Matej Cigale: Krasna nova Evropa (Reciklaža 2016)

Bil je pust in umazan prostor sestavljen iz ostankov drugih šotorov. Videl je mesto, kjer je uporabil lepilni trak, da je preprečil puščanje. Zdaj mu je bilo vroče. Sonce je, potem ko se je nevihta polegla, neusmiljeno udarjalo in niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi se podal ven. Opazoval je umazanijo na roki, s katero si je obrisal pot s čela. Prah. Prah je vdiral v vse njegove kotičke življenja. Bil je v hrani, ki jo je jedel, v vodi ki jo je pil, verjetno se je zajedel v vse kotičke njegove kože. Kdaj je imel občutek, da sploh ni več pravi človek ampak samo oživljena podoba iz blata, ki ji je nek bog vdihnil življenje. Golem, so jim govorili v pravljicah, in to je bil dober opis njegovega občutka življenja. Počutil se je kot nekakšna lutka, ki nima nobene proste volje več. Edino, kar mu je ostalo v življenju, je bil nekakšen skorajda magičen cilj, ki ga je imel pred sabo. Nekaj kar ga je klicalo k sebi, vleklo, a je bilo hkrati skorajda nedosegljivo.

Zazrl se je v razcapano podobo šotora. Tudi skozi to platno je lahko čutil kam bi moral iti. V mislih je lahko opazoval veliko šotorsko naselje. Raznobarvni kosi blaga, ki so delali senco utrujenim in obupanim popotnikom, ki so, tako kot on prišli do ovire, ki je niso mogli preplezati.

Med šotori so se vile blatne ulice. Tisočero nog je zmendralo travnik v nekaj, kar je še najbolj spominjalo na močvirje. Ni vedel, kaj je slabše. Blato ali neskončen prah, ki se bo začel dvigovati še preden se bo zemlja povsem izsušila. Vse ulice so se, kakor potočki zlivale skupaj v veliko prostorno avenijo, ki je vodila skozi naselje. Tla so bila tam tako steptana, da si lahko videl vdrtino, ki je vladala tam. Zdaj, po dežju, se je tam nabrala voda, kakor da bi imeli veliko blatno reko, ki se je vila skozi središče. Smeti, ki so se nabirale ob robu poti, so od daleč spominjale na blatne okope, ki so preprečevali, da bi se reka razlila med šotore.

Potem, ko se bo voda nekoliko izsušila, bo nastala druga reka. Ta ne bo vsebovala vode ampak ljudi, ki bodo počasi korakali proti ograji. Ograji. Kar zavrtelo se mu je ob misli na veliko kovinsko oviro, ki so jim jo postavili na pot. Kmalu se bo ob njej nabrala kopica ljudi. Neredki bodo prepletli svoje prste skozi majhne luknje, klicali bodo mrke stražarje. Nekateri jih bodo poizkušali podkupiti, spet drugi jih bodo zmerjali. Tretji jim bodo grozili. A stražarji jih bodo samo gledali, kakor da ne razumejo njihovih besed, kakor da bi bili divje živali, ki poizkušajo pobegniti iz živalskega vrta.

Tudi on je bil eden izmed njih. On in njegova Julija. Oba sta se naslanjala na ograjo, rotila, zmerjala, grozila. Naredila sta skorajda vse, kar sta lahko, da bi se prebila stran. Da bi rešila sebe in. Sebe in. Ni hotel nadaljevati te misli. Ni smel!

Hitro se je dvignil, se izvalil iz svojega šotora. Počutil se je kakor zajec, ki pokuka iz svojega brloga. Preplašeno je pomežikal v vroče sonce, ki se je bohotilo nad njim. Njegovo življenje in prekletstvo. Zazrl se je proti reki ljudi, ki se je počasi vila proti ograji. Tam je bilo upanje, čeprav prazno. Tam je bila hrana, čeprav stara, tam je bila voda, čeprav je imela vonj po kemikalijah. A kar je bilo najpomembnejše, tam je bila pozaba. Tam je bila praznina množice, ki je mislila namesto tebe. Tam je bila praznina duše, ki ti je dovolila, da se skriješ, da vajeti predaš nekomu drugemu. Dala ti je anonimnost. Nisi bil ti tisti, ki je jezno brcal v vrata, ki je metal kamenje preko ograje, ki je poizkušal napasti stražarje in jih raztrgati. Ne, to je bila skupina. Posameznik ni bil več pomemben. Posameznik ni imel vrednosti. In to mu je ustrezalo. On ni imel vrednosti. Bil je polomljen zobnik, ki ga je urar zamenjal in zavrgel v veliko škatlo. Tam je bilo veliko delcev. Spreten mojster bi lahko našel dovolj delov, da bi sestavil tisoče ur, a nobena ne bi delovala, saj ni bilo niti enega zobnika, ki mu ne bi manjkalo vsaj nekaj zob. In če so se še tako trudili, se niso mogli sestaviti v skupino, ki bi lahko naredila nekaj koristnega. Čas, ki so ga premlevali, ni imel vrednosti.

»Tovariš!« Ozrl se je okrog sebe in kmalu našel znan obraz, ki se mu je približeval. Njegova značilnost je bil kljukast nos, ki je kraljeval na drugače neobičajnem obrazu. Možak je trdil, da je tak že od rojstva. Mehanično je stisnil ponujeno roko in se zazrl v oči prišleka. Orel, kakor ga je imenoval, je bil dober človek. Nedolgo nazaj je nekje staknil steklenico, ki jo je potem nesebično delil z njim v tihem utapljanju preteklosti.

»Zvečer prideš?« Zvečer? Seveda, nekateri izmed vročekrvnih so imeli namen imeti nekakšen bojni posvet. Stvar ni imela kakega smisla, a saj ni imel boljšega dela. Pokimal je.

»Odlično,« je bil navdušen orel. Na obrazu se mu je narisal velik nasmeh. »Zvedel boš stvari, ki si jih do sedaj nisi upal niti sanjati!« Položil je bratsko roko na njegovo ramo. »Stvari se bodo kmalu spremenile!«

To je že slišal. Ustnice je dvignil navzgor v imitaciji nasmeha. Ni verjel v take stvari. Vedno, ko je kdo govoril o tem, da se bodo stvari izboljšale, je šlo samo navzdol. Saj ne da se niso trudili, vendar je svet vedno deloval v nasprotni smeri. Vseeno je pokimal. Dlan ga je še nekajkrat potrepljala v poizkusu, da bi mu ulili novega upanja, potem pa je zaslišal mokro odmikanje čevljev.

Spet je bil sam. Ozrl se je okrog. K sreči ni videl nobenega znanega obraza. Mlad moški ga je sicer pozdravil z rahlim nagibom glave in eden izmed starcev, ki je obnemoglo sedel ob svojem šotoru, je za nekaj trenutkov ujel njegov pogled, a nihče ni želel njegove družbe. Počasi se je zato prestopil proti kovinski oviri, ki mu je križala pot. Ni trajalo dolgo, da se je znašel na robu nastajajočega jezera, ki se je bohotilo pred velikim jezom, ki je preprečeval pot na jug. Tok ga je porinil ob stran in naprej ob ograji, dokler se ni znašel le nekaj korakov stran, kjer je lahko skozi gručo ljudi videl rešetke, ki so ločevale njegov svet od njihovega. Ki so ločevale umirajoče države od tistih, ki so še imele upanje za življenje vredno človeka. Vprašanje je bilo, ali si je on zaslužil, da ga obravnavajo kot človeka?

Prav v tem trenutku je s kotičkom očesa zagledal pramen dolgih kodrastih las. Švrknil je glavo v tisti smeri. Je bilo mogoče? Kodrasti lasje, ki so se bohotili preko koščenih ramen. A vsi so bili koščeni, to ni pomenilo nič. Z voljo brodolomca, ki je v daljavi zagledal otok, se je zagnal v gručo ljudi. Občutek je imel, da plava v sirupu, ki se je opletal okrog njegovih nog, ga vlekel navzdol, ga nosil stran, ga požiral v svojem objemu, a vendar je vztrajal. Vendar je nadaljeval svoj pohod proti pramenom. Pot mu je zastrl jezen moški z očmi, ki so iskale pretep. Ni imel časa, da bi se ukvarjal z njim. Odrinil ga je stran, in preden je ta lahko pograbil njegovo srajco, je že plul naprej. Čutil, bolj kot videl je, da je poizkušal možak slediti, a ni imel dovolj volje. Nato je zaslišal vreščanje, ko ga je menda ustavil eden izmed ljudi, ki jih je zdražil s svojim prehodom. Verjetno se bo začel pretep. A to ga ni motilo. Nadaljeval je pot proti svoji obali.

Ločilo ga je le še nekaj korakov, ko se je nenadoma ustavil. Ni mu bilo treba nadaljevati. Noge so se mu zašibila, ko je ugotovil, da je bila ženska vsaj za glavo višja kot njegova Julija. Oči so se mu zatemnile in kljub pritisku teles je začutil, kako so njegova kolena trčila ob steptano blato z zamolklim comok! Zaslišal je živalski krik, ki ga je izustil nekdo, ki je izgubil še zadnjo trohico upanja. V glavi mu je bobnelo. Rohnelo. Dvignil se je,  brez da bi se zavedal svojega telesa. Zdaj se je množica pred njim sama umikala. Nihče ni hotel stati med steklim psom in njegovim sovražnikom. Z ostrim zvenom je priletel v njegovega sovražnika in ograja se je divje zagugala. A bila je premočna. Njegova jeza se je razlila v kovinskem objemu. Čutil je, kako se mu v očeh nabira strup, ki je začel počasi polzeti navzdol. In tedaj se je poleg njega pokazal par močnih rok. In nato še na drugi strani. Ozrl se je v oči moža, ki ga je malo prej odrinil. Imel je prebito ustnico, a kljub temu se je prijateljsko nasmehnil. Brez besed so se vsi hkrati zaleteli v ograjo. Čutil je množico ljudi, ki je dihala skupaj z jezno drhaljo, ki je želela podreti ograjo. Čutil je tiho momljanje, kakor nekakšno molitev, čutil je zastajanje diha vsakič, ko je prepreka prišla na končni cilj. Samo še malo! In tedaj so se prebudili stražarji. Kakor orjaške topolske krogle so se zaleteli v ograjo, da bi jo podprli. To je dalo množici nov zagon. Čutil je roke, ki so se uprle v njegov hrbet, čutil je teptanje nog, škripanje železja in nato, skoraj kakor odgovor, tisto visoko škrtanje tisočih voltov v rokah enega izmed varnostnikov. Videl je majhno strelo, ki se je približala njegovemu vratu. A ni čutil strahu. Jezno je zatulil, kakor da bi bila samo ihta dovolj, da bi preprečila uspeh oboroženih zagorelih nasprotnikov, preden je začutil rezko bolečino, ki je zdrznila vse njegove mišice.

Tokrat je videl prestrašen sinov obrazek, ki je zrl v ograjo. Ta je bila nižja, manj utrjena, a nič manj zlovešča. Tudi ob njej so postopali mrki obrazi. Tudi ob njej so bili nesrečni in utrujeni ljudje. A ne tako utrujeni. Ne tako izmučeni. V nekaterih očeh si lahko zapazil žarek upanja. Upanje, da bodo lahko kmalu nadaljevali pot, upanje, da jih čaka boljša prihodnost. Julija je prišla preko ograje pred njim. Nekako ji je uspelo prepričati enega izmed uradnikov, da jo spusti naprej, potem pa je poskrbela še za njiju. Zjutraj je poklicala, da sta njuni imeni na seznamu za prehod meje.

Nasmehnil se je svojemu sinu, ki ga je držal v rokah. Lička šest letnika so bila nekoliko rdeča in njegova koža je bila topla. Nič hudega. Premaknil se je korak bliže izhodu, kjer je urejen uradnik popisoval prišleke. Bil je prepričan, da bo lahko nadaljeval pot. Že samo zaradi njegove izobrazbe ga bodo veseli, da sploh ne omenjamo denarja, ki ga je imel spravljenega na računu.

»Je fant bolan?« Zdrznil se je. Vprašanje je bilo namenjeno njemu.

»Nič hudega ni,« je spregovoril. »Samo prehlad. Že nekaj dni kašlja, a mislim, da gre na bolje.«

»Stopite z mano.« je spregovoril miren glas. Morda ga bodo spustili naprej, da ne bo deček tako trpel. Na drugi strani so imeli bolnice, ki so skrbele za prišleke. Zapustil je mesto v vrsti in stopil za bolniško sestro, ki ju je peljala do majhne sobice. Tam je čakala postelja in stol. Niti pomislil ni, da bo tisti stol njegov edini tovariš na najtežji preizkušnji njegovega življenja in edino orožje, ki ga bo imel, ko bodo prišli ponj.

Zdramil ga je oster udarec preko lica. »Ejga! Dobro si jim dal vetra. Mislil sem, da se bodo hudiči kar posrali, ko so videli, kako se je njihova ljuba ograja začela zvijati! Prav škoda, da je imel tisti rjavec tazer, ne? Če bi potegnili puške, bi se raji zmešalo, tako so pa samo trzali.« Zazrl se je v nasmejan obraz, ki mu je manjkal eden izmed zob. »Maš srečo, da smo te zvlekli stran, preden so prihrumel s svojimi kištami. To se moreš šefu zahvalt.« To je v neznančevih mislih premaknilo nekaj kolesc. »Aja, zbudu se  je! Svinja te je v vrat ruknu. To bi te lahk fajn zjebal.«

Čez nekaj trenutkov je zagledal Orlov obraz. »Tovariš!« pod nos mu je priletela steklenica, iz katere se je širil oster vonj. »Ne pretiravaj. Nočem, da se zgrudiš.« Steklenica je izginila in dva para močnih rok sta ga postavila pokonci. »Ta tvoj izpad ni bil v načrtu, ampak je zelo dobro razdražil ljudi. Lahko stojiš? Odlično! Pridi!« Odgrnil je vhod iz šotora. Bili so sredi majhne čistine, kjer so zanetili majhen ogenj. Ta je metal sij na skupino ljudi, ki so s pričakovanjem zrli v nova prišleka. Utrujeni moški in votle ženske so delali družbo jeznim dečkom, ki so zase mislili, da so moški.

»Tovariši!« Je začel Orel, čim je stopil v svetlobo. »Gotovo ste vsi slišali govorice, kaj se je zgodilo danes na ograji. Prišli ste pogledat moža, ki mu je skoraj uspelo podreti ograjo. Sam, oborožen samo s svojo trdo voljo, se je zagnal v prepreko. Sam, proti desetim stražarjem, pa bi mu skoraj uspelo.« Oči opazovalcev so se z občudovanjem zazrle vanj. »Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi nas bilo več! Če bi sodelovali! Ograja bi se pred nami zrušila kakor papir!« Prijateljsko je objel svojega heroja preko ramen. »In kako vem, da smo tega sposobni? Zgodovina! Zgodovin tovariši! Skoraj tri tisoč let smo bili vladarji planeta! Vzeli smo, kar smo želeli! Prišli smo s svojo vojsko in vzeli, kar smo potrebovali.« Obrazi so prikimavali, kakor da bi jim pripovedoval pravljice daljno izgubljene preteklosti. Srkali so njegovo modrost. »Bleda polt je bila znamenje vladarjev. In potem smo se umirili. Pokazali smo svojo nežno plat. Hoteli smo dvigniti ostale rase na svoj nivo, jih narediti sebi enake!«

Narediti sebi enake? Nekako je imel občutek, da nekaj ni bilo prav. A Orel ni dovolil, da bi poslušalci imeli čas za razmislek. »A oni so v našem poizkusu, da bi jih naredili nekaj več kot nevedne divjake, videli šibkost. Videli so priložnost in mislili, so da se bomo ulegli in jim nastavili vrat! A zmotili so se!«

Zdaj je Orel za trenutek zastal. Vse oči so bile na njem. Pil je njihovo pozornost, srkal sladki nektar občudovanja. »Evropa je zver! Zver, ki je dolgo spala, a zdaj je čas, da se prebudi! Zdaj je čas, da vzamemo vajeti v svoje roke! Pokažimo jim, kaj se zgodi, če napadeš nekoga, ki je močnejši kot ti! Dovolj časa smo jim dali, da so rožljali pred našim brlogom. Dovolj časa smo čakali, da bodo poiskali tako usmiljenje kot smo ga pokazali mi. Dovolj je bilo. Čas je, da vzamemo to, kar je naše! Čas je, da v ljudeh vzbudimo upanje, da jih opomnimo, da nismo ovce, da bi nas lahko zapirali v ograde! Malo vas je! Vi pogumni, srčni ljudje, a čas je, da opomnimo druge kaj zmoremo! Čas je, da naredimo konec temu strahu, ki oklepa srca naši tovarišev. Malo nas je, a ko zanetimo prve kresove, se nam bodo drugi pridružili. Videli bodo naše vrednote. Videli našo srčnost in sledili nam bodo. Milijoni nam bodo sledili, samo opomniti jih moramo, kaj pomeni biti pogumen!«

Oči opazovalcev so žarele v soju ognja in upanja. V soju prepričanja, da bo kmalu konec ponižanj, ki so jih trpeli. So bili pogumni, ali samo naivni? Morda samo tako potrebni cilja, da so bili pripravljeni najti cilj nekje drugje. Kakor prazne steklenice, ki se želijo napolniti.

Orel je pograbil njegovo ramo in ga zopet potegnil v središče pozornosti: »On naj bo vaš vzor! Človek, ki ga je življenje teptalo, mu vzelo vse, kar je imel kdaj rad, a njegova duša se noče predati! Pokazal jim je, kaj pomeni biti pogumen. Sam se je zoperstavil nevarnosti orožja, da bi nam vlil pogum, na bi vam pokazal, da je vse mogoče!« Njegov pogled je počasi potoval od oči do oči. »Zdaj ste vi na vrsti! Zdaj morate vi pokazati, da ste dovolj pogumni, da si zaslužite mesto med heroji!«