se, ko pride mož iz službe ali pa na obisk kdo od sorodnikov. Razbremeni me. Ni mi treba skrbeti za vse hkrati, premislim lahko, v miru delam in ga ne polomim zaradi površnosti. Tu udarec, tam praska, opeklina, grd padec. Običajne stvari, ki me spravijo v skrbi, se zaradi njih obdolžujem in se imam za nesposobno.
Toda vse prehitro rasteta. Minevajo leta. Hčerka konča osnovno in srednjo šolo. Na fakulteti se odlikuje. Pravo doštudira v izjemno kratkem času. Sledi sodniški izpit, zaposlitev, izbira življenjskega sopotnika. Čez čas rojstvo prvega, nato drugega otroka. Kako rada ju imam. Sin je občutljiva dušica. Mogoče malce preveč navezana name. Premalo samostojna, ker mu z možem v vsem ustreževa in mu popuščava. Vem, ne delam prav, toda drugače ne znam. Mama pravi, da se mi bo maščevalo. Tega ne verjamem. Skrbi me le, da mu tako škodujem. Toda problemov nima. Šolski uspeh ni tako blesteč kot pri hčerki, vendar dovolj, da opravi uspešno osnovno in srednjo šolo, dovolj, da se lahko vpiše na želeno fakulteto. Računalničar je. Obenem uspešno piše, vendar se odloči, da bo nadaljeval z računalništvom. Na vrsti je doktorat. Razmišljam, da mi mladost uhaja, da je nastopila jesen življenja. Otroka me ne potrebujeta toliko, zdaj so na vrsti vnuki. Nastopil je čas, ki ga moram, pravzaprav morava z možem izkoristiti predvsem zase.
Radosti življenja so drobne stvari. Sprejemamo jih, kadar smo tega sposobni. Nekateri nikoli. Škoda. Povsem dosegljive so vsem. Danes me je prebudil sončen, prelep jesenski dan. Sem v brunarici sredi gozda. Misli mi uhajajo na dan pred mnogimi leti. Namenila sem ga izletu na Tolminsko. Hotela sem posrkati vse, kar mi jesenski dan na tem koncu naše dežele ponuja. In zgodilo se je, da sem ob poti, ki se vijuga ob šumeči in poskakujoči reki Idrijci videla več, kot na vseh dosedanjih poteh vzdolž nje. Odpravili smo se že zjutraj, ko je sonce pošiljalo prve žarke in pozlatilo gozdno pokrajino ob vodi. Prevladovala je rjava barva listja dreves. Dolgčas, bi morda kdo pomislil. Kako le? Bilo je na stotine odtenkov te barve, ki jim je sonce dodajalo poseben lesk. Posejana, zdelo se je prav premišljeno, so med njimi žarela drevesa z rdečimi listi. Čudila sem se, da doslej tega nisem videla. Bolj redka so bila drevesa z rumenimi listi. Zame novo odkritje. Zdela so se kot mlada, vilinska dekleta. Polna življenja in vedrine. Ko smo se vračali, sem hrepenela po teh pogledih. Bilo je še lepše. Zahajajoče sonce je pošiljalo svoje poslednje žarke. Tokrat je barvam dodalo nešteto odtenkov vijolične.
Odtlej sem pozornejša na lepote narave. Hrepeneče pričakujem spomladanske in jesenske dneve. Vsak dan je drugačen. Vsak skriva zaklade.
Letošnja jesen se ni prikradla počasi, kot je njena navada. Ni dovoljevala, da bi se moje oči napasle vsakodnevnega preoblačenja, da bi se napile nove lepote in bile pripravljene na sprejemanje čudes. Le kam se ji je tako mudilo? Je bilo v resnici vendarle čisto običajno in je bil le moj tok življenja spremenjen? Vsakokratni pogled skozi okno me je potrdil v prepričanju, da prihaja z dolgimi, odločnimi koraki. Morda bo pa taka tudi moja jesen življenja?
Tega dne sem odprla polkne nekoliko pozneje. V notranjost sobe je prodrla mogočna, slepeča svetloba in toplota oktobrskega dne. Toplota, ki pogreje tudi notranjost človekove biti, sem pomislila. Pred menoj se je odpiral pogled na razkošje jesenskih barv. Čudovit pogled, sem si rekla, ki ga lahko dojamem le sredi gozda. Toplota, ki zažari v svoji polnosti samo tu, kjer je ne morejo zaustaviti in zasenčiti umetne snovi novodobne gradnje. Mar mi jesen življenja ne ponuja veliko bogastvo?
Opazujem. Listavci so povsem spremenili barve. Pritegne me mogočno drevo. Njegovo listje prelivajočih se pisanih barv. Vidim še več. Spodnje veje se bahajo z mladostnimi listi povsem zelene barve, malo višje so še lepši svetlo zeleni odtenki, še višje rumeno zeleni, sledijo rumeno rdeči, … Vrh krošnje je najlepši! Prelivajočih se, žarečih barv. Rjavo – rdeče - rumeno - zlata barva prodira vame. Javor! Priklonim se mu. Zdaj razumem slikarje, opazovalce narave, ki tako neutrudno mešajo barve med seboj, da dobijo želen odtenek. Sklada se z resnično podobo pogleda in z njihovo notranjostjo.
Predrami me rahel vetrič, ki lahkotno pozibava veje in listje. Kako skladni gibi! Spominjajo na umetniški ples baletk. Nekateri mehko padajo na zemljo. Ne, niso utrujeni, ne umirajo. Veselijo se novega življenja. Dajali bodo hranilne snovi, ki jih bo zemlja posrkala vase, nahranila bo drevesne korenine, odtod bo drevo črpalo nove sokove za še mogočnejše veje, še lepše oblikovane in še večje liste. Nastopilo bo novo brstenje, novo zorenje.
Ob gozdičku so nasajene vrtne rože. Tu so čebulnice zgodnjih spomladanskih rož. Zvončkov, kronic, narcis, tulipanov, irisov vseh barv, največ modrih. Gladiol je veliko. Cvetijo le še redke sončnice. Povečini kažejo dokaj klavrno podobo. In prav te, če jih natančno pogledaš, skrivajo v sebi največ energije. Prej veliki, rumeni cvetovi, obrnjeni vedno proti soncu, da bi sprejeli čim več svetlobe, so zdaj vse bogastvo podarili semenom. Semenske glavice so pod svojo težo obrnjene navzdol. Otresle se bodo dozorelih semen, spomladi bodo iz teh vzklile nove in se ozirajoč k soncu okrasile s čudovitimi velikimi cvetovi. Tako nekako se vse v naravi obnavlja. Vsako živo bitje že nakazuje skrivnost novega življenja. In človek? Bo kdaj res popolnoma razvozlana skrivnost naše vrste?
Svetloba zdaj pronica iz vseh kotičkov med drevesi in obžarja pogled pred menoj. Ne zdržim več v sobi. Stopim pred hišo do gugalnice pod oknom. Pod nogami šelesti listje. Kmalu zaslišim približevanje avtomobila. Hčerka z družino je tu.
Jesenski dan mi je prinesel več, kot sem si upala želeti. Vsi smo ga sprejemali z odprtimi srci. V meni se prebudi upanje, da bodo vsi moji najdražji znali sprejemati darove narave. Vnukoma jih bomo pomagali odkrivati na vsakem koraku.
Bala sem se jeseni življenja. V njej sem slutila dolgčas, betežnost, praznino. Morda me vse to še čaka. Toda ne še kmalu. Naj bo moja jesen življenja še dolgo lepa.
Irena Cigale: Ponovno potovanje
Reviewed by Loksorr
on
07:59
Rating:
Reviewed by Loksorr
on
07:59
Rating:
No comments: