Irena Cigale: Zmaj (4.del)

Družinico je v teh lepih dneh zamikalo morje. Odprava je prinesla prešeren smeh in živ - žav otrok. Dirke v hišo in iz nje, ker se je vsak spomnil še na nekaj, številne. Človek bi pomislil, da se selijo za vedno in ne le za konec tedna. Ko so končno odbrzeli, je oči Matej vozil odločno prepočasi. Naj potrpijo, je rekel otrokom, naslednjič se bodo peljali z letalom. Že med potjo so opažali, da je narava tam še bolj prebujena. V kraju, kjer so stanovali, ni bilo še nikoli tako zeleno. Deževje je tudi tu naredilo nekaj dobrega. Njihov dom je bil ves v rastlinah. Trta se je razbohotila ob celi ograji na dveh straneh. Grozdni nastavki so obetali grozdje za celo poletje. Rožmarina je dovolj za celo državo. Njegov prijeten vonj se je prepletal z žajbljevim, tega je bilo najmanj trikrat več kot običajno. Lovor je zrasel, zajedal bo druge rastline. Mami je sklenila, da ga bo oskubila za stričevo lovsko družino. Seveda. Rožmarina bodo dobili, kolikor bodo hoteli. Oljka kaže dobro. Če bo prav, bo vložila nekaj kozarcev oliv. Figa je resda ogromna. Lepo jo je pogledati. Kaj bodo s sadeži, nihče ne ve. Razen mami, pa še ona le za vzorec, jih ne pokusi nihče. Ptice se bodo sladkale, večina jih bo pocepala na tla in zgnila. Škoda. Toda ne znajo jim nameniti lepše usode.

Pripeljejo do hiše in zdrvijo na plano. Otroci na vrt, Manja v posteljo naravnat hrbet. Pozneje bo pripravila prigrizek. Matej godrnja in nosi prtljago iz avta. Da bo naslednjič nesel le svoje, jim preti.

Doma so tekmovali, kdo bo več zbasal v avto. Njegovega je najmanj. Pozneje spravljivo popije Manjino kavo in se dostojanstveno odpravi na vrt. Konec koncev ga je sam nasadil, zato hoče natančno videti, kaj je nastalo. Čisto iz navade se postavi natanko tja, kjer sta se z Zmajčkom pogovarjala. Odvije se mu film spominov. Brez kančka upanja, da bo Zmajčka videl, ga čaka. Bilo bi popolno, če bi se pojavil. Saj je čudovito brez njega. Srce preplavlja radost v domu na morju in v pričakovanju poletja. Z Zmajčkom bi bilo izjemno.

Kakšen pa je ta naš Matej? Velik in močan! Glasen, da se ga vsak ustraši, ko ga prvič sliši. Nihče ne dvomi, da z njim ne bi bilo dobro češenj zobat. Res je tako, kadar gre za srečanje z nepridipravom. Drugi ljudje, od velikih do najmlajših ga vzljubijo, ko ga spoznajo. Kadar nima pomembnega dela, se igra z otroki vse mogoče. Vedno vnese v igro kaj povsem novega in zabavnega. Čisto nepredvidljiv je, zato so otroški obrazi začudeni in nasmejani. Poleg njegovih treh, pelje na plažo otroke za cel vrtec. Samo novinec na plaži je malce začuden, ko zagleda kup mravljic (otrok) in velikega slona, ki rijejo po pesku. Včasih sedejo in pripoveduje jim zgodbe o gusarjih, o Indijancih, o roparskih vitezih, pa o dinozavrih in zmajih. Med pripovedovanjem kolovrati z nogami in rokami, se nenavadno oglaša in poka frise. Ima močne in temne obrvi. Simpatično jih premika na vse načine. Otrokom se oponašanje včasih posreči. Več težav imajo z ušesi. Matej zna migati z njimi. Pokaže jim že, kako to dela, naučil ni še nikogar. To naj ostane do nadaljnjega njegova posebnost. Hodi na videz počasi, a kaj, ko so njegove noge dolge in zato vsak korak za tri otroške. Trudijo se, da bi ga dohiteli, pa mora vseeno večkrat postati. Splača se jim. Vsakemu ob takih priložnostih kupi sladoled. Igre v morju so še zanimivejše. Včasih je pošast in zgrabi ter vrže otroka čim dlje. Drugič vrtiljak. Primejo se njegovih rok, nog, glave, telesa, on se z njimi vrti. Kadar ga ni, sprašujejo kje je Matej ali pa ga imenujejo Zmaj. Da bi mu kdo rekel stric, se ne zgodi. Saj so prijatelji. Pomaga na vsakem koraku in vsakomur. Navzven kot razbojnik, v srcu mehak in topel. Občutljiv je. Potre ga bolečina in žalost sočloveka. Nežen z živalmi. Ljubeč in ustrežljiv otrok ostarelih staršev. Rad jih objame in stisne, kot jih je v rosnih letih. Zaskrbi ga njihova bolečina, potrtost. Kazalo bi kaj prikriti, da se ne bi po nepotrebnem sekiral. Nič drugače ni v službi. Raziskovalec je. Kadar ga popadejo delavni dnevi, ga nič ne zaustavi. Enako se zgodi, če je lenoben. Nihče ga ne bi mogel premakniti. Sodelavci so se tega navadili. Ne vznemirjajo se in godrnjajo. Vedo, da bo vse prav hitro nadoknadil. Navadili so se tudi njegove trme. Vedno se na koncu izkaže, da je imel prav. To je intuicija, ki ga nikoli ne izda. Zgodi se tudi, da trmoglavi iz čiste nagajivosti in zgolj zato, ker je včasih odrasel otrok. Nekaj previdnosti z njim ni odveč. Škode s tem ne naredi, toda človek se sprašuje in jezi nase, ker je nasedel. Zameriti se mu, prav tako ni zdravo. Z obrestmi povrne dobro in slabo, preden se človek zave. Toda vse našteto velja za odrasle. Otrokom in svojim ne bi skrivil lasu.