Irena Cigale: Zmaj (3.del)



Leta so minevala. Matej je postal šolar, pozneje srednješolec. Odločil se je, da bo študiral računalništvo. Zdelo se mu je perspektivno tudi za raziskovanje vesolja. Zmajčka bo še videl, je bil prepričan. Nekega poletja pa se svetlobni signal ni pojavil. Bilo je prav tisto leto, ko je Matej svojemu dekletu zaupal zgodbo. Zaman sta čakala. Matej je pomislil, da Zmajček noče, da bi bil z njima še kdo. Toda trikratnih pomežikov ni bilo niti takrat, ko se je dekle umaknilo. Upala sta, da bo prišel pozneje. Poletje je minilo, zaman sta čakal. Tudi naslednje poletje pomežikov ni bilo. Razmišljala sta, zakaj ga ni več. Morda se je izgubil, mislil je, da ga Matej ne potrebuje več. Manja, njegova punca, mu zadostuje, zna biti, da se mu je zgodilo kaj neprijetnega. Tudi Zmaji morda kdaj zbolijo, se poškodujejo, mogoče niso nesmrtni. Takih misli sta se poskusila čim hitreje otresti. Najboljše zdravilo je bil skok v toplo morje in plavanje, plavanje. Manja se ni mogla otresti misli, da je kriva ona. Matej je bil prepričan, da nima prav. In vendar so minevala leta. Zmajčka ni bilo. Matej je doštudiral. Raziskoval je vesolje in se seznanjal z vsem, kar so novega odkrili o njem. Še bolj so ga zanimali zmaji. Že kot gimnazijec je hlastal po literaturi o njih. Premalo o tem je bilo prevedeno v slovenščino. Kupoval je knjige, natisnjene v angleščini. Ni mu koristila samo vsebina. Pomembno je bilo, da je sčasoma povsem obvladal angleški jezik. Lahko je navezoval ustne in pisne stike s podobno mislečimi tujci. Skoraj povsod po svetu je bil obvezni tuji jezik angleščina.


Zdaj je kupoval literaturo o vesolj, o zmajih in znanstveno fantastiko povsod po svetu. Ponovno je začel pisati. Kar obsežno zgodbo je napisal v gimnazijskih letih. Pozneje, kot študent in med podiplomskim študijem, še veliko več. Postal je priljubljen pisec. Prejel več priznanj in nagrad. Izdal nekaj knjig. Zaslužil s tem ni. Sprva. Z navezovanjem stikov s pisci v drugih jezikih je pridobil koristne znance, ki so mu s pomočjo pri prevajanju utrli pot na širše tržišče. Ni hlepel po denarju. Sploh zanj ni bil vrednota na prvih mestih. Toda ko je spoznal, da lahko z denarjem hitreje doseže vse ostalo, je bil zadovoljen.



Ne povsem. Kupi denarja mu ne bi pomagali do Zmajčka. Še vedno ga je pogrešal, še vedno je upal, da ga bo ponovno videl. Ob zvezdnatih večerih in nočeh se je oziral v nebo in ga opazoval. Nikoli brez misli na Zmajčka. Ko se je tam zgoraj kaj premaknilo ali močneje posvetilo, ga je čakal. Pomežiknil je in čakal na odziv. Trdno je verjel, da ga bo nekoč spet videl. Minevala so leta. Ker je živel v svojem svetu, je bilo malo verjetno, da si bo ustvaril družino. In vendar je spoznal dekle svojih sanj. Dovolj sta bila stara. Ker sta si želela ustvariti družino, nista predolgo odlašala. Oba sta oboževala otroke, oba sta bila kot naročena za pravilno vzgojo teh. Materialnih težav ni bilo. Nestrpno sta pričakovala prvega, nato drugega in tretjega otroka. Dva dečka in deklica so se jima rodili. Srečni družinici ni zmanjkalo iger, idej za lepa doživetja in za sprehode v naravo, kjer so vedno spoznali kaj novega, se učili in razumevali dogajanja. Doma se je raziskovanje nadaljevalo. Brskanje po enciklopedijah, internetu, pogovori z vedno novimi zakaji. Otroke so privlačile tudi pravljice. Najbolj o zmajih. Kako tudi ne. Matej je svoji ženi Manji povedal vse o svojem zmaju. Sprva je bila prepričana, da si zanjo izmišljuje. Pozneje mu je verjela. Nekaj dokazov o obstoju Zmajčka je ostalo. Prepričljivih in skrbno skritih. Pomagala mu je pri pripovedovanju otrokom. Bili so bistri, ne bi nasedli neresnicam. Tudi sami so se večkrat ujeli, kako opazujejo nebo v upanju, da se jim bo posrečilo zagledati Zmajčka. Čisto malo jih je skrbelo, ker so vedeli, da je gotovo medtem zrasel in jim bo njegova velikost pognala kri po žilah, njihova srčka bodo močno razbijala. Da bi drugim pripovedovali, ni bilo strahu. Skrivnost je za enkrat družinska. Nihče jim ne bi verjel, iz njih bi se norčevali. Premišljevali so, da bi pripovedovali kot pravljico, kajti jezik jih je močno srbel. Ampak s tem bi resničnemu Zmajčku naredili veliko krivico. Tega zagotovo nočejo.

Lepi spomladanski dnevi so vabili ljudi v naravo. Za njimi je bilo dolgo deževno obdobje, ki jih je priklepalo v hiše. Samo po nujnih opravkih so odšli zdoma. Klavrna podoba rastlin, posebno dreves, od katerih je vedno kapljalo, jih pač ni mikala.




Zdaj, ko je posijalo toplo sonce, so zdrveli na plano. Tako zeleno je bilo! Deževje je torej prineslo tudi nekaj dobrega. Bujno rastje. Pogled proti gozdu ni bil še nikoli tako lep. Zelena drevesa prav vseh možnih odtenkov te barve so se ponujala očem. Od temno zelenih iglavcev, pa do listavcev tisočerih odtenkov zelene, prav do najmlajših, skoraj prozornih. Ponekod, res redko so se bohotila drevesa rdečih listov, tam so že kukali rdeči cvetovi. Še redkeje je bilo opaziti prva cvetoča sadna drevesa. Čisto na dnu, ob njivah, je človek lepo, v vrstah, nasadil sadna drevesa. Prav zdaj cvetoča so dajala poseben čar. Sledila so polja. Skrbno, kot bi premerili vsak centimeter, so bila urejena. Nekatera so branali, tam je bilo tako prašno, da skoraj ničesar nisi videl. V vrsti prav zraven je poganjalo žito. Najlepši je bil pogled na ogrščico. Zlatila se je.

Tudi okolica hiš se je ponujala v vsej lepoti. Ob vsaki hišici je bil majhen vrtiček rož. Narcise so se poslavljale, nadomeščali so jih postavni pisani tulipani. Med mnogimi grmovnicami so cvetele forsticije, ponekod dehteč španski bezeg. Okrasno grmovje, ki je obenem omejevalo posestva, je bilo skrbno obrezano. Na travnikih pred hišami so cvetele številne drobcene marjetice. Vsak dan jih je bilo več. Nič manj privlačni niso bili regratovi cvetovi.
Irena Cigale: Zmaj (3.del) Irena Cigale: Zmaj (3.del) Reviewed by Loksorr on 11:45 Rating: 5

No comments:

Powered by Blogger.