Kakšen je hrup v moji ulici? Opoldan, zvečer, v vseh letnih časih?
Ko sem nerazpoložena. Ko me dobra volja dviguje v zrak.
Hrup je ropotav, vsekakor. Je pa tudi molčav. Vsakega se drži samosvoje ponavljajoče se valovanje. Jutranji ropot je drugačen od opoldanskega. Trgajo ga hitri, odrezavi sunki motorja. Večer napolnjujejo krošnje bahavih dreves. Sova hukne. Mačja taca spodreza ob vrtno ograjo. Ulične svetilke utripajo v neznatnih akordih.
Opoldansko razpetost preveva tišina, ki je drugačna pozimi - oglušujoča, globoka, čisto nasprotje poletni pripeki. Takrat se šuštenju poletnih sparin primešajo barviti toni ptičjega žgolenja. Tožbe in prošnje, otožnost in brnenje pevskih strun mešetarijo med zračnimi valovi. To je blagodejna glasba.
Hrup motorne žage na sosedovem vrtu, na primer pa je čisto nekaj drugega: zvonko udarja ob bobnič kot bi hotel pogasiti harmonijo poletnega tremola.
Proti večeru se hrupi utrujajo, ponikajo in se cepijo. Sem in tja ozračje preplavi otroški jok ali gromka kletvica soseda, ki ne more zakleniti vhodnih vrat. Šumot ulice izzveneva in ponika za zidovi.
Ljudje določajo hrup, ga razmažejo preko dnevne ponjave, mu dodajajo mik in žar, mu kradejo barvitost in si jo prisvajajo. Odrasli izpregajo, otroci nalagajo. Za jutrišnji dan, ko si ga bodo voljni in spočiti, zlovoljni in godrnjavi zopet polagali v žep.
Ko sem nerazpoložena. Ko me dobra volja dviguje v zrak.
Hrup je ropotav, vsekakor. Je pa tudi molčav. Vsakega se drži samosvoje ponavljajoče se valovanje. Jutranji ropot je drugačen od opoldanskega. Trgajo ga hitri, odrezavi sunki motorja. Večer napolnjujejo krošnje bahavih dreves. Sova hukne. Mačja taca spodreza ob vrtno ograjo. Ulične svetilke utripajo v neznatnih akordih.
Opoldansko razpetost preveva tišina, ki je drugačna pozimi - oglušujoča, globoka, čisto nasprotje poletni pripeki. Takrat se šuštenju poletnih sparin primešajo barviti toni ptičjega žgolenja. Tožbe in prošnje, otožnost in brnenje pevskih strun mešetarijo med zračnimi valovi. To je blagodejna glasba.
Hrup motorne žage na sosedovem vrtu, na primer pa je čisto nekaj drugega: zvonko udarja ob bobnič kot bi hotel pogasiti harmonijo poletnega tremola.
Proti večeru se hrupi utrujajo, ponikajo in se cepijo. Sem in tja ozračje preplavi otroški jok ali gromka kletvica soseda, ki ne more zakleniti vhodnih vrat. Šumot ulice izzveneva in ponika za zidovi.
Ljudje določajo hrup, ga razmažejo preko dnevne ponjave, mu dodajajo mik in žar, mu kradejo barvitost in si jo prisvajajo. Odrasli izpregajo, otroci nalagajo. Za jutrišnji dan, ko si ga bodo voljni in spočiti, zlovoljni in godrnjavi zopet polagali v žep.
Andrejka Jereb: Hrup vseh vrst (Ciklus Miniature)
Reviewed by Loksorr
on
05:56
Rating:
Reviewed by Loksorr
on
05:56
Rating:
Pozdravljena Andrejka!
ReplyDeleteZelo na hitro sem prebrala tvoj utrinek, všeč mi je.